Jedro

Domneva se, da sporno premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, kar velja tako glede stanovanja kot motornih vozil in gotovine, ki so predmet obravnavanja v tem pravdnem postopku. Dokazno breme, da je bilo sporno premoženje pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, je prešlo na tožence in so očitki, da naj bi šlo za prehudo dokazno breme, neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.066,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek zoper drugotoženo stranko (drugo toženko) glede ugotovitve, da je drugo premoženje druge toženke v vrednosti 31.048,19 EUR nezakonitega izvora in plačila 31.048,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ustavilo (I. točka izreka). V tem delu ni pritožbe in je odločitev že pravnomočna. Razsodilo je, da je premoženje nezakonitega izvora gotovina v znesku 1.700,00 EUR, zasežena pri osebni preiskavi A. A. dne 4. 10. 2016, posamezni del stavbe št. 11 v stavbi ..., k.o. X, last B. B., motorno vozilo znamke Citroën C4, Picasso, reg. št. LJ ... ter motorno kolo znamke Harley Davidson, tip ..., reg. št. LJ ..., ter da se prej navedeno premoženje toženim strankam (tožencem) odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije (II. in III. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je premoženje nezakonitega izvora tudi drugo premoženje A. A. v vrednosti 5.019,71 EUR in drugo premoženje B. B. v vrednosti 14.310,51 EUR ter, da je prvotožena stranka (prvi toženec) A. A. dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 5.019,71 EUR s pripadki, druga toženka B. B. pa 14.310,51 EUR s pripadki, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh od vročitve sklepa povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.606,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujejo toženci. Kot je razvidno iz obrazložitve pritožbe, izpodbijajo ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženci obširno izpodbijajo metodo, ki je bila uporabljena v finančni preiskavi, in vztrajajo na stališču, da na podlagi izvedene finančne preiskave ni mogoče ugotoviti obstoja očitnega nesorazmerja, kot ga definira Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) v 5. členu. Posledično ni mogoče ugotoviti obstoja zakonske domneve o nezakonitem izvoru premoženja ter prevalitvi dokaznega bremena na tožence. Izvedena finančna preiskava temelji na davčni metodologiji neto vrednosti, ki je indirektna metoda ugotavljanja (nenapovedanih) prihodkov davčnih zavezancev, od davčnega razkoraka se odmeri davek po 70 % stopnji (68.a člen Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2). Pojasnjujejo metodo neto vrednosti, po kateri je davčni razkorak rezultat računske operacije, ki upošteva spremembo neto vrednosti premoženja, osebno potrošnjo in dohodke. ZOPNI pa nesorazmerje definira kot odraz primerjave premoženja, ki ga v preiskovalnem obdobju ima preiskovana oseba oziroma ga je imela z neto dohodki v preiskovalnem obdobju (dohodki, zmanjšani za davke in prispevke). Davčna metoda temelji na dveh časovnih točkah, medtem ko ZOPNI govori samo o primerjavi premoženja, ki ga preiskovalna oseba v preiskovanem obdobju ima, z upoštevanjem premoženja, ki ga je ta prenesla na povezane osebe.

4. Toženci so predlagali postavitev izvedenca, ki naj preveri metodologijo in odgovori na vprašanje, ali je na podlagi rezultata uporabljene metodologije mogoče govoriti o vzpostavitvi domneve po drugem odstavku 5. člena ZOPNI. Sodišče je dokaznemu predlogu ugodilo, s sklepoma pa je izvedenki naložilo, naj poda lasten izračun razkoraka med premoženjem in dohodki tožencev ter naj upošteva odločbo US RS U-I-6115-23 z dne 5. 7. 2018 tako, da naj pri izračunu upošteva le premoženje in dohodke tožencev, pridobljene po uveljavitvi ZOPNI, tj. po 29. 11. 2011. Vprašanja, zaradi katerega so toženci predlagali postavitev izvedenca, sodišče izvedenki ni zastavilo. Po mnenju tožencev bi moralo sodišče ob pravilnem postopanju izvedenki zastaviti le navedeno vprašanje. Nobena od pravdnih strank ni izpostavila potrebe po novem izračunu razkoraka, nobena ni podala navedb v povezavi z ustavno odločbo z dne 5. 7. 2018. Sodišče je torej izvedenki zastavilo nalogo mimo pravil ZPP. Izsledki finančne preiskave so neutemeljeni že zato, ker upoštevajo premoženje preiskovancev tudi v obdobju od 1. 1. 2010 do 29. 11. 2011. Izvedenka je podala nov izračun z uporabo tretje metodologije. Na več mestih je v mnenju pokazala pristranski pristop, saj se je spuščala v dokazno presojo, ko je ugotavljala, da ne obstajajo oziroma, da ni ustreznih in verodostojnih dokazov, da bi se podprle trditve tožencev. Ugotovila je, da iz spisa ni mogoče več kot s 50 % gotovostjo trditi, da je bilo premoženje zagotovljeno z viri financiranja, ki jih zagovarjajo toženci in njihove priče. Na vprašanje tožencev izvedenka dejansko ni odgovorila. Na zaslišanju je pojasnila, da je videla svojo vlogo v tem, da izdela primerjavo z izsledki FURS-a in da potrdi ali ovrže ugotovitve FURS-a, tega vprašanja toženci niso zastavili. Pojasnila je, da je izbrala novo T metodo, ker je ta metoda bolj pregledna. Ugotavljanje nesorazmerij po metodi neto vrednosti ali T metodi po njenem pojasnilu daje iste rezultate. Vprašanje tožencev se ni nanašalo na razmerje med metodama, temveč ali je metoda neto vrednosti primerna za ugotavljanje očitnega nesorazmerja, kot ga definira ZOPNI. Izvedenka je pritrdila stališču tožencev, da v ZOPNI ni natančno določena metodologija, pojasnila je, da si je treba pomagati z metodologijo OECD. Na vprašanje, kje je za to podlaga v ZOPNI, pa je pojasnila, da to niso vprašanja ekonomske, ampak pravne stroke.

