Jedro

RTV naročnina ne sodi med tiste občasne terjatve, ki jih kot privilegirane glede teka zamudnih obresti ureja 3. odstavek 279. člena ZOR.

3. odstavek 279. člena ZOR je treba razlagati tako, da velja le za tiste občasne terjatve, ki so po naravi najbližje obrestim, to pa so tiste terjatve, ki dospevajo kot "civilni plodovi" temeljne obveznosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 20.12.1995, opr.št. I 1391/95 v veljavi tudi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti v znesku 1.577,00 SIT.

Tožeča stranka trpi svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi del sklepa o izvršbi, in sicer glede glavnice v znesku 9.870,00 SIT ter stroškov izvršilnega postopka v znesku 5.249,00 SIT. Razveljavilo pa je del sklepa, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti za čas od zapadlosti posamezne naročnine do vložitve izvršilnega predloga. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da velja za terjatve RTV naročnin 3. odstavek 279. člena ZOR in ne 1. odstavek 277. člena ZOR, ker gre za občasne denarne terjatve.

Proti sodbi druge stopnje v zvezi s sodbo prve stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja kršitev 1. odstavka 277. člena in 1. odstavka 324. člena ZOR v zvezi z 12. členom Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja radijskih in televizijskih sprejemnikov, načinu vodenja evidence ter pogojih in načinu plačevanja RTV naročnine (Ur.l. SRS, št. 38/86). Vrhovna državna tožilka v zahtevi trdi, da je v tem sporu treba uporabiti 1. odstavek 277. člena ZOR, ker je RTV naročnina "občasna (sukcesivna) terjatev" in ne "občasna zapadla denarna terjatev". Ne moremo govoriti o občasnosti, saj gre za mesečno obveznost, pri kateri je dolžniku povsem jasno, kdaj zapade v plačilo. Razlikovati je treba "občasno terjatev" iz 372. in 373. člena ZOR od "občasno zapadle denarne terjatve" iz 3. odstavka 279. člena ZOR, kar izhaja tudi iz hrvaškega besedila ZOR. Sicer pa zahtevo vlaga zaradi izenačitve sodne prakse in citira drugačno sodbo drugega senata Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi z enako dejansko in pravno podlago. Zato predlaga, da vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih zavrnilnih delih spremeni tako, da bo sklep o dovolitvi izvršbe ostal v veljavi tudi za zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake mesečne naročnine do vložitve tožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 390. člena v zvezi z 2. odstavkom 408. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena pravdnima strankama. Tožeča stranka je na zahtevo odgovorila in predlaga, da ji vrhovno sodišče ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena iz naslednjih razlogov: Vrhovno sodišče Republike Slovenije najprej ugotavlja, da je v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti Državnega tožilstva Republike Slovenije (v nadaljevanju zahteva) vezano na obseg izpodbijanja in razloge, ki jih vložnik zahteve uveljavlja (1. odstavek 408. člena ZPP).

Vrhovna državna tožilka v zahtevi utemeljeno ugovarja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta se oprli na 3. odstavek 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ne na 1. odstavek 277. člena ZOR.

Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 324. člena ZOR). Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje od nastanka zamude poleg glavnice tudi zamudne obresti (1. odstavek 277. člena ZOR v povezavi z, v času izvršilnega predloga veljavnim, Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, Ur.l. RS, št. 14/92 in 13/93). Izjeme so določene v zakonu in te je treba tolmačiti ozko.

Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da je določba 3. odstavka 279. člena ZOR že pred sprejemom Ustave Republike Slovenije predstavljala težave pri razmejitvi med terjatvami, za katere velja specialna ureditev glede zamudnih obresti, in tistimi, za katere velja 1. odstavek 277. člena ZOR. Težave zato, ker zakonodajalec ni definiral pojma "občasna zapadla denarna dajatev". Prav zaradi različne razlage tega člena je bil glede določenih najpogostejših terjatev sprejet sklep na tedaj zveznem posvetovanju predstavnikov civilnogospodarskih oddelkov vrhovnih sodišč dne 25. in 26.5.1989 (sklep št. IV, Poročilo VS SRS, št. II/89, str. 7). Vendar terjatve RTV naročnin v tem sklepu niso bile zajete.

