Jedro

Nepremoženjske škode, ki se pojavlja zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, ni ustrezno enačiti z bodočo (čeprav sukcesivno nastajajočo) škodo, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka.

Tožniki bi v času, ko se je tranzitni promet po cestnem odseku, ob katerem živijo, še odvijal, lahko zahtevali le škodo (tako nastalo kot bodočo) zaradi takrat že preteklih imisij. Utemeljen ugovor zastaranja terjatev za istovrstno škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožb, zato ne pomeni avtomatičnega zastaranja terjatev za istovrstno škodo, katere vzrok (imisije) takrat še ni(so) nastal(e).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Leta 2007 so tožniki zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi imisij (prekomerni hrup), ki jih je povzročal tranzitni promet po cestnem odseku G1-3/316, ob katerem živijo. Zahtevali so povrnitev škode, ki so jo pretrpeli v obdobju petih let pred vložitvijo tožb, in škode, ki jo bodo trpeli v bodoče (do 30. 10. 2008, ko bo promet preusmerjen na novo zgrajeno avtocesto). Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku, drugemu tožniku, tretji tožnici in petemu tožniku prisodilo vsakemu 5.800,00 EUR, četrti tožnici pa 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2007 dalje do plačila. Presežni del zahtevka četrte tožnice je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Upoštevalo je toženkin prvotni ugovor zastaranja, v katerem se je sklicevala na triletni zastaralni rok in zaključilo, da lahko tožniki terjajo odškodnino le za obdobje treh in ne petih let pred vložitvijo tožb. Menilo je, da je z vložitvijo tožb prišlo do pretrganja zastaranja, zato je tožnikom prisodilo odškodnino tudi za čas do izgradnje avtoceste (30. 10. 2008). Toženkinega kasnejšega ugovora zastaranja, da so tožbeni zahtevki zaradi zastaranja prve terjatve za sukcesivno nastajajočo škodo v celoti neutemeljeni, sodišče ni upoštevalo, ker ga je toženka utemeljevala s prepozno navedenimi dejstvi (286. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in zneske odškodnin zmanjšalo na 5.000,00 EUR za prvega tožnika, 4.000,00 EUR za drugega tožnika, 4.000,00 EUR za tretjo tožnico, 3.500,00 EUR za četrto tožnico in 4.000,00 EUR za petega tožnika. Tožbene zahtevke je v presežku zavrnilo, znižalo pa je tudi toženki naložene pravdne stroške. Sicer je njeno pritožbo zavrnilo, tožnike pa je zavezalo k plačilu 101,12 EUR toženkinih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritrdilo je oceni prvostopenjskega sodišča, da uveljavljanje ugovora zastaranja ni omejeno z določbo 286. člena ZPP, je pa potrebno pravočasno navesti dejstva za presojo tega ugovora, česar toženka glede zastaranja celotne terjatve ni storila. Dodalo je, da bi bil ugovor tudi sicer neutemeljen, saj iz spisa izhaja, da so bili tožniki z dejstvom, da imisije zaradi povečanega prometa presegajo običajno mejo (zaradi česar je škoda protipravna), seznanjeni šele na podlagi analize iz leta 2005, ki jo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, Inštitut za varstvo okolja.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je tukajšnje sodišče delno ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja materialnopravne in procesnopravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o ugovoru zastaranja terjatve.(1)