5. Po mnenju tožencev je neutemeljena ugotovitev sodišča, da je tožnica izbrala pravilen pristop k ugotavljanju nesorazmerja iz 5. člena ZOPNI. Ugotovitev sodišča, da je v finančni preiskavi uporabljena metoda preverljiva in življenjska ter da temelji na tem, da nihče ne more zapraviti več, kot mu dovoljujejo zakonito pridobljena sredstva in prihodki, je pavšalna. Toženci se strinjajo s sodiščem, da se lahko uporabi katerakoli metoda oz. tehnika, ki upošteva zahteve zakona, ne strinja pa se, da metoda neto vrednosti ustreza zakonski definiciji očitnega nesorazmerja.

6. Toženci obširno napadajo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ugotovitev sodišča, da je splošno znano, da je promet s prepovedanimi drogami zelo donosna dejavnost, je po mnenju tožencev posplošena in nima opore v dejstvu, da sta bila prvemu tožencu v kazenski preiskavi zasežena gotovina v znesku 1.700,00 EUR ter aparat za štetje bankovcev. Izpovedi posameznih prič so po mnenju tožencev v bistvenih delih enake in potrjujejo način in razloge za nakup predmetnega stanovanja. Sodišče je v posledici predsodka preveč kritično ocenjevalo izpovedi prič, ki se v določenih delih res niso ujemale, vendar so neskladja podana v nebistvenih delih izpovedi. Druga toženka je z dokaznimi listinami izkazala, da je dejansko prispevala 40.000,00 EUR k nakupu stanovanja. Gre za poravnavo z dne 20. 5. 2016 - odškodnina, obvestilo o izplačilu police št. 000 - vir za posojilo 6.000,00 EUR, obvestilo o nakazani zavarovalnini Banke 11/16, obvestilo o nakazani zavarovalnini - X., posojilna pogodba z dne 13. 11. 2015, potrdilo o dvigu gotovine z dne 28. 1. 2013. Ni dvoma, od kje je druga toženka dobila odškodnino ter da jo je namenila za nakup stanovanja. Sodišče bi moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-91/15-24 z dne 16. 3. 2017, iz katere izhaja, da v primeru pomešanja premoženja zakonitega in nezakonitega izvora, ni možen odvzem kar celotnega pomešanega premoženjskega predmeta, temveč je na mestu vzpostavitev solastništva RS.

7. Glede stanovanja ni sporno, da je bilo to kupljeno za prvega toženca, zato je razumljivo, da je vse v povezavi z nakupom urejal prav prvi toženec. V tem kontekstu je treba razumeti tudi prisluhe, na katere se sklicuje sodišče, iz katerih je razbrati, da ima prvi toženec gotovino, da on kupuje stanovanje, da ga bo sam renoviral ter plačeval obratovalne stroške. Pogovori prvega toženca z nepremičninskim agentom C. C. izkazujejo njegovo nepoznavanje pravil nakupa nepremičnin in odražajo predvsem namero, kako nakup izpeljati na najbolj davčno optimiziran način. V tej zvezi je tekel pogovor glede načina nakazila denarja. V pogovorih s prodajalko je prvi toženec želel vzbuditi vtis resnega kupca. Pogovori ne dajejo podlage za zaključek, da je bilo stanovanje kupljeno s strani babice, izključno z namenom prikrivanja nezakonitega izvora denarja, ki naj bi ga prvi toženec pridobil iz naslova izvajanja kriminalne dejavnosti.

