Jedro

Zgolj z navajanjem, da obravnavana gradnja na predmetnem območju ni dovoljena, da je presežen dovoljeni faktor pozidanosti in da je arhitektonsko oblikovanje obravnavane gradnje v nasprotju z določbami PUP, tožeče stranke ne zatrjujejo posega v svoje individualne pravice, kar pomeni, da glede teh vprašanj ne izkazujejo svojega pravnega, temveč le dejanski interes.

Če občina nastopa v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja kot lastnica sosednjega zemljišča, ne predstavlja soglasodajalca po ZGO-1, temveč je njen položaj enak položaju vseh drugih lastnikov sosednjih zemljišč.

Splošni napotki iz Pravilnika ne dajejo podlage za vsebinsko preverjanje zaščitnih ukrepov med gradnjo, zato je to mogoče kvalificirano storiti le v postopku za izdajo dovoljenja za čezmerno obremenitev okolja s hrupom, v tem postopku pa so po potrebi določeni tudi posamezni pogoji za njegovo izvajanje (npr. glede uporabe gradbenih strojev).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteve prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota ... je z izpodbijano odločbo po obnovljenem postopku pustila v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-206/2007-22 z dne 12. 10. 2007, izdano družbi A. d.o.o., za gradnjo petih stanovanjskih stavb v nizu, na zemljišču parc. št. 948/1 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji, s tem da je dodala še nadaljnji pogoj, da je investitor dolžan upoštevati omilitvene ukrepe, kot so navedeni v mnenju o ukrepih za zmanjšanje hrupa v času gradnje z dne 18. 2. 2009, ki ga je izdelala družba ..., poleg tega pa mora investitor pridobiti tudi dovoljenje za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom.

Prvostopenjski upravni organ obrazložitvi podrobno in obsežno povzema dotedanji potek postopka in navedbe strank, nato pa navaja, da iz strokovnega mnenja družbe ... izhaja, da bo v času najbolj intenzivnih gradbenih del presežena dovoljena raven hrupa, zato mora investitor pridobiti ustrezno dovoljenje. Obravnavana gradnja je projektirana v varovalnem pasu občinskih cest, in sicer je od zemljišča parc. št. 952/12 k.o. ... oddaljena najmanj 2,40 m, v varovalni pas pa sega tudi na več drugih mestih. Zato je bilo pridobljeno ustrezno soglasje Mestne občine ..., ki je bila v postopku izdaje gradbenega dovoljenja udeležena tudi kot lastnica navedenega zemljišča. Ker se ustne obravnave ni udeležila, prvostopenjski organ v skladu z 2. odstavkom 63. člena ZGO-1 sklepa, da se z obravnavano gradnjo strinja. Ob tem izrecno navaja tudi, da prostorski akt določa, da morajo biti nove stavbe od meje sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 4 m, manj pa le ob pisnem soglasju lastnikov teh zemljišč. Ker parkirišča niso stavbe, za njih ta pogoj ne velja, poleg tega parkirišča niso samostojen predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč sodijo v zunanjo ureditev objektov.

Osrednji del zemljišča obravnavane gradnje, na katerem je predvidena gradnja petih stanovanjskih stavb v nizu, spada v območje, ki je po namenski rabi opredeljeno kot območje stanovanj s stavbami, grajenimi v nizu. Le del, kjer so predvidena parkirišča za obiskovalce, se nahaja v območju, ki je pretežno namenjeno večstanovanjskim stavbam in kjer novogradnje niso dovoljene. Parcela je dovolj velika za določitev gradbene parcele, faktor pozidanosti pa znaša 0,40, kar je v skladu s prostorskim aktom. Prav tako je v skladu s prostorskim aktom delež zelenih površin, ki je večji od 40 %. Za vsako hišo sta v kletni etaži predvideni po dve parkirni mesti, poleg tega pa je na severnem delu zemljišča predvidenih še osem parkirnih mest za obiskovalce, kar je več kot je predpisano. Osončenje, kot ga predpisuje prostorski akt, je zagotovljeno s tem, da je višina kapne lege predvidenega objekta nižja od razdalje predvidenega objekta od obstoječih, s čimer je zagotovljen 45 stopinjski kot osončenja. Požarno soglasje oziroma študija požarne varnosti za obravnavano gradnjo ni potrebna, ker ne gre za požarno zahtevne ali zelo zahtevne stavbe.

