Jedro

Ker se je v teku zapuščinskega postopka med zakonitimi dediči pojavil spor o dejstvih glede prave volje pok. R.Č., izražene v oporoki, je zapuščinsko sodišče pravilno prekinilo zapuščinski postopek in napotilo tožnike na pravdo (1. odst. 210. čl. Zakona o dedovanju). Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, je bila v postopku ugotovljena zapustničina volja in zato ni prišla v poštev določba 2. odst. 84. čl. Zakona o dedovanju, ki rešuje primer, ko obstaja glede oporočiteljevega namena dvom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je bila prava volja oporočiteljice R.Č. v lastnoročni oporoki z dne 27.4.1985, da tožeča stranka deduje vse premoženje, razen nepremičnine na B. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V obrazložitvi revizije navaja, da je treba lastnoročno oporoko razlagati tako, kot je zapisana, in da ni dopustno z drugimi dokaznimi sredstvi ugotavljati oporočiteljeve volje. Zapuščinsko sodišče bi moralo pravno vprašanje razlage oporoke rešiti samo, napotitev na pravdo je bila zato nepotrebna in nedopustna. Edina logična razlaga oporoke je, da dedujejo vse zapustničino premoženje njeni nečaki, pri čemer je za pet od njih določen predmet dedovanja, t.j. nepremičnina na B. Kolikor bi nastal dvom o razlagi oporoke, bi moralo sodišče uporabiti določbo 2. odst. 84. čl. Zakona o dedovanju in odločiti v prid zakonitim dedičem. S tem, da je sodišče ugotavljalo zapustničino pravo voljo z zasliševanjem prič, ja podana kršitev po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Poleg kršitve določbe 84.čl. Zakona o dedovanja pa sta kršeni še določbi 99.čl. in 101.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP naj bi bil podan, ker je sodišče pri lastnoročni oporoki ugotavljalo oporočiteljičino voljo z zasliševanjem prič. Citirana določba ne vsebuje kršitev v zvezi z izvajanjem dokazov. Glede na uzakonjeno načelo proste presoje dokazov v 8. čl. ZPP pa sta sodišči pri ugotavljanju zapustničine volje pravilno upoštevali vse izvedene dokaze.

Dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje tožeča stranka v reviziji ne more uspešno ugovarjati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje pa sta z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ker se je v teku zapuščinskega postopka med zakonitimi dediči pojavil spor o dejstvih glede prave volje pok. R.Č., izražene v oporoki, je zapuščinsko sodišče pravilno prekinilo zapuščinski postopek in napotilo tožnike na pravdo (1. odst. 210. čl. Zakona o dedovanju). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo in s tem se strinja tudi sodišče druge stopnje, da je zapustnica z oporoko izrecno namenila zemljišče na B. M.L. Ostali poimensko navedeni nečaki in nečakinje (prvi štirje toženci) pa dedujejo preostalo zapustničino premoženje. Sodišči sta šteli, da oporoke ni mogoče razlagati tako, da bi vse zapustničino premoženje (razen zemljišča na B.) dedovali tožniki, med katerimi so poleg nečakov in nečakinj tudi pranečaki in pranečakinje, ki v oporoki sploh niso omenjeni. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, je bila v postopku ugotovljena zapustničina volja in zato ni prišla v poštev določba 2. odst. 84. čl. Zakona o dedovanju, ki rešuje primer, ko obstaja glede oporočiteljevega namena dvom. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z izpodbijano sodbo tudi nista kršeni določbi 99. in 101. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, na katere se sklicuje revizija.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).