8. Pri presoji dokazne vrednosti izpovedi D. D. (babice prvega toženca) sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre za pričo v visoki starosti, ki je večkrat izpostavila, da ima težave s spominom, da je bila pred časom hudo bolna in je zato podala tudi izjavo pred notarjem. Sodišče je zanemarilo značilnost starejše generacije, da ima pri sebi denar "v nogavici". ZOPNI je na D. D. prevalil prehudo dokazno breme. Premoženje v obliki gotovinskih prihrankov je bilo ustvarjeno daleč pred uveljavitvijo ZOPNI. Toženci opozarjajo na okoliščine v prid zaključku, da je D. D. prispevala večino denarja pri nakupu stanovanja: bila je prisotna ob nakazilu denarja na račun prodajalke, izročeni so ji bili ključi stanovanja ob prevzemu, večkrat se je srečala s prodajalko, ogledala si je stanovanje, na hrbtni strani kuverte so njeni lastnoročni zapisi, ki nakazujejo, da je bila v njej velika količina denarja. Če bi bila babica le navidezni kupec, navedene okoliščine ne bi nastopile. Če bi res prvi toženec prispeval celoten denar za kupnino, ni razloga, da bi izpostavljal ožje sorodstvo, ampak bi lahko izbral katerokoli drugo osebo, ki ji zaupa. Če bi bil denar res njegov, ni najti razloga, da ne bi bilo stanovanje že v prvem koraku napisano na mamo (drugo toženko) in ne na babico. Ker je bil nakup stanovanja pobuda babice, ki je prispevala večino kupnine, je bila ona navedena kot kupec. Z vprašanjem dednopravnih posledic so se v družini pričeli ukvarjati šele kasneje in je bilo zato stanovanje v nadaljevanju predpisano na drugo toženko, da na njem ne bi participirala njena brata.

9. Neutemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da spreminjanje navedb toženca tekom pravde izkazuje, da te niso resnične, saj je pooblaščenec tožencev na naroku 13. 12. 2017 pojasnil, da je treba spremeniti določene navedbe iz odgovora na tožbo, kar je ugotovil po opravljenem razgovoru s prvim tožencem v priporu. Sprememba trditvene podlage tako ni posledica prilagajanja navedb za potrebe postopka, temveč je odraz navedb o dejstvih, pomembnih za razsojo v tej pravdi.

10. Zaključki sodišča o nekonsistentnosti pričevanj glede zaupanja, ki so ga imeli člani družine v prvega toženca, ne držijo. Druga toženka in D. D. sta potrdili, da zaupanje v prvega toženca na podlagi njegovih preteklih ravnanj nista imeli, pač pa so mu vsi nudili pomoč pri nakupu predmetnega stanovanja kot odraz upanja, da se vrne na stara pota. Druga toženka sinu ni verjela zaradi preteklosti, so pa mislili, da je on prišel k sebi oziroma, da se bo "skuliral". Hoteli so, da s partnerko in hčerko prvi toženec začne funkcionirati kot družina.

11. Ne drži, da obstajajo neskladja glede tega, kje naj bi se nahajal denar, ki naj bi ga imela doma D. D. Pričevanje daje jasno podlago za zaključek, da se je babičin denar nahajal v kuverti v posebni škatli. Druga toženka se je z vprašanjem izvora denarja začela ukvarjati šele, ko je ugotovila, da je bila predmet finančne preiskave. D. D. je informacijo o tem, kje je imela denar, skrivala celo pred pooblaščencem tožencev. Šele ko je dobila zagotovilo, da ne bo nihče šel pogledat, je povedala, da je imela denar v kuverti, ki se nahaja med dokazi v spisu. Ocena sodišča o tem, da babica ni imela denarja v kuverti, je napačna, saj odgovora D. D. ni mogoče tolmačiti na tak način.

12. Ocena neverodostojnosti izpovedi D. D., oprta na oceno sodišča, da v kuverto takšne velikosti, kot je bila predložena v postopku, toliko bankovcev ne gre, je pavšalna. Babica namreč ni znala povedati, v kakšni apoenih je imela denar, sodišče je tudi spregledalo zapise na hrbtni strani kuverte, ki pričajo o tem, da se je v kuverti nahajal denar v visoki vrednosti. Navedb v zvezi z ugotovljeno nezmožnostjo hranjenja denarja v kuverti, tožnica ni podala. Tudi ne drži, da je verodostojnost priče D. D. izpodbita s tem, ko je ta izpovedala, da je imela sredstva na TRR za hišo v E., v kateri sedaj živi, kar so nakazovali iz Nemčije, potem pa je rekla, da nikoli ni imela vezanih sredstev. Tudi ni neskladja v njeni izpovedi, češ da je najprej izpovedala, da ko bo stara, bo šla k hčerki v stanovanje, prvi toženec pa v novo stanovanje na F., da večinoma živi pri hčerki, kasneje pa je izpovedala, da živi v hiši v E. Tudi očitni lapsus, ki se je zgodil, ko je naprej izpovedala, da je imela prihranke 70.000 v tolarjih, ne more izkazovati neverodostojnosti njenega pričanja.

13. Nasprotje v izpovedi priče B. A. je minimalno in na njem ni mogoče graditi teze o njegovi neverodostojnosti, češ, da je najprej povedal, da je imel doma le 25.000,00 EUR, kasneje pa malo več. Neskladje med izpovedjo druge toženke in B. A. o tem, kje je oče sinu dal denar, je posledica dejstva, da je druga toženka o tem izpovedovala na podlagi informacij, ki jih je dobila od sina, ki ga je očitno napačno razumela.

