Jedro

Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok, določen v 34. členu ZST-1, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi (enako npr. tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 91/2015 z dne 8. 7. 2015). Posledice prepozno plačane sodne takse so tako enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, navedenim v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) postopek ustavilo, ker sodna taksa za tožbo ni bila plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu in tudi ne v dodatnem roku iz 6. b člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožnik ob vložitvi tožbe ni plačal sodne takse za tožbo, zato mu je sodišče poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse, ki je bil tožniku vročen 25. 5. 2015. Plačilni nalog je vseboval tudi opozorilo, da se bo v primeru neplačila sodne takse v navedenem znesku in roku štelo, da je tožnik tožbo umaknil. Ker tožnik kljub temu sodne takse ni plačal v roku, je sodišče prve stopnje postopek ustavilo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo zoper navedeni sklep zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bil plačilni nalog vročen odvetniku, ki je stranko o tem obvestil, stranka pa sporočila ni prejela pravočasno, ker je bila na službeni poti. Meni, da taksa ne sme biti ovira za izvrševanje dejanskega in učinkovitega uveljavljanja pravice do sodnega varstva ali pravnega sredstva.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče ustavilo postopek, ker pritožnik sodne takse za tožbo ni plačal v roku 15 dni od vročitve plačilnega naloga, določenem v plačilnem nalogu in tudi ne v dodatnem tridnevnem roku, ki ga določa 6. b člen ZST-1. Plačilni nalog je bil pritožnikovemu odvetniku vročen 25. 5. 2015, sodno takso pa je plačal šele 17. 6. 2015. 6. Določbe ZPP se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP). Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu (prvi odstavek 137. člena ZPP). Po določbi prvega odstavka 105. a člena ZPP mora tožnik že ob vložitvi tožbe plačati sodno takso. V nasprotnem primeru mora biti sodna taksa plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem mora sodišče stranko opozoriti na posledice njenega neplačila (drugi odstavek 105. a člena ZPP). Pri ponudniku plačilnih storitev se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka (prvi odstavek 6. b člena ZST-1). Če v tem roku sodna taksa za tožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (tretji odstavek 105. a člena ZPP).

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da pritožnik sodne takse v roku iz plačilnega naloga, ki je bil vročen njegovemu pooblaščencu in v katerem je bil opozorjen na posledice neplačila, ni plačal. Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da je rok za plačilo sodne takse zakonski rok, določen v 34. členu ZST-1, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi (enako npr. tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 91/2015 z dne 8. 7. 2015)(1). Posledice prepozno plačane sodne takse so tako enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje.

8. Plačilo sodne takse v roku ni nepremostljiva ovira za izvrševanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, kot neutemeljeno navaja pritožnik. To ne izhaja iz sodbe Ustavnega sodišča U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da je bil prvi odstavek 13. člena ZST-1 v delu, v katerem se je nanašal na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek o pritožbah, za katere se uporablja ZPP, v neskladju z Ustavo. Prav tako iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015, na katero se sklicuje pritožnik, ne izhaja, da se določba tretjega odstavka 105. a člena ZPP v primerih, kakršen je obravnavani, ne sme upoštevati, ampak je v njej Ustavno sodišče ugotovilo, da je 11. člen ZST-1 v neskladju z Ustavo RS.

9. Pritožnik sicer ni vložil zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, kljub temu pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da odsotnost stranke zaradi službene poti sodi v notranje razmerje med pooblaščencem in tožencem in ki ob izvrševanju potrebne skrbnosti ne bi pripeljala do zamude. To pomeni, da odsotnost pritožnika zaradi službene poti niti ni upravičen vzrok v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP (enako Vrhovno sodišče v sklepih X Ips 280/2014 z dne 25. 2. 2015 in II DoR 598/2010 z dne 31. 3. 2011).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Enako npr. V. Androjna, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 243.