Pač pa so se sodišča pri razlagi navedenega določila večkrat sklicevala na merila, ki sicer veljajo za zastaranje in so zajeta predvsem v 372. in 378. členu ZOR. Vrhovna državna tožilka se z enačenjem pojmov iz navedenih določb s pojmom iz 3. odstavka 279. člena ZOR ne strinja. Razlikovanje gradi na različnosti besedil v teh členih in primerjavi z besedilom v hrvaškem jeziku. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gramatikalna razlaga ne omogoča drugačne razlage, kot sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje.

Zmotno je tudi stališče, da terjatev RTV naročnine ni občasna zato, ker dolžnik ve, kdaj terjatev zapade. Prav to dejstvo je praviloma eden od elementov za presojo, da gre za občasno terjatev. Zmotno je končno stališče, da terjatev ni občasna, če gre za redno mesečno terjatev. Prav nasprotno, občasne terjatve so praviloma redne mesečne terjatve. Zato s temi merili ni mogoče doseči razlage, da RTV naročnina ni občasna terjatev.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je treba razlago 3. odstavka 279. člena opreti tako na 372. kot na 279. člen ZOR, vendar ob upoštevanju namena, ki ga določbi zasledujeta.

V 1. odstavku 372. člena ZOR je določena definicija občasne terjatve zaradi zastaranja. V njem je navedeno, da gre za takšne terjatve, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. V 2. odstavku tega člena je posebej določeno, da to ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve.

V 279. členu ZOR pa so občasne terjatve (ne da bi bile posebej definirane) urejene v kontekstu prepovedi anatocizma, tj. prepovedi zaračunavanja obresti od obresti. Kot načelo, ki prepoveduje pretirano bogatenje ene stranke (upnika) na račun druge (dolžnika), ima svojo dolgo zgodovino in je še danes aktualno. Zamuda pri plačilu RTV naročnin do takšnih posledic ne more pripeljati. Čeprav torej gre za terjatev, ki dospeva v določenih krajših časovnih presledkih, ki temeljnega razloga za favoriziranje dolžnika. Zato RTV naročnina ne sodi med tiste občasne terjatve, ki jih kot privilegirane glede teka zamudnih obresti ureja 3. odstavek 279. člena ZOR.

Občasne terjatve so že zaradi svoje narave terjatve, ki naj se zaporedno in hitro izterjujejo, ker je sicer izterjava otežena. Zato je tudi zastaralni rok kratek. Še posebej kratek je za terjatve proti gospodinjstvom, kamor sodi tudi terjatev RTV naročnine (eno leto - 378. člen). Varuje dolžnika, ker mu ni treba hraniti dokazov o plačilu posameznih obveznosti v nedogled. Toda varstvo dolžnika bi bilo z razlago sodišč druge in prve stopnje podvojeno še z določbo 3. odstavka 279. člena ZOR, kar pa s prepovedjo anatocizma nima neposredne zveze.

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je treba 3. odstavek 279. člena ZOR razlagati tako, da velja le za tiste občasne terjatve, ki so po naravi najbližje obrestim, to pa so tiste terjatve, ki dospevajo kot "civilni plodovi" temeljne obveznosti. Med stranske občasne terjatve sodijo npr. pogodbene kazni, med glavne pa rente ne glede na temelj (zakonske, pogodbene, odškodninske). Plačilo dajatev, ki so sicer tudi občasne, in sicer tudi temeljijo na temeljni pogodbi (posredovanje RTV oddaj imetnikom televizijskih sprejemnikov proti plačilu RTV naročnine), vendar pa pomenijo vsaka zase plačilo (že) opravljene storitve za določeno krajše obdobje (za vsak mesec), pa mednje ne sodi. Zato za terjatev RTV naročnine ne velja privilegij iz 3. odstavka 279. člena ZOR, temveč temeljna določba o zamudnih obrestih, tj. 1. odstavek 277. člena ZOR.

Iz navedenih razlogov je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 395. člena v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP izpodbijani sodbi ustrezno spremenilo.

Ugodilo je tudi zahtevku na plačilo kapitaliziranih obresti do vložitve izvršilnega predloga v znesku 1.577,00 SIT (katerih višino zahteva ni izpodbijala).

Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni opredeljeno navedla stroškov pritožbenega postopka, odgovor na zahtevo pa ob dejstvu, da je bila vložena v njeno korist, ni bil potreben (2. odstavek 166. člena v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP). Zato ji stroški odgovora ne gredo.