14. Neskladje znotraj pričanja priče G. G. ter v primerjavi z izpovedjo druge toženke niso podana. Priča G. G. je res najprej izpovedala, da je bila posojilna pogodba sklenjena že v času predaje denarja, na posebno vprašanje pa je potrdila, da je bila sestavljena pozneje. Izjava druge toženke, da ji je bil denar izročen v H. pod njenim blokom, pa ne izključuje izpovedi G. G., da se je to zgodilo v lokalu zraven Spara v H. Tudi ne drži, da je druga toženka izpovedala, da je bil ob predaji denarja prisoten bivši partner priče G. G. 15. Toženka je s potrdilom dokazala dejstvo nakazila posojila 6.000,00 EUR na bančni račun za namene ustanovnega kapitala. Priča J. J. je prejem posojila potrdila, čeprav je izpovedala, da naj bi denar dobila v gotovini od svoje mame v kuverti. Je pa pojasnila, da ne ve več točno, kako je bilo prejeto to posojilo. Druga toženka je res rekla, da je vračilo posojila dobila v gotovini, vendar ni izjavila, da je bilo to v enem obroku, zato izjava druge toženke ne more biti v nasprotju z izjavo G. G., ki je izpovedala, da je posojilo vrnila v obrokih.

16. Glede stroškov postopka toženci nasprotujejo ravnanju sodišča prve stopnje, ki ni priznalo stroška priprave na sestanek pred prevzemom zastopanja v trajanju ene ure, stroška uvodnega sestanka s strankami v trajanju dveh ur, stroška pregleda listin in študija zadeve v trajanju pet ur ter stroška sestankov pred naroki. V skladu z Odvetniško tarifo (OT) so odvetniški stroški, ki jih sodišče prizna po tar. št. 19/1, stroški, ki so nastali pri sestavi obrazloženega odgovora na tožbo. Pri obsežni zadevi, kot je predmetni spor, to ne more vključevati časa, ki ga je odvetnik porabil za pregled listin in študij zadeve. Tudi glede štirih obsežnih pripravljalnih vlog toženci upravičeno zahtevajo povrnitev stroškov sestankov s stranko pred naroki. Sodišče ni pojasnilo, na kakšni podlagi je zavrnilo posamezne stroškovne postavke.

17. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

18. Pritožba ni utemeljena.

19. V skladu s 5. členom ZOPNI je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Domneva se, da premoženje ni pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima ta oseba v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prišlo na njene pravne naslednike.

20. Sodišče prve stopnje je glede ugotovitve nesorazmerja iz 5. člena ZOPNI in primernosti metode neto vrednosti pri ugotavljanju nesorazmerja, ki jo je v tem primeru uporabila tožnica, zaključilo, da je tožnica izbrala pravilen pristop k ugotavljanju nesorazmerja in da toženka svojega ugovora nepravilne metode ni utemeljila. Toženka je trditve res podala, vendar so njeni ugovori (tudi pritožbeni) neutemeljeni. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pravilni in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Toženci se strinjajo s sodiščem, da se lahko po ZOPNI uporabi katerakoli metoda oziroma tehnika, ki upošteva zahteve zakona, zmotno pa navajajo, da metoda neto vrednosti ne ustreza zakonski definiciji očitnega nesorazmerja. Osnovni očitek tožencev je, da je uporabljena metoda napačna, ker nesorazmerja po ZOPNI ni mogoče presojati oziroma ugotavljati na takšen način, kot ga določa metoda neto vrednosti, ko se ugotovi neto vrednost premoženja, tj. razlika med vrednostjo neto premoženja na koncu preiskovalnega obdobja in neto premoženja na začetku preiskovalnega obdobja, temu se prištejejo še porabljena sredstva v preiskovalnem obdobju, vendar le tista, ki ne povečujejo premoženja ali ne zmanjšujejo obveznosti, hkrati pa se odštejejo dohodki, od katerih se davki ne plačujejo in dohodki, ki so bili obdavčeni. Toženci zatrjujejo, da na podlagi rezultata uporabljene metodologije ni mogoče govoriti o vzpostavitvi domneve po drugem odstavku 5. člena ZOPNI in da enačaj med nesorazmerjem po ZOPNI in davčnem razkoraku po ZDavP-2 ne obstaja, vendar so navedbe neutemeljene.

21. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je neutemeljen očitek, da ZOPNI ne daje podlage za upoštevanje odhodkov - porabljenih sredstev v preiskovalnem obdobju. Z restriktivno razlago, omejeno na jezikovni pomen besedila, je sicer mogoče priti tudi do takega razumevanja določbe drugega odstavka 5. člena ZOPNI, kot ga zatrjujejo toženci, vendar sodišče druge stopnje ne dvomi, da je pristop, pri katerem se pri ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, upoštevajo tudi odhodki, ki jih je imela oseba v relevantnem obdobju, pravilen. Šele upoštevanje teh namreč pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v tem obdobju sploh razpolagala. Takšno razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena določbe, temveč je skladno tudi z njenim namenom, tj. ugotoviti razkorak med dohodki preiskovane osebe in premoženjem, s katerim je ta razpolagala v določenem časovnem obdobju. Metoda neto vrednosti v skladu z 68.a člena ZDavP-2 za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo v primerih nenapovedanega davka je tako ena izmed ustreznih metod in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. V obeh primerih je namreč treba ugotoviti obseg premoženja, s katerim je oseba razpolagala v določenem časovnem obdobju.1 Sodišče druge stopnje tako ocenjuje, da je v konkretnem primeru pravnemu standardu, uporabljenemu v drugem odstavku 5. člena ZOPNI, dana ustrezna vsebina.

22. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožencev po postavitvi izvedenca. Izvedenki je s sklepom naložilo, naj poda lasten izračun razkoraka med premoženjem in dohodki tožencev ob upoštevanju določbe 5. člena ZOPNI ter odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 5. 7. 2018, torej tako, da upošteva le premoženje in dohodke tožencev, pridobljene po uveljavitvi ZOPNI. Izvedenki pa je bilo zastavljeno oziroma posredovano tudi vprašanje tožencev. Na vprašanje, ali je na podlagi rezultata uporabljene metodologije mogoče govoriti o vzpostavitvi domneve po drugem odstavku 5. člena ZOPNI, je odgovorila s pojasnilom, da lahko razlago zakonov poda pravna stroka, ona pa je podala razlago kot ekonomistka. Očitki tožencev, da na vprašanje ni odgovorila, so neutemeljeni, saj gre za pravno vprašanje oziroma pravni standard, kar je izvedenka tudi sama ocenila.

23. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče izvedenko napačno opozorilo na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 5. 7. 2018 oziroma, da naj bi bilo tovrstno napotilo sodišča prve stopnje neutemeljeno, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava in presojo, ali in v kakšnem obsegu je tožbeni zahtevek utemeljen.

24. Izvedenka je v skladu s svojo nalogo preverila pravilnost izračuna tožnice, pri čemer toženci v pritožbi ne zatrjujejo, kako naj bi s strani sodišča zastavljeno vprašanje vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe glede na smiselno zatrjevano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izvedenka je res podala nov izračun z uporabo druge metode (metoda T izračuna), pri čemer je sodišče razloge o tem navedlo v 26. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne. Izvedenka je pojasnila in na preverljiv način predstavila, da končni rezultat po obeh metodologijah pripelje do enakega rezultata, s to razliko, da se po ZDavP-2 davek odmeri, po ZOPNI pa se premoženje odvzame. Izvedenka K. K. je tako ugotovila enako nesorazmerje kot tožnica, izhajala je iz ekonomske stroke in slovenskih računovodskih standardov in upoštevala, da se mora finančno poslovanje fizičnih oseb odvijati tako, da dokumenti odražajo verodostojno sliko transakcij, ki so bile izvedene med strankami. Neutemeljeni so očitki izvedenki glede pristranskega pristopa, ker je ugotovila, da ni ustreznih in verodostojnih dokazov in da iz spisa ni mogoče z več kot s 50 % gotovostjo trditi, da je bilo premoženje zagotovljeno z viri financiranja, kot jih zagovarjajo toženci in njihove priče. Izvedenka je namreč pojasnila, da nakup oziroma finančni tok za nakup stanovanja na F., Ljubljana, v decembru 2015 ni podprt z dokumenti, ki jih predpisujejo slovenski računovodski standardi in s finančnimi tokovi prvega toženca in druge toženke na njunih transakcijskih računov in se ugotovljeno očitano nesorazmerje nanaša predvsem na to stanovanje in na motorni vozili, ki sta bili nabavljeni v tem obdobju, ter gotovino v znesku 1.700,00 EUR, ki je bila prvemu tožencu zasežena v preiskavi. Tudi metoda neto vrednosti torej ustreza pravnemu standardu, uporabljenemu v drugem odstavku 5. člena ZOPNI in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

25. Ker je torej izkazano očitno nesorazmerje iz drugega odstavka 5. člena, se domneva, da sporno premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, kar velja tako glede stanovanja kot motornih vozil in gotovine, ki so predmet obravnavanja v tem pravdnem postopku. Dokazno breme, da je bilo sporno premoženje pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, je tako prešlo na tožence in so očitki, da naj bi šlo za prehudo dokazno breme, neutemeljeni.

26. Sodišče prve stopnje je glede vsega premoženja, za katerega je bila vzpostavljena domneva nezakonitosti izvora, po izvedenem dokaznem postopku napravilo izčrpno, natančno in prepričljivo dokazno oceno, skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo kot pravilno sprejema tudi sodišče druge stopnje.

27. Ugotovitev oziroma dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z gotovino v znesku 1.700,00 EUR ter v zvezi z motornim kolesom znamke Harley Davidson (točki II/a in d izreka) toženci ne izpodbijajo, sodišče druge stopnje pa sprejema zaključke sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da ni bilo dokazano, da je bilo navedeno pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način.

28. Obširne pritožbene navedbe so podane zlasti glede dokazne ocene in ugotovitev sodišča glede sredstev za nakup stanovanja na naslovu na F., Ljubljana, v lasti druge toženke. Sodišče prve stopnje je celovito analiziralo izpovedi strank in prič, glede katerih toženci zatrjujejo, da jih je sodišče ocenjevalo preveč kritično, njihove izpovedi naj bi bile v bistvenih delih enake in naj bi potrjevale način in razloge za nakup predmetnega stanovanja. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je splošno znano, da je promet s prepovedanimi drogami zelo donosna dejavnost, toženci temu nasprotujejo, vendar neutemeljeno. Zatrjujejo, da navedenega ne dokazuje dejstvo, da je bila prvemu tožencu v kazenski preiskavi zasežena gotovina v znesku (le) 1.700,00 EUR ter aparat za štetje bankovcev. V predmetni pravdi se namreč ugotavlja ravno dodatno premoženje, pridobljeno na nezakonit način.