Ministrstvo za okolje in prostor je zavrnilo pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da prostorski akt določa, da morajo biti nove stavbe od meje sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 4m, manjši odmiki pa so možni ob pisnem soglasju lastnika sosednjega zemljišča. V obravnavani zadevi ta določba prihaja v poštev zaradi odmika obravnavanih zgradb od občinske ceste, ki je zemljišče v lasti Mestne občine ..., obravnavane zgradbe pa so projektirane tudi v varovalnem pasu te ceste. Soglasja za oddaljenost od meje, manjše od 4 m, ki ga zahteva prostorski akt, po mnenju drugostopenjskega organa sicer ne more nadomesti neudeležba stranke na ustni obravnavi, vendar pa je bila Mestna občina ... v postopek vključena kot soglasodajalka zaradi gradnje v varovalnem pasu ceste. Pri izdaji tega soglasja je morala presojati odmik obravnavane gradnje od ceste, zato še eno soglasje ni potrebno.

Glede odmika predvidenih parkirišč od parcelne meje drugostopenjski organ ugotavlja, da navedena določba prostorskega akta velja le za stavbe, med tem ko je parkirišče gradbeni inženirski objekt, kar izhaja tudi iz metodoloških pojasnil in navodil za razvrščanje objektov po enotni klasifikaciji vrst objektov. Drugostopenjski organ se strinja tudi z ugotovitvami prvostopenjskega organa o tem, da zemljišče obravnavane gradnje pretežno leži v območju, kjer so po prostorskem aktu možne gradnje novih stanovanjskih stavb, zato ugovori tožečih strank, da novogradnja na tem mestu ni možna, niso utemeljeni. Tega ne spreminja dejstvo, da so parkirišča za obravnavane gradnje predvidena na območju za večstanovanjske stavbe, saj „bodo prav tako na tem območju urejena parkirišča, še celo več jih bo, ker je tam predvidena večstanovanjska gradnja, zato ni možno zaključiti, da je gradnja parkirišč v tem območju neskladna z določbami PUP“.

Drugostopenjski organ meni še, da je prvostopenjski organ pravilno odgovoril na pritožbene ugovore glede požarnega soglasja, faktorja pozidanosti in osenčenja. Dodaja še, da iz Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji izhaja, da se šteje, da osenčenja ni, če iz prikazane površine sence izhaja, da senca v nobenem delu leta in dneva ne pade na sosednje nepremičnine, ali če senca pade le na objekt, v katerem se ljudje ne zadržujejo stalno ali pa da takšen objekt nima oken oziroma če ima okna, da za takšnimi okni niso prostori, v katerih se ljudje stalno zadržujejo. V obravnavani zadevi je bilo z analizo osončenja z dne 16. 5. 2008 ugotovljeno, da senca na sosednji objekt pade le pozimi, in sicer na del fasade, ki nima steklenih površin ter na spodnji del fasade (klet), torej na prostore, ki niso namenjeni bivanju. Manjši del sence pade še na izzidek v pritličju, vendar je tam balkon, ki ni bivalni prostor. Zato drugostopenjski organ meni, da se šteje, da je osenčenje dopustno. Po drugi strani ima študija osenčenja, ki so jo predlogu za obnovo postopka priložile tožeče stranke, le grafični del, ne pa tudi tekstualnega, iz katerega bi izhajali zaključki glede na grafični del. Prav tako ni navedeno, na podlagi katerega predpisa oziroma stanja tehnike je bila pripravljena, kot zahteva 4. odstavek 22. člena Pravilnika, zato je ni mogoče uporabiti oziroma z njo izpodbiti ugotovitev prej navedene, ki jo je predložil investitor. Skladnost obravnavane gradnje s PUP je podrobno obrazložena v gradbenem dovoljenju, nasprotnega pa tožeče stranke, predvsem glede naklona streh v okolici, niso dokazale.