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP) in v tem okviru uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri (ugoditve njeni pritožbi in) zavrnitve tožbenih zahtevkov, sicer pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje; glede četrte tožnice, ki je umrla pred izdajo izpodbijane sodbe, toženka predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in ustavitev postopka v tem delu. Priglaša tudi stroške. Meni, da dejstva, ki utemeljujejo ugovor sukcesivnega zastaranja, izhajajo iz tožbenih navedb (da je škodno stanje trajalo že zadnjih 5 let, obremenjenost pa se je iz dneva v dan le še povečevala) in izvedenskega mnenja (mejne in kritične ravni hrupa so bile presežene že od leta 2003 oziroma 2004 in tem bolj v nadaljnjih letih, vse do pozne jeseni leta 2008, ko je bil tovorni promet preusmerjen na avtocesto), zato o prekluziji ni mogoče govoriti. Toženka nasprotuje tudi rezervnim razlogom pritožbenega sodišča o siceršnji neutemeljenosti ugovora zastaranja. Sklicuje se na stališča sodne prakse, da trajajoče nastajanje škode nima vpliva na začetek teka zastaralnega roka, saj bi nasprotna razlaga izigrala institut zastaranja (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005) in da mora oškodovanec po nastopu škodnega primera ravnati skrbno, zato je odločilno, kdaj je za škodo in njen obseg mogel zvedeti. Do tega očitno ni prišlo šele na podlagi analize iz leta 2005, saj so že tožniki v tožbah navedli, da so te ugotovitve zgolj informativne, zaradi česar so predlagali ustrezne meritve izvedenca. Sporna analiza tudi sicer ni odločilna, saj je za tek zastaralnih rokov pomembno, kdaj so tožniki zatrjevane nevšečnosti občutili kot duševne bolečine, to pa ne more biti odvisno od tega, ali in kdaj so se seznanili z rezultati analize oziroma kdaj so se oglasili pri svojem pooblaščencu. Analiza nenazadnje ne razkriva niti, ali gre za takšne imisije, ki utemeljujejo pravno priznano škodo, saj gre za pravni standard, ki ga zapolni sodišče. Revidentka v zvezi s tem opozarja, da obravnavano stališče pritožbenega sodišča pomeni, da zastaralni rok v primerljivih zadevah začne teči šele po prejemu izvedenskega mnenja, torej tik preden sodišče odloči o tožbenem zahtevku ali celo po izteku objektivnega roka, kar je nesprejemljivo. Svoje prepričanje, da so tožniki za škodo zvedeli že leta 2002 oziroma 2003, toženka opira na tožbene navedbe tožnikov o trajanju škodnega stanja oziroma povečevanju škode, obseg zahtevane odškodnine (za zadnjih 5 let od vložitve tožb, vse do izgradnje avtoceste in preusmeritve tovornega prometa nanjo) in izvedensko mnenje o preseženih mejnih in celo kritičnih vrednosti hrupa v tistem času. Takšen hrup pri običajnem človeku povzroča nevšečnosti tolikšne intenzitete, da mu povzročajo duševne bolečine (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010). V tej luči se nasprotne izpovedbe tožnikov o tem, kdaj so začeli trpeti nevšečnosti, izkažejo za neodločilne in podane z namenom izogniti se zastaranju. Dodaja, da so tožniki ves čas vedeli za odgovorno osebo, saj je dejstvo, da sporna cesta sodi med tranzitne ceste, ki so v državni lasti, splošno znano. Vedenje tožnikov o škodi in povzročitelju revidentka izvaja še iz pravnomočne vmesne sodbe v bistveno istovrstni zadevi, na katero so se že v tožbi sklicevali tožniki (iz nje izhaja, da so bile kritične vrednosti hrupa ob isti cesti presežene že od leta 1998 dalje). V tej smeri še opozarja, da so tožniki v predpravdnem zahtevku navedli, da je sporna cesta postala preobremenjena s prometom že leta 2002. Glede na načrtovano izgradnjo pomurskega kraka avtoceste v letu 2013 bi morali tožniki z obsegom škodnih vplivov računati tudi za prihodnja leta, četudi je obstajalo upanje, da bo avtocesta dokončana prej, kar se je nato tudi zgodilo. Njihovi tožbeni zahtevki iz leta 2007 so bili zato vloženi po preteku subjektivnega zastaralnega roka.

5. Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Identične revizijske očitke glede zastaranja je Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo v sodbi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011, v kateri je zavzelo stališče, da zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode ni združljiv z odškodninskimi terjatvami za škodo, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij. Ker sta zadevi z vseh odločilnih vidikov enaki, vključno z vprašanjem, glede katerega sta bili reviziji (iste) toženke dopuščeni in v okviru katerega je Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi preizkusilo (drugi odstavek 371. člena ZPP), je stališče iz citirane sodbe uporabljivo tudi za obravnavano zadevo.

8. V zvezi s terjatvami za bodočo škodo, ki bo sukcesivno nastajala v prihodnosti, se je sodna praksa ustalila v spoznanjih, da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.(2)

9. Toženkin ugovor zastaranja celotne terjatve, ki mu sodišči nižjih stopenj nista sledili, je smiseln prepis pravkar omenjenih stališč, ki so se v sodni praksi oblikovala in uporabljala predvsem v zvezi s pravno priznano bodočo škodo. Neutemeljen je že zato, ker predmet obravnavane pravde ni bodoča škoda, kar toženka očitno spregleda. Bodoča je namreč tista škoda, katere vzrok je (ob zaključku glavne obravnave) že nastal, njene posledice pa bodisi še trajajo (kontinuirana bodoča škoda) bodisi bodo po normalnem teku stvari gotovo nastale kasneje (samostojna bodoča škoda).(3) Posebnost bodoče škode je, da jo je mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. Pravna podlaga za vnaprejšnje uveljavljanje bodoče nepremoženjske škode je vsebovana v določbi 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč. Prav na njem temelji stališče sodne prakse, da začne zastaranje terjatve za bodočo škodo teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva, ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode oziroma je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka.(4) Nasprotno od oškodovanca ni upravičeno zahtevati, naj škodo uveljavlja pred nastopom škodnega primera, pa čeprav obstaja zadostna verjetnost njegovega kasnejšega nastanka.(5) Čim oziroma dokler je poleg nastanka škode v bodočnost premaknjeno tudi škodno dejstvo, s katerim bo ta škoda vzročno zvezana, o rojstvu in zastaranju tožbe ni mogoče govoriti. Škoda, katere vzrok še ni nastal, namreč ni primer bodoče škode v smislu 182. člena OZ, zato je oškodovanec do tedaj (še) ne more uspešno uveljavljati (prvi odstavek 311. člen ZPP). Na opisanem izhodišču temeljijo tudi opisane rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče nepremoženjske škode, ki je podvrsta bodoče škode (glej zgoraj).