29. Toženci zatrjujejo, da je druga toženka z dokaznimi listinami izkazala, da je dejansko prispevala k nakupu stanovanja 40.000,00 EUR. Sklicujejo se na več listin, vendar neutemeljeno. Pri obvestilu o izplačilu police št. 000 - vir za posojilo 6.000,00 EUR in potrdilu o dvigu gotovine z dne 28. 1. 2013 ne gre za dokaza, s katerima bi toženci dokazovali zakonitost pridobitve navedenega stanovanja, temveč sta bila ta dokaza predlagana glede financiranja osebnega avtomobila Citroën C4, Picasso. Glede ostalih listin, na katere se toženci sklicujejo v pritožbi, pa je ugotoviti, da je druga toženka res dokazala, da je na podlagi poravnave z dne 20. 5. 2016 prejela odškodnino (kar pa je bilo že po nakupu spornega stanovanja konec leta 2015, ki ga je formalno kupila D. D.), vendar toženci niso prerekali trditve tožnice, da je B. B. po nakazilu 20.000,00 EUR kot nakazilu dela odškodnine dne 9. 6. 2016, dne 19. 7. 2016 s svojega osebnega TRR nakazala 18.000,00 EUR na varčevalni račun in je s temi sredstvi še vedno razpolagala na dan 31. 12. 2016. V postopku tako ni bilo dokazano, da je bila navedena odškodnina namenjena za nakup stanovanja. Obvestilo o nakazani zavarovalnini Banke 11/16 in obvestilo o nakazani zavarovalnini – X. so toženci predlagali kot dokaz o viru za vračilo posojila G. G. s strani druge toženke, vendar posojilo (posojilna pogodba), s pomočjo katerega naj bi druga toženka prispevala 40.000,00 EUR k nakupu stanovanja, ni bilo dokazano (o tem še v nadaljevanju, ne glede na predloženo pogodbo z dne 13. 11. 2015 - B4). Očitki, da bi sodišče moralo upoštevati, da je šlo za pomešanje premoženja zakonitega in nezakonitega izvora in da ni možen odvzem celotnega premoženjskega predmeta, temveč je na mestu vzpostavitev solastništva RS, so tako neutemeljeni, saj navedeno posojilo drugi toženki v višini 40.000,00 EUR (kot izvor dela sredstev za nakup stanovanja) v postopku ni bilo dokazano.

30. Res bi bilo tudi v primeru, da bi bilo stanovanje kupljeno za prvega toženca, razumljivo, da je vse v povezavi z nakupom urejal prvi toženec, vendar so neutemeljeni očitki, da je sodišče napačno razumelo prisluhe, na katere se je sklicevalo. Te prisluhe je upoštevalo v kontekstu in v primerjavi z vsemi ostalimi dokazi in jih pravilno ocenilo. Pogovori, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje in jih ocenjuje, dajejo v povezavi z vsemi ostalimi dokazi podlago za zaključek, da je bilo stanovanje kupljeno s strani D. D. z namenom prikrivanja nezakonitega izvora denarja, ki ga je prvi toženec pridobil iz naslova izvajanja kriminalne dejavnosti, Pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje o tem, da so izpovedi druge toženke in prič D. D., B. A., L. L. in G. G. o posojanju gotovine popolnoma neživljenjske, verodostojnost prič pa je omajana tudi z njihovo zainteresiranostjo za izid predmetnega postopka. Da gre za neresnične izpovedi nakazujejo že visoki zneski posojil, ki so jih priče posodile vse v gotovini, tudi vračila so bila v gotovini, v kuvertah, načeloma brez potrdil oziroma pogodb. Šlo je za visoke zneske denarja, vprašljivo in nenavadno ter tudi neživljenjsko pa je, da so imele vse te priče tolikšne zneske doma v gotovini na razpolago. Glede teh visokih posojil tudi ni bilo dokazil o denarnem toku.

31. Ob navedenem pravilnem izhodišču je sodišče prve stopnje tudi verodostojnost priče D. D. pravilno ocenilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, kljub upoštevanju dejstva, da gre za pričo v visoki starosti. Priča je bila res prisotna pri samem postopku nakupa stanovanja, vendar to še ne dokazuje, da je k nakupu prispevala 70.000,00 EUR. Tudi dejstvo, da bi si lahko prvi toženec izbral drugo osebo, ki ji zaupa in ne bi izpostavljal svojega ožjega sorodstva, na pravilnost odločitve ne vpliva. Trditve o tem, zakaj je bilo sporno stanovanje naknadno prepisano na mamo prvega toženca (drugo toženko), s prodajno pogodbo, na podlagi katere ni bil izveden finančni tok, glede samega izvora sredstev niso odločilne, je pa sodišče prve stopnje pravilne razloge v zvezi s tem navedlo v 60. točki obrazložitve. Neutemeljena pa je tudi navedba, da je spreminjanje navedb tožencev povsem nerelevantno.