Glede trditev tožečih strank, da naj bi bilo funkcionalno zemljišče njihovega objekta tudi na zemljišču investitorja, drugostopenjski organ ugotavlja, da je bil predlog za določitev funkcionalnega zemljišča na sodišče vložen dne 16. 12. 2008, torej že po izdaji gradbenega dovoljenja, o predlogu pa še ni bilo odločeno, zato tovrstnih ugovorov ne more upoštevati. Zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini se je opravil na predlog, takega predloga pa tožeče stranke niso podale. Zato je lastnik zemljišča investitor, kar je dokazal z zemljiškoknjižnim izpiskom.

Tožeče stranke se z odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri med drugim navajajo, da so investitorji s soglasjem Mestne občine ... pridobili zgolj soglasje h gradnji v varovalnem pasu ceste, ne pa tudi soglasja za odmik manj kot 4 m od zemljišč, ki so v lasti Mestne občine ..., kot ga zahteva prostorski akt. Za te odmike bi bilo treba pridobiti overjeno pisno soglasje, kakor so ga investitorji pridobili od lastnika enega od preostalih sosednjih zemljišč parc. št. 951/6 k.o. ..., .... Gre za dve povsem ločeni vprašanji, namreč za zagotavljanje varnosti cestnega prometa in za merila in pogoje za oblikovanje prostorskih ureditev in gradnjo objektov. Soglasja, ki ga predpisuje prostorski akt, ne more nadomestiti neudeležba Mestne občine ... na ustni obravnavi. V zvezi s tem tožeče stranke opozarjajo na protislovno ravnanje drugostopenjskega upravnega organa, ki po eni strani ugotavlja, da še eno soglasje ni potrebno, po drugi strani pa je teden po izdaji izpodbijane odločbe Mestni občini ... poslal dopis, naj se kot lastnik zemljišča izjasni, ali daje soglasje k obravnavani gradnji, ki bo njeni cesti bližje od 4 m. Mestna občina je odgovorila, da soglasja ni mogla izdati, ker zanj ni bila zaprošena. Del predmetnega zemljišča predstavlja tudi dvorišče večstanovanjskega objekta, v katerem živijo tožeče stranke razen B.B. in C.C. Ne gre torej samo za kategorizirano cesto, zato soglasje za gradnjo v varovalnem pasu ceste ne more zadoščati. Tožeče stranke zato sodišču predlagajo, naj samo pridobi odgovor Mestne občine ... glede obstoja soglasja za manjše odmike v skladu z določbami prostorskega akta.

Tožena stranka naj bi kršila 66. člen ZGO-1, ki med drugim predpisuje, da mora upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali projekt vsebuje vse potrebne projektne pogoje s soglasji pristojnih soglasodajalcev. Ker projektu ni priloženo prej navedeno soglasje Mestne občine ..., je zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nepopolna vloga, ki bi jo morala tožena stranka obravnavati v smislu 67. člena ZUP. Po Uredbi o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in določitvi objektov državnega pomena spadajo parkirišča med gradbene inženirske objekte, zato tožena stranka ne bi smela dovoliti gradnje parkirišča na območju urejanja, ki je namenjeno večstanovanjskim stavbam – blokom, ki so že realizirani, saj novogradnje na tem območju niso dovoljene. Poleg tega drugostopenjski organ v svoji odločbi napačno ugotavlja, da so v območju „SV“ v skladu z določbami 11. člena PUP možne gradnje novih stanovanjskih stavb, saj ta člen PUP določa le vrste prostorskih ureditev in gradenj v poselitvenih območjih in zunaj poselitvenih območij na stavbnih zemljiščih, 37. člen PUP, na katerega so se tožeče stranke sklicevale že v pritožbi, pa predstavlja posebne določbe glede vrste posegov, ki bi morale biti primarno upoštevane. To pomeni, da naj bi materialni predpis ne bil pravilno uporabljen.

