Jedro

Določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Šele, če tega ni mogoče ugotoviti, jo je razlagati v dvomu tako, kot je ugodneje za zakonitega dediča.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila prava volja oporočiteljice v lastnoročno napisani oporoki z dne 27.4.1985 takšna, da tožeča stranka deduje vse premoženje, razen nepremičnine na Bledu. Sodišče je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti prvi do četrtotoženi stranki pravdne stroške v znesku 61.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopje v novo odločanje.

Navaja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Sam tekst oporoke je razdeljen na tri ločene samostojne dele in kot tak daje drugačne zaključke kot jih utemeljuje sodišče. Sodišče neutemeljeno zaključuje, da je oporoka brez ločil, saj je vendar sestavljena iz treh povsem ločenih odstavkov, v katerih oporočiteljica točno in natančno obrazlaga svojo poslednjo voljo.

Razlogovanje sodišča glede pranečakov in pranečakinj ni utemeljeno, sodba pa prihaja sama s seboj v nasprotje. Graja tudi dokazno oceno prvostopnega sodišča. Meni, da priča G. J. ni bil prepričljiv.

Nerazčiščeno je tudi ostalo stanje glede same parcele na Bledu, ali naj bi M. L. podedovala 7000 m2 te parcele ali z ostalimi imenovanimi v oporoki sorazmeren del te parcele. Sodišče tudi ne bi smelo pokloniti vere priči Z. Š. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo (84. čl. Zakona o dedovanju), saj je oporoko potrebno razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, česar pa sodišče ni storilo. Predlagajo, da se izdela izvedeniško mnenje v zvezi z razlago same oporoke, da se ponovno zasliši L. K. in V. Z. glede izjave, ki mu jo je podala Z. Š., ostale stranke ter da se vpogleda kupno pogodbo o prodaji zemljišča na Bledu. V dodatku k pritožbi tožniki ponovno grajajo dokazno oceno prvostopnega sodišča in predlagajo ponovno zaslišanje prič. Zatrjujejo, da bi zapustnica, če bi hotela iz oporoke izključiti pranečake in pranečakinje, to izrecno navedla.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je tekst oporoke razdeljen na tri ločene samostojne dele, kar omogoča drugačne zaključke, kot jih je sprejelo prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da je zapustnica napisala oporoko skoraj brez ločil. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da tolmačenje oporoke, kot ga vtožuje tožeča stranka, ne pride v poštev. Ker je v oporoki izrecno navedla, da zapušča vse svoje premoženje svojim nečakom in nečakinjam, je prvo sodišče izključilo možnost, da bi dedovali zapuščino tudi pranečaki in pranečakinje. Ker so nekateri zapustničini nečaki umrli že pred zapustnico, so na njihovo mesto stopili njihovi dediči (zapustničini pranečaki). Prvostopno sodišče je štelo, da če bi oporočiteljica želela, da dedujejo njeno premoženje tudi pranečaki, to pred smrtjo spremenila oz. vnesla to določilo v oporoko, česar pa ni storila. Glede dedovanja zemljišča na Bledu pa je zapustnica v oporoki izrecno navedla tudi pranečake oz.

pranečakinje. To pa je štelo prvostopno sodišče še za dodatni razlog, da dedujejo zapustničino premoženje le nečaki in nečakinje, ki so omenjeni imensko v oporoki. Po mnenju pritožbenega sodišča so taki razlogi prvostopne sodbe logični in prepričljivi ter jih pritožbena izvajanja tožnikov ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede dokazne ocene prvostopnega sodišča ter glede izvedenega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj ne bi verjelo izpovedi priče Š. Z. glede dedovanja sveta na Bledu. Izpoved je logična in prepričljiva in se ujema z izpovedjo priče G. J. Priča J. V. je bil dovolj natančno zaslišan in zato ni potrebno njegovo dodatno zaslišanje kot predlaga pritožba, prav tako pa tudi ne zaslišanje drugih prič, saj je dejansko stanje prvostopno sodišče dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Ravno tako niso utemeljeni očitki pritožbe, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zakon o dedovanju v 84. čl. določa dve pravili za razlago določil oporoke. Po prvem pravilu je treba določilo oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Po drugem pa se je v dvomu držati tistega, kar je bolj ugodno za zakonitega dediča oz. za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Prvostopno sodišče je v danem primeru v skladu s 84/1 čl. ZD ugotovilo, kaj je oporočiteljica z nejasno formuliranim določilom oporoke hotela. Pri tem je vsebino oporočnih določil razlagalo tako iz oporoke same, kot na podlagi dejstev in okoliščin, ki niso bila razvidna iz oporoke (izjave prič). Po drugem pravilu razlaga sodišče določilo oporoke le, če nastane dvom, ki ga pa v danem primeru glede na razlago prvega sodišča ni bilo. Ker je bilo tako dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in ker pritožbeno sodišče ni našlo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP niti kršitve materialnega prava, je pritožbeno sodišče zaradi vsega zgoraj navedenega v skladu z določilom 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst. 155. čl. ZPP, saj stroškov odgovora na pritožbo, ki ni pripomogel k odločitvi o pritožbi, ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov v smislu cit. zakonskega določila.