32. Glede D. D. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da njena izpoved ni verodostojna. Takšna presoja ne temelji le na zaključku sodišča, da so izpovedi glede zaupanja, ki so ga imeli člani družine v prvega toženca, nekonsistentne, so pa določena neskladja tudi v tem delu podana. Prav tako ni odločilno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo neskladja glede tega, kje naj bi se nahajal denar, ki naj bi ga imela doma D. D., čeprav tudi v tem delu ne drži pritožbena navedba, da neskladij v izpovedih (sploh) ni. Kot odločilne je namreč treba upoštevati zlasti razloge sodišča prve stopnje, ki jih je to navedlo v 53. in 54. točki obrazložitve. Toženci neutemeljeno navajajo, da je pavšalna ocena neverodostojnosti izpovedi D. D., ki je izpovedala, da je, ko je imela denar v kuverti, tistih 70.000,00 EUR bilo „vse sorte“. Res ni znala natančno povedati, v kakšnih konkretnih apoenih je imela denar, izpovedala je pa, da je bilo „vse sorte“, med drugim tudi po 20,00 EUR. Ob takšni izpovedi pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v kuverto takšne velikosti, kot je bila v postopku predložena, toliko bankovcev, da bi skupaj nanesli 70.000,00 EUR, ne gre. Ni relevantno, da tovrstnih navedb tožnica ni podala, saj je sodišče navedeno presodilo v okviru presoje verodostojnosti priče. Neutemeljeno se toženci sklicujejo tudi na zapisa na hrbtni strani kuverte (83.000,00, 67.000,00), z zatrjevanjem, da se je v kuverti nahajal denar v visoki vrednosti, saj so toženci v prvi pripravljalni vlogi navedeno kuverto v spis vložili kot dokaz, da je v njej D. D. hranila gotovino z lastnoročnimi pripisi, iz katerih je razvidno, da je prejemala kupnino v gotovini za prodan les (to pa je, kar ni bilo sporno, prejemala še v tolarjih).

33. Ni odločilno (le), da je sodišče ugotovilo, da je verodostojnost priče D. D. izpodbita s tem, ko je izpovedala, da je imela sredstva na TRR za hišo v E., potem pa, da nikoli ni imela vezanih sredstev oziroma privarčevanih sredstev, enako velja za ugotovljeno neskladje v njeni izpovedi glede bivanja pri hčerki oziroma v hiši v E. in izpoved najprej o prihrankih v tolarjih in nato v evrih. Ob upoštevanju celotne izpovedi je sodišče pričo pravilno ocenilo in ji pravilno ni verjelo, da je znesek v takšni vrednosti, torej 70.000,00 EUR, ki naj bi jih prispevala k nakupu stanovanja, res imela in privarčevala. V zvezi s tem je sodišče v 54. točki obrazložitve povzelo izpoved D. D., da je bila v Nemčiji dve leti uradno, potem pa na črno,2 izpovedala je, da je zaslužila „po jurja“ in včasih čez. Nekaj je dobila še od lesa (vsako leto nekaj, enkrat nekaj čez 60.000,00 tolarjev). Denar iz Nemčije je porabila tudi za hišo, ki so jo delali doma, vendar ne vsega. V Sloveniji pa je delala v Inlesu kot delavka.3 V „penzijo“ je šla leta 1985, takrat je imela veliko prihranjenega. Glede na vsebino njene izpovedi o izvoru prihrankov in listinske dokaze (glede teh je sodišče zaključilo, da ob zneskih navedenih v listinskih dokazih, ti ne izkazujejo niti s stopnjo verjetnosti, da bi lahko privedli do tolikšnih prihrankov) sodišče D. D. utemeljeno ni verjelo, da je imela doma prihranke v takšni višini. Sodišče druge stopnje razloge, navedene v 54. točki obrazložitve, sprejema kot pravilne.

34. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo tudi pričo B. A. in tudi njemu pravilno ni verjelo, kljub temu, da je neskladje v njegovi izpovedi majhno (glede posoje 25.000,00 EUR prvemu tožencu, ko je najprej odgovoril, da je imel doma 25.000,00 EUR, nato pa, da je imel še malo več). Tudi neskladje, da je druga toženka izpovedala, da je oče sinu dal denar pred blokom, on sam pa, da mu je denar prinesel kasneje, zmenila sta se na M. v lokalu ..., ni odločilno. Sodišče je namreč pravilne razloge navedlo v 55. točki obrazložitve. Ti razlogi pa so širši od izpostavljenih dveh neskladij. Na podlagi celotne presoje je pravilno zaključilo, da je izpoved B. A. življenjsko izkustveno težko verjetna. Druga toženka je npr. izpovedala, da od njega nikoli ni terjala preživnine, ker ni imel denarja, sam B. A. pa je izpovedal, da je delal v trgovini z gradbenim materialom, prejemal je plačo okoli 1.000,00 EUR, preživlja še enega otroka. Sodišče zato priči utemeljeno ni verjelo, da bi imel doma v gotovini kar 25.000,00 EUR, ki bi jih brez pomislekov posodil oziroma dal sinu, s katerim nista imela veliko stikov in za katerega je sam rekel, da mu zaradi preteklih lumparij ni preveč verjel. 35. Neskladja so podana tudi med izpovedima G. G. in druge toženke in ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem toženci neutemeljeno izpodbijajo. Neskladje ni podano le o tem, kdaj je bila sklenjena posojilna pogodba ter o dejstvu, kje je bil izročen denar. Neskladje je sodišče ugotovilo tudi v tem, da je bil po izpovedi druge toženke ob predaji denarja prisoten bivši partner priče G. G., česar priča ni potrdila. Toženci navajajo, da druga toženka slednjega ni izpovedala, vendar navedba ni utemeljena, saj je takšno izpoved podala (glej list. št. 190 spisa). Sodišče tako drugi toženki ter priči G. G. utemeljeno ni verjelo, posledično pa pravilno tudi ni sprejelo kot resnične (pristne) pogodbe v prilogi B4. Upoštevaje vse navedeno ter ostale neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje (tudi v 56. in 61. točki obrazložitve) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženci domneve, da je sporno stanovanje nezakonitega izvora, niso izpodbili, ter zaključek, da je bil prvi toženec dejanski lastnik stanovanja, ki je prispeval tudi kupnino.

36. Glede sredstev za nakup osebnega avtomobila Citröen C4 Picasso toženci dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbijajo s trditvijo, da je toženka s potrdilom dokazala dejstvo nakazila posojila 6.000,00 EUR na bančni račun za namene ustanovnega kapitala in je priča J. J. prejem posojila potrdila. Toženci navajajo, da je ta, čeprav je izpovedala, da naj bi denar dobila v gotovini od svoje mame v kuverti, pojasnila, da ne ve več točno, kako je bilo prejeto to posojilo. Navedeno ne drži, saj je J. J. res izpovedala, da ne ve vsega točno, bila pa je prepričana, da je šlo za gotovino. Prav tako toženci neutemeljeno zatrjujejo, da ni neskladja med izpovedima druge toženke in priče G. G. Navajajo, da druga toženka ni izjavila, da je vračilo posojila v gotovini dobila v enem samem obroku, medtem ko je G. G. izpovedala, da je posojilo vrnila v obrokih, vendar pa dejstvo, da je bilo posojilo vrnjeno v enem obroku, smiselno izhaja iz izpovedi toženke na list. št. 161, ko je izpovedala, da je dobila vrnjeno gotovino, ker je gotovino rabila, denar pa ji je bil izročen v kuverti. Ostalih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z dokazovanjem zakonitosti izvora osebnega vozila Citröen C4 Picasso toženci ne izpodbijajo, sodišče druge stopnje razloge sodišča prve stopnje v 62. točki obrazložitve sprejema kot pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Sodišče je pravilno zaključilo, da je (tudi) sporni avtomobil financiral toženec z dohodki iz svojih nelegalnih dejavnosti in toženci zakonitosti izvora spornega avtomobila niso dokazali.

37. Ob celoviti presoji vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožencem ni uspelo izpodbiti domneve, da so nezakonitega izvora stanovanje na F. v Ljubljani, osebno vozilo Citröen C4 Picasso, motor Harley Davidson in gotovina 1.700,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato je pravilno odločilo, da se stanovanje na F. v Ljubljani, osebno vozilo Citröen C4 Picasso, motor Harley Davidson in gotovina 1.700,00 EUR tožencem odvzamejo in s pravnomočnostjo sodbe postanejo last Republike Slovenije.

38. Glede stroškov je sodišče prve stopnje pojasnilo, katere stroške je tožencem priznalo, in sicer tiste, ki so v skladu z OT. Neutemeljen je očitek sodišču, ki tožencem ni priznalo stroška priprave na sestanek pred prevzemom zastopanja, stroška uvodnega sestanka, stroška pregleda listin in študija zadeve ter stroškov sestankov pred naroki. Toženci so navedene postavke priglasili v skladu s prvim odstavkom tar. št. 39 OT. Ta določa, da lahko odvetnik storitve po tar. št. 39 obračuna takrat, ko gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. Ker je v konkretnem primeru pooblaščenec tožencev v vseh primerih pripravil vloge za sodišče, torej odgovor na tožbo oz. pripravljalne vloge, so priprave, posveti oz. sestanki in pregledi listin zajeti v drugih tarifnih številkah in ti stroški dodatno tožencem ne gredo.

39. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo (353. člen ZPP).

40. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato so dolžni tožnici povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti stroški predstavljajo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (priglašenih 1.750 točk) ter 27,5 točk materialnih stroškov. Ob upoštevanju vrednosti OT v višini 0,60 EUR, ti stroški znašajo 1.066,50 EUR.

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 1801/2016 z dne 6. 7. 2016. 2 Priča je izpovedala, da je v Nemčiji delala v letu 70 in 71, nato je šla tja spet leta 83, po letu 85 je ostala doma. 3 Kot izhaja iz izpovedi dve leti.