Tožeče stranke so postale lastniki stanovanj v večstanovanjski stavbi na parc. št. 947/5 k.o. ... v obdobju 1991 do 1993, že takrat pa so imele tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču. Po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini so postale tudi lastniki stavbe – stavbišča in funkcionalnega zemljišča k objektom, in to po samem zakonu. Že Zakon o stavbnih zemljiščih je določal, da ima lastnik stavbe pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču dokler stavba stoji, funkcionalno zemljišče k že zgrajenim objektom pa je določal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožeče stranke so zaupale upravniku, da bo funkcionalno zemljišče uredil prek pristojnih organov, vendar je pred tem, tudi s spornim sodelovanjem upravnika, prišlo do denacionalizacije predmetnih zemljišč in njihove prodaje pravnim prednikom investitorjev v tej zadevi. Zaradi varstva svojih pravic so tožeče stranke na okrajno sodišče vložile predlog za določitev pripadajočega zemljišča tudi na delu parc. št. 948/1 k.o. ..., predvsem na delu, ki meji neposredno na zahodno stran fasade bloka, ena od tožečih strank pa je pri tukajšnjem sodišču sprožila tudi upravi spor zaradi ničnosti denacionalizacijske odločbe. Pri tem je sporna tudi vloga D.D., ki je podpisana pod izpodbijano denacionalizacijsko odločbo, hkrati pa je tudi pripravila stališče glede skladnosti PGD v tej zadevi s prostorskim aktom.

Glede na to, da na delu zemljišča gradnje niso dovoljenje, faktor zazidanosti znaša 0.47, kar je več, kot dovoljuje prostorski akt. Tožena stranka glede tega zgolj sledi projektu investitorjev in ne obrazloži, zakaj ni ugodila zahtevkom tožečih strank, kar predstavlja kršitev določb postopka. Prav tako tožena stranka ni obrazložila razlogov glede zavrnitve ugovorov o požarnem odmiku, saj je odmik novogradnje od stanovanjskega bloka manjši od njegove višine, zato požarni odmik ni zagotovljen, gradnja pa je tudi neskladna z zakonodajo in s PUP.

Iz študije osenčenja, ki so jo predložile tožeče stranke, izhaja, da se pritličnemu stanovanju na jugozahodni strani bloka v decembru osončenje skrajša za dve uri dnevno, kar pomeni, da minimalni čas osončenja ni zagotovljen. Kot 45 stopinj, kot ga določa PUP, je sicer zagotovljen, vendar pa to ne velja za osončenje v skladu z določbami 22. člena Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji in ZGO-1. Glede na arhitekturno oblikovanje in postavitev objekta ni merodajna samo višina kapi, temveč tudi višina višjega dela enokapnic. Predložena študija je bila izdelana na geodetskem posnetku, s programom Archicad, upoštevana pa je geografska širina ..., višina novogradnje, datum in kot osončenja. Sklepanje organa druge stopnje, da bo prizadet le balkon, je napačno. V skladu s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji je treba na dan 21. 12. zagotoviti vsaj eno uro osončenja, to pa v konkretnem primeru za pritlične prostore stanovanj v bloku ne velja, kar izhaja iz obeh študij, tako tiste, ki so jo predložili investitorji, kot tudi tiste, ki so jo predložile tožeče stranke. Tudi iz predloženih fotografij je razvidno, da dne 21. 12. ni zagotovljena ura osončenja, vendar se tožena stranka do tega ni opredelila.

