Jedro

Institut Paulijanske tožbe pomeni ponovni poseg tretjega v obligacijsko razmerje, ki je dopusten le iz posebej upravičenih razlogov. Zato so zakonski pogoji za ta poseg strogi in jih ni dopustno širiti. Revizijsko stališče, ki se zavzema za tako razlago, da je poseg tretjega možen tudi v primeru dvostranskega pravnega posla z enakovrednimi protidajatvami, pomeni tako nedopustno širjenje. Upoštevati je treba tudi korist, ki jo na podlagi odplačnega pravnega dejanja prejme dolžnik. Če ima dvostransko pravno dejanje za posledico le prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, pogojev za njegovo izpodbijanje ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo glavni tožbeni zahtevek, po katerem je v razmerju do tožnika in v obsegu njegove terjatve 76.791,17 EUR spp brez pravnega učinka razpolaganje toženke, to je sklenitev kupne pogodbe z 28. 5. 2002 s prodajalcem V. d.o.o. za 10 v izreku sodbe opredeljenih parcel (zelenice in dvorišča) v k.o. ..., in se v tem obsegu razveljavi (izrek pod točko I-1 sodbe), dajatveni tožbeni zahtevek za plačilo iste glavnice z opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (izrek pod I-2 sodbe), pa tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se v 1. točki glasi enako kot v 1. točki glavnega tožbenega zahtevka (izrek pod točko II-1 sodbe), v 2. točki pa zahteva, da toženka zaradi poplačila iste terjatve in z opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih datumov zapadlosti trpi izvršbo na nepremičninah, ki so bile predmet izpodbijane kupne pogodbe (izrek pod točko II-2 sodbe). Razlog za zavrnitev je presoja, da nista izkazana niti objektivni pogoj, da je bilo izpodbijano dejanje storjeno v škodo upnikov, niti subjektivni pogoj, da je bilo toženki znano, da gre za tako dejanje. Ker v toženkinem ravnanju ni protipravnosti, pa tudi ne vzročne zveze za zatrjevano škodo, je neutemeljen odškodninski zahtevek, naj toženka plača tožniku njegovo terjatev.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je že z glavnim razlogom, da in zakaj ne gre za dejanje, ki bi bilo storjeno v škodo upnikov. Zato se z drugimi pritožbenimi trditvami ni ukvarjalo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po povzemanju razlogov pritožbenega sodišča najprej kot procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) uveljavlja okoliščino, da se je prvostopenjsko sodišče med drugim oprlo na predpogodbo, ki pa je v spisu ni, ker je toženka nima več. Že v času sklepanja predpogodbe je bila tožnikova pravica zavarovana v zemljiški knjigi, torej je toženka vedela za obstoj dolgov dolžnika in je prav zato bila sklenjena predpogodba. Pritožbeno sodišče se do pomena predpogodbe ni opredelilo in je zato storilo enako procesno kršitev. Ker tožniku ta dokaz ni bil dan na vpogled, mu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka in je prišlo tudi do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju tožnik utemeljuje revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri presoji, da niso izpolnjeni pogoji iz 255. in 256. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Povzema dogajanje pri dolžniku od leta 2001 naprej, ko je začel opuščati proizvodnjo plastenk in odpuščati delavce, ter poudarja zakonsko domnevo, da se šteje, da je bilo dejanje storjeno v škodo upnikov, če dolžnik zaradi izpodbijanega dejanja nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Prodaja je bila izvršena na netransparenten način, cenilca je določila toženka, ne pa dolžnik, dolžnik je s prodajo imel manj sredstev in niso pravilni razlogi sodišč, da je pomembno le, da naj bi dolžnik prejel ekvivalentno kupnino. Pri takem stališču bi Pauiljanska tožba popolnoma izgubila svoj namen. Opozarja, da je toženka del kupnine plačala neposredno enemu od upnikov – banki. Omogočila je tudi dolžniku, da je neenakomerno plačal le določene upnike. Zaradi dogovorjenega plačila kupnine dolžnik ni imel dovolj sredstev za izpolnitev tožnikove terjatve, saj na svoj račun ni prejel celotne kupnine. Tožnik v okviru revizijskega razloga pravilne uporabe materialnega prava zatrjuje še, zakaj je bilo ali bi moralo biti toženki znano, da lahko z nakupom nepremičnine škoduje upniku.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Že tožnik sam v reviziji omenja, da zakon zahteva kumulativen obstoj tako objektivnega pogoja kot tudi dveh subjektivnih pogojev za uspešnost Pauiljanske tožbe. Če eden od tako zahtevanih pogojev ne obstoji, se z drugimi ni treba ukvarjati. Pritožbeno sodišče je po presoji, da ni izkazan objektivni pogoj, pravilno pojasnilo, da se mu ni treba ukvarjati z ostalimi pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na subjektivni pogoj. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki ponavljajo tožnikovo stališče o toženkini vednosti za pomen dolžnikovega razpolaganja. Povedano velja tudi za zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, saj se obe nanašata na ta del razlogov obeh sodišč. Nova ureditev 378. člena ZPP, po kateri v sedanji fazi postopka ni več uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, je revizijskemu sodišču narekovala še, da se ni ukvarjalo z nekaterimi drugimi materialnopravnimi vprašanji, ki bi se lahko pojavila v tej zadevi.

