Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Brez natančno in konkretno izpostavljenega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ni mogoča presoja, ali izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. S pavšalnimi trditvami, s katerimi se ne izkazujejo konkretne posledice izpodbijane odločitve, ni mogoče izkazovati izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revidenti) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 24. 3. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 3. 8. 2009, v 2. točki izreka pa zavrnilo zahtevo prizadete stranke za povrnitev stroškov. Z navedeno odločbo, izdano v obnovljenem postopku, je prvostopenjski upravni organ pustil v veljavi svoje gradbeno dovoljenje z dne 12. 10. 2007, za gradnjo petih stanovanjskih stavb v nizu, na tam navedenem zemljišču, pod tam navedenimi pogoji, s tem, da je dodal še nadaljnji pogoj, da je investitor dolžan upoštevati omilitvene ukrepe, kot so navedeni v mnenju o ukrepih za zmanjšanje hrupa v času gradnje, ki ga je izdelala tam navedena družba, in dovoljenje za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom. Tožena stranka je pritožbo revidentov zoper navedeno odločbo zavrnila. Revidenti so se udeleževali obnovljenega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več odločbah oziroma sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi ne gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Prvostopenjski upravni organ je namreč v izreku izpodbijane odločbe odločil, da se tam navedeno gradbeno dovoljenje pusti v veljavi in dodal še nadaljnje tam navedene pogoje. To pa ni pravica ali obveznost, ki je izražena v denarni vrednosti, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Tega standarda po presoji Vrhovnega sodišča revidenti niso izpolnili z navedbo, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da izpodbijana odločba odstopa od pravne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, in da na pomembnost pravnega vprašanja kaže tudi dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče odločalo v senatu treh sodnikov. Tega niso storili niti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-1381/08, iz katere izhaja, da je pojem funkcionalnega zemljišča zapleteno pravno vprašanje, in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 262/2009. 9. Revidenti nikjer v obsežni obrazložitvi revizije ne opredelijo natančno in konkretno pravnega vprašanja, o katerem pričakujejo odločitev Vrhovnega sodišča. Revidenti bi namreč morali po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 6. točka te obrazložitve) natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in nato ob zatrjevanjem odstopu od sodne prakse opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodbe, s katero utemeljujejo odstop od pravne prakse Vrhovnega sodišča, ter utemeljiti, v čem je zatrjevani odstop glede tega vprašanja. Ker pa revidenti pomembnega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, niso izpostavili, tudi ni mogoča presoja odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidenti niso izkazali niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti z navedbami, da ima odločitev zelo hude posledice zanje, saj bo ostalo v veljavi gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da bo investitor lahko gradil na njihovem funkcionalnem zemljišču, ki so ga pridobili ex lege ne glede na zemljiškoknjižni vpis in so ga uporabljali, niso izkazali izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Njihove trditve so zgolj pavšalne in z njimi ne izkazujejo konkretnih posledic, ki jih ima zanje izpodbijana odločitev. Njihove trditve se nanašajo na domnevni obstoj funkcionalnega zemljišča k nepremičnini v (so)lasti revidentov, ki ni izkazan, zato s takšnimi zatrjevanji ni mogoče izkazovati zelo hudih posledic za revidente. Vprašanje obstoja funkcionalnega zemljišča pa ni predmet obravnavanega postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

12. Ker revidenti niso izkazali izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.