Obrazložitev tožene stranke glede hrupa je nepopolna in se je ne da preizkusiti, saj iz ugovorov tožečih strank izhaja, da bi morala vodilna mapa projektanta vsebovati ukrepe, ki so bili navedeni v izjavi E. d.o.o. z dne 15. 1. 2009. Do teh ukrepov se tožena stranka sploh ni opredelila oziroma jih ni obrazložila, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Po mnenju tožečih strank omilitveni ukrepi, predlagani v mnenju z dne 18. 2. 2009, ne zadoščajo za zaključek, kot ga je sprejela tožena stranka. Predloženo strokovno mnenje E. d.o.o. ni bilo upoštevano, čeprav iz njega izhaja, da bo hrup gradnje čezmeren, saj bodo presežene mejne vrednosti kazalcev hrupa in tudi kritične vrednosti kazalcev hrupa. Za gradnjo bo treba pridobiti tudi dovoljenje MOP z začasno čezmerno obremenjevanje okolja s hrupom, vendar je to dovoljenje mogoče izdati le pod pogojem, da gradnja ne bo presegala kritičnih ravni hrupa, poleg tega pa bi bilo treba definirati vrsto gradbenih strojev ter njihovo maksimalno zvočno moč, določiti maksimalni efektivni čas obratovanja posameznega stroja in določiti, kateri gradbeni stroji lahko obratujejo sočasno.

Tožena stranka tudi ni presojala ugovorov v zvezi s predlogom za prekinitev postopka do odločitve o določitvi pripadajočega zemljišča pred Okrajnim sodiščem v ... Predlagana gradnja poleg tega ni v skladu z merili prostorskega akta za arhitektonsko oblikovanje, po katerem je treba obliko, naklon, kritino in smeri slemen prilagoditi splošni podobi naselja. Strehe stavb v naselju so dvokapnice oziroma sestavljene dvokapnice istega naklona, predlagana gradnja pa je zasnovana kot enokapnica z naklonom 15 stopinj. Neskladnost z obstoječimi gradnjami bi tožena stranka lahko ugotovila z ogledom.

Iz navedenih razlogov tožeče stranke sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne in odloči, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno navaja, da naj bi se obravnavani objekti gradili v razdalji manj kot 4 m od občinske ceste, zato bi bilo glede na določbe prostorskega akta potrebno soglasje. Vendar pa po mnenju drugostopenjskega organa posebno soglasje ni bilo potrebno, saj je Mestna občina ... kot soglasodajalka za gradnjo v varovalnem pasu ceste vedela, v kakšni oddaljenosti od ceste so predvideni ti objekti. Sklicuje se na Zakon o javnih cestah, po katerem so občinske ceste v lasti občin. Zato ne gre za primer, ki ga obravnava prostorski akt, po katerem morajo soglasje za manjši odmik dati lastniki sosednjega zemljišča, saj to ne more pomeniti tudi lastnikov javne ceste, ker morajo slednji dati soglasje že v primeru, če je objekt predviden v varovalnem pasu ceste. Soglasje Mestne občine ... kot lastnice javne ceste zato po mnenju tožene stranke ni potrebno, bilo pa je potrebno njeno soglasje kot upravljavke ceste. Dopis, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, je pomenil tehnično napako, saj je tožena stranka naknadno, po tem ko je bil ta dopis napisan in podpisan, zavzela drugačno stališče, ki izhaja iz odločbe. Dopis je bil kljub temu pomotoma poslan.

Tožeče stranke v nadaljnji pripravljalni vlogi podrobneje pojasnjujejo svoje stališče, da soglasje upravljavca javne ceste za gradnjo v zaščitnem pasu ne more nadomestiti soglasja lastnika zemljišča, ki ga predpisuje prostorski akt, menijo, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o javnih cestah in vsebinsko ponavljajo svoja stališča in navedbe iz tožbe. Posebej poudarjajo, da je nelogična navedba tožene stranke, da je po napisanem in podpisanem dopisu z dne 11. 8. 2009 zavzela drugačno stališče, saj to iz dopisa ne izhaja. Tožeče stranke zato menijo, da je prišlo do pritiskov na toženo stranko. Poleg tega navajajo še, da je tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo podala le odgovor na del tožbenih navedb, kar po njihovem mnenju pomeni, da se z ostalimi strinja in jih priznava.