7. Po 255. členu OZ lahko vsak upnik zapadle terjatve izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Pri tem se šteje, da gre za tako dejanje, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Obe sodišči sta v obravnavani zadevi presodili, da je toženki uspelo dokazati, da ne gre za tako dejanje, ker je dolžnik za prodano nepremičnino dobil ekvivalentno protidajatev, saj je bila dogovorjena kupnina v višini tržne vrednosti nepremičnine. Zmotno je revizijsko stališče, da tako razumevanje odvzema vsak pomen Paulijanski tožbi. Že pritožbeno sodišče je poudarilo, da pomeni Institut Paulijanske tožbe ponovni poseg tretjega v obligacijsko razmerje, ki je dopusten le iz posebej upravičenih razlogov. Zato so zakonski pogoji za ta poseg strogi in jih ni dopustno širiti. Revizijsko stališče, ki se zavzema za tako razlago, da je poseg tretjega možen tudi v primeru dvostranskega pravnega posla z enakovrednimi protidajatvami, pomeni tako nedopustno širjenje. Zakon zahteva, da mora prav izpodbijano dejanje povzročiti, da dolžnik nima dovolj sredstev za plačilo upnikove terjatve. Dogajanje več kot leto pred (prodaja osnovnih sredstev) ali po izpodbijanem dejanju (poraba kupnine) zato ne more biti pomembno. Tista dejanja, ki so po svoji naravi takšna, da iz njih ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja. Dvostranski pravni posli z vrednostno enakimi protidajatvami so take narave, saj pomenijo le spreminjanje oblike dolžnikovega premoženja, ne pa zmanjšanja tega premoženja. Med izpodbijanim pravnim dejanjem in neplačevitostjo dolžnika mora biti izkazana vzročna povezanost. Upoštevati je treba tudi korist, ki jo na podlagi odplačnega pravnega dejanja prejme dolžnik. Če ima dvostransko pravno dejanje za posledico le prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, pogojev za njegovo izpodbijanje ni.(1)

8. Navedeni razlogi so bili podlaga za stališče sodne prakse, da pravna dejanja, iz katerih ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja s Paulijansko tožbo(2). Tožnikove revizijske trditve niso take, da bi lahko to stališče omajale. Navedeno velja tudi za nadaljnje utemeljevanje, da je treba upoštevati dogovorjeni način plačila dobre polovice kupnine preko cesijske pogodbe in mimo dolžnikovega računa neposredno banki ter dolžnikovo neenakomerno poplačilo le nekaterih upnikov z drugim delom kupnine. Banka je imela na nepremičninah, ki so bile predmet izpodbijane pogodbe, zastavno pravico zaradi zavarovanja svoje terjatve, ki je bila vpisana v zemljiški knjigi. Plačilo te terjatve ne pomeni zmanjšanja dolžnikovega premoženja, saj se premoženje sestoji ne samo iz aktivne, temveč tudi pasive. Če je bila z zastavno pravico zavarovana terjatev banke plačana, se je na račun dela kupnine za enak znesek zmanjšala pasiva premoženja. Kako je dolžnik ravnal s preostalim delom kupnine, na izpodbijanost same kupne pogodbe ne vpliva. Zatrjevano dolžnikovo neenakomerno poplačilo le nekaterih upnikov ni predmet izpodbijanja v samem tožbenem zahtevku. Tudi sicer zunaj stečajnega postopka ne velja pravilo o enakopravnem obravnavanju upnikov(3).

9. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): M. Juhart v Plavšak et alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, strani 256-260. Op. št. (2): II Ips 420/2005, II Ips 745/2009. Op. št. (3): M.Juhart v Plavšak et alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 258.