Pravni naslednik investitorja, F. d.o.o., je po svoji pooblaščenki vložil pripravljalno vlogo, v kateri med drugim navaja, da je tožba nesklepčna, saj tožeča stranka od sodišča ne more zahtevati, naj investitorju ne dovoli gradnje petih stanovanjskih stavb. Po ZGO-1, kot je veljal v času odločanja, bi morale tožeče stranke v postopku predložiti ekspertno mnenje, da je izdano gradbeno dovoljenje v nasprotju s prostorskim aktom, česar še do danes niso storile. V ostalem vsebinsko ponavlja razloge, navedene v obrazložitvah prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Tožeče stranke so se udeleževale obnovljenega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci. Njihov pravni položaj zato opredeljuje 1. odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji, v nadaljevanju ZUP), po katerem se ima pravico udeleževati upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po 2. odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba, ki ni stranka, se torej lahko udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva svoje dejanske, tuje ali javne koristi. Povedano drugače: Tožeče stranke, ki so imele v obravnavanem postopku status stranskih udeležencev, izkazujejo pravni interes le toliko, kolikor gre za zaščito njihovih neposrednih, individualnih interesov, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin na vplivnem območju obravnavane gradnje ter temeljijo na določbah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) prostorskih aktov in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljena.

Tožeče stranke zato v upravnem postopku, pa tudi v upravnem sporu, ne morejo uspešno uveljavljati javne koristi, čeprav menijo, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil, pa tudi ne tujih koristi, torej koristi tretjih oseb. Prav tako ne morejo uveljavljati zgolj svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe. Opisna razlaga določb 43. člena ZUP temelji tudi na ustaljeni sodni praksi Upravnega sodišča RS (prim. npr. sodbo opr. št. U 2250/2008 z dne 18. 12. 2008) in Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodbo opr. št. X Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005).

V obravnavani zadevi to v prvi vrsti pomeni, da tožeče stranke ne morejo uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Med te pogoje spada umestitev gradnje v prostor, njeno arhitektonsko oblikovanje, pa tudi skladnost projekta s pogoji prostorskih aktov, razen kolikor ti pogoji hkrati pomenijo individualne pravice tožečih strank. Zgolj z navajanjem, da obravnavana gradnja na predmetnem območju ni dovoljena, da je presežen dovoljeni faktor pozidanosti in da je arhitektonsko oblikovanje obravnavane gradnje v nasprotju z določbami PUP, tožeče stranke ne zatrjujejo posega v svoje individualne pravice, kar pomeni, da glede teh vprašanj ne izkazujejo svojega pravnega, temveč le dejanski interes. Ureditev navedenih vprašanj namreč ni v ničemer posebej vezana na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju nameravane gradnje, temveč na interes širše javnosti.

Prav tako iz navedenih razlogov tožeče stranke v tem postopku ne morejo uveljavljati interesa Mestne občine ..., čeprav menijo, da občina sama teh interesov ni dovolj zavarovala. Če bi Mestna občina ... menila, da bi ji morala biti omogočena udeležba v postopku tudi kot lastnici parc. št. 952/12 k.o. ..., po kateri poteka javna cesta, in ne le kot soglasodajalki za gradnjo v varovalnem pasu te ceste, bi to morala izposlovati sama, z uporabo ustreznih pravnih sredstev.

Glede na izrecne tožbene navedbe sodišče dodaja še, da je po 5.5. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 soglasodajalec državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, za katerega je z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Če občina nastopa v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja kot lastnica sosednjega zemljišča, torej ne predstavlja soglasodajalca po navedeni določbi ZGO-1, temveč je njen položaj enak položaju vseh drugih lastnikov sosednjih zemljišč. Zato njeno soglasje, ki bi bilo izdano v tej vlogi, ni projektno soglasje v smislu 50. člena ZGO-1. Tako je stališče tožečih strank, da vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja v okviru posebnega dela projekta niso bila priložena vsa potrebna projektna soglasja (6. točka 2. odstavka 58. člena ZGO-1) in bi jo bilo zato treba obravnavati kot nepopolno vlogo (1. točka 2. odstavka 54. člena ZGO-1 v zvezi s 67. členom ZUP), napačno, tožbeni razlogi, vezani na na to stališče, pa neutemeljeni.

Tožeče stranke tudi ne navajajo nobene konkretne okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da v njihov pravni interes posegajo zatrjevane kršitve požarnovarnostnih predpisov. Požarna varnost objektov se namreč načeloma zagotavlja v javnem interesu, za osebni interes tožečih strank pa bi lahko šlo le v primeru, če bila zaradi kršitve predpisov neposredno ogrožena njihova nepremičnina. Česa takega tožeče stranke zgolj z navedbami o oddaljenosti novogradnje od njihove nepremičnine niti ne zatrjujejo, sodišče pa dodaja še, da je tožena stranka tudi sicer povsem dovolj določno obrazložila, kakšno pravno podlago je upoštevala pri zahtevah glede požarne varnosti in na kakšnih dejanskih ugotovitvah je sprejela svojo odločitev.

Vsekakor pa tožeče stranke po presoji sodišča uveljavljajo svoj pravni interes v zvezi z zatrjevanim posegom v njihovo lastninsko pravico, osenčenjem njihove nepremičnine in hrupom med gradnjo obravnavanega objekta.

Tožeče stranke zatrjujejo, da so na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni List RS, št. 44/97 in naslednji, v nadaljevanju ZLNDL) postale lastnice funkcionalnega zemljišča, ki pripada k njihovi večstanovanjski hiši in sega tudi na del zemljišča, na katerem naj bi stala obravnavana gradnja. S to tožbeno navedbo torej v bistvu zatrjujejo, da investitor na tem zemljišču nima pravice graditi. Vendar pa dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče širiti na vsebinsko ugotavljanje lastninske pravice. Že po 6. točki 1. odstavka 66. člena ZGO-1 je pristojni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja dolžan zgolj preveriti (in ne morda ugotoviti), ali ima investitor pravico graditi, s 56. členom ZGO-1 pa je to preverjanje še nadalje omejeno na predložitev zemljiškoknjižnega izpiska, listine, ki je lahko podlaga za vpis skupaj z dokazilom o predlaganem vpisu, ali druge „listine, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi (...)“.

Tožena stranka je obravnavano gradbeno dovoljenje izdala na podlagi ugotovitve, da je bil investitor v času odločanja vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik predmetnega zemljišča. Ne glede na morebitna upravičenja tožečih strank je bil s tem pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja po prej navedenih določbah ZGO-1 izpolnjen. Sodišče dodaja še, da je sicer v nekaj izjemnih primerih odločilo, da v zemljiški knjigi vpisano lastništvo zemljišča samo po sebi ne zadostuje za izkazanost pravice graditi; vendar pa so bili v teh primerih pri predmetnem zemljišču zaznamovani sodni spori, ki so glede na njihovo fazo v času odločanja o gradbenem dovoljenju pogojevali resen dvom v dejanski obstoj pravice graditi. V obravnavani zadevi tak postopek ni bil zaznamovan ne v času izdaje gradbenega dovoljenja, ne v času odločanja o dovolitvi obnove postopka, niti se nanj v predlogu za obnovo postopka niso sklicevale tožeče stranke. Tožena stranka zato po presoji sodišča v času odločanja ni imela nobenega razloga, da ne bi brez pridržkov upoštevala zemljiškoknjižnih podatkov.

V zvezi z zatrjevanim osenčenjem večstanovanjske stavbe v etažni lastnini, v kateri prebiva večina tožečih strank, sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeče stranke ne zatrjujejo, da bi bila katera od njih lastnica dela stavbe (stanovanja), ki bo prizadet z zatrjevanim osenčenjem. Ker je sodišče v upravnem sporu glede dejanskega stanja vezano na tožbene navedbe (1. odstavek 20. člena ZUS-1), ugotavlja, da tožeče stranke zaradi tega ne izkazujejo pravnega interesa za uveljavljanje te okoliščine. Kljub temu pa glede na izrecne tožbene navedbe dodaja še, da se v celoti strinja z obrazložitvijo, ki jo je glede osenčenja navedla tožena stranka. Ta je ravnala pravilno, ko je svoje ugotovitve oprla na podrobno in obrazloženo strokovno mnenje, v katerem je določno ugotovljeno, na katere dele stavbe tožečih strank bo padala senca novogradnje, kdaj, in kakšne posledice bo to imelo za osončenje prostorov. Prav tako se sodišče strinja z njenim stališčem, da teh ugotovitev ni bilo mogoče izpodbiti z mnenjem, ki so ga predložile tožeče stranke in ki obsega le grafični del, iz katerega ni mogoče natančno povzeti, kateri deli stavbe in kdaj so osenčeni, pa tudi z navedbo pravne podlage, na katero je oprla svojo odločitev.

Po 19. členu Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji (Uradni list RS, št. 66/2004 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, je bilo treba vplivno območje določiti tudi za čas gradnje, v njem pa med drugim prikazati vpliv gradnje na nepremičnine v okolici glede na njihovo zaščito pred hrupom. Po 24. členu Pravilnika je bilo treba hrup zmanjšati na raven, ki ljudem v okolici ni ogrožala njihovega zdravja in jim je omogočala zadovoljive razmere za spanje, počitek in delo.

Nadaljnjih pogojev glede zaščite pred hrupom Pravilnik ni predpisoval, določal pa je, da mora zbirno projektno poročilo vsebovati tudi „opis, kako so bili ukrepi za preprečitev oziroma zmanjšanje pričakovanih vplivov na okolico upoštevani v posameznih načrtih projekta“ (3. alinea 3. odstavka 17. člena). Kateri načrti sestavljajo projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), je predpisoval 30. člen Pravilnika, ki pa opredeljuje le načrte, ki ne nanašajo na obravnavani objekt in ne na postopek njegove graditve. Na določitev območja gradbišča in elementov njegove ureditve se sicer nanaša 11. točka 1. odstavka 26. člena Pravilnika (lokacijski podatki v PGD), ki pa prav tako ne daje podlage za ugotovitev, da morajo biti omilitveni oziroma zaščitni ukrepi izrecno navedeni v okviru lokacijskih podatkov. Po presoji sodišča zato tožbena navedba, da bi morala tožena stranka odločati tudi o vprašanju, ali morajo biti ukrepi za zaščito pred hrupom v času gradnje opredeljeni v projektni dokumentaciji, nima podlage v Pravilniku.

Obremenitev s hrupom tudi ni bila predmet projektnih pogojev oziroma soglasij, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je po ustrezno obrazloženi ugotovitvi, da bo hrup med gradnjo presegal dovoljeno raven, gradbeno dovoljenje dopolnila s pogojem, da mora investitor upoštevati omilitvene ukrepe iz strokovnega mnenja in pridobiti dovoljenje za čezmerno obremenitev okolja s hrupom. Splošni napotki iz prej navedenega 24. člena Pravilnika namreč ne dajejo podlage za vsebinsko preverjanje zaščitnih ukrepov med gradnjo, zato je to mogoče kvalificirano storiti le v postopku za izdajo omenjenega dovoljenja, v tem postopku pa so po potrebi določeni tudi posamezni pogoji za njegovo izvajanje (npr. glede uporabe gradbenih strojev), na katere se sklicujejo tožeče stranke.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Sodišče je tožbo zavrnilo, in ker v takem primeru po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške, je zavrnilo tudi zahtevo prizadete stranke za povračilo stroškov postopka.