10. Tožniki so zahtevali povrnitev škode, ki so jo pretrpeli v obdobju petih let pred vložitvijo tožb, in škode, ki jo bodo z vidika vložitve tožb trpeli v bodoče (do 30. 10. 2008, ko bo promet preusmerjen na novo zgrajeno avtocesto). Smiselno so zatrjevali, da jim je oziroma bo nepremoženjska škoda nastajala ob vsakokratnih, vselej novih imisijah, ki jih povzroča vsakodnevni tranzitni promet, in ne morda, da bodo njihove duševne bolečine nasta(ja)le oziroma trajale (tudi) po prenehanju imisij.(6) Takšne nepremoženjske škode, ki se pojavlja zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, ni ustrezno enačiti z bodočo (čeprav sukcesivno nastajajočo) škodo, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka. Razlog kontinuiranega nastajanja zatrjevane škode poleg tega ni v njeni naravi (kontinuiteta istega osebnostnega stanja), temveč v kontinuiranem pojavljanju vzroka samega. Že zato takšna škoda ni bodoča v prav(n)em pomenu besede (182. člena OZ).(7)

11. Navedeno ne pomeni, da so odškodninske terjatve za škodo, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij, izvzete iz zastaranja.(8)Zanje zgolj ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena. Tožniki bi v času, ko se je tranzitni promet po cestnem odseku G1-3/316 še odvijal, lahko zahtevali le škodo (tako nastalo kot bodočo(9)) zaradi takrat že preteklih imisij. Utemeljen ugovor zastaranja terjatev za istovrstno škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožb, zato ne pomeni avtomatičnega zastaranja terjatev za škodo, katere vzrok (imisije) takrat še ni(so) nastal(e). Nasprotno stališče je zmotno, saj vodi v perpleksno sklepanje, da pravica zahtevati povrnitev obveznosti preneha, še preden nastane (prvi in drugi odstavek 335. člena OZ).

12. Doslej navedeni razlogi pomenijo samostojno podlago za zavrnitev spornega ugovora zastaranja. Izpodbijana odločitev v zvezi z obravnavanim ugovorom je zato pravilna ne glede na drugačne razloge, ki sta jih ob tem navedli sodišči nižjih stopenj. Ti razlogi in nanje nanašajoči se revizijski očitki tako za odločitev o reviziji niso bistveni, zato se do njih ni bilo treba podrobneje opredeliti.

13. Ker je bila revizija dopuščena le glede vprašanja pravilnosti odločitve o ugovoru zastaranja, izkazana smrt četrte tožnice ni vplivala na preizkus izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZPP). Ker pa ista okoliščina pomeni negacijo pozitivne, splošne in absolutne (prave) procesne predpostavke,(10) jo je treba vselej (ne glede na čas njenega nastanka) upoštevati pri nadaljnjem teku postopka.(11) Ker je imela četrta tožnica pooblaščenca, do prekinitve postopka (205. člen ZPP) ni prišlo, temveč se postopek nadaljuje z njenim pooblaščencem, ki zastopa (še neznane) dediče, dokler mu ti ne prekličejo pooblastila (100. člen ZPP).

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 613/2010 z dne 31. 3. 2011. Op. št. (2): Primerjaj pravno mnenje Zvezne skupne seje z dne 25. in 26. 11. 1986 ter odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003, II Ips 721/2003 z dne 24. 2. 2005, II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007 in druge.

Op. št. (3): Vizner, Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb 1978. Primerjaj tudi Blagojevič in Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, I. knjiga, drugo izdanje, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 746 ter Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, (Obligacijska razmerja II), Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1990, str. 262. Primerjaj tudi Jadek Pensa v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1054 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 111/2005 z dne 1. 3. 2007. Op. št. (4): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča SRS II Ips 12/82 z dne 18. 3. 1982 in odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 44/2004 z dne 11. 5. 2005, II Ips 99/2005 z dne 26. 5. 2005, II Ips 629/2006 z dne 12. 2. 2009, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009 in druge.

Op. št. (5): To posredno izhaja tudi iz revizijskega stališča, ki oškodovancu nalaga skrbno ravnanje po nastopu škodnega primera (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 399/2005 z dne 10. 5. 2007).

Op. št. (6): Na to nazorno kaže njihova tožbena navedba, da bodo škodo trpeli (z vidika vložitve tožbe) tudi „v bodoče“ – do 30. 10. 2008, ko bo promet preusmerjen na novo avtocesto.

Op. št. (7): Vsa zatrjevana škoda je poleg tega nastopila pred koncem glavne obravnave z dne 25. 3. 2010. Op. št. (8): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 9/1994 z dne 12. 5. 1994. Op. št. (9): Čeprav so tožniki zatrjevali le preteklo škodo, bi bilo povsem mogoče, da bi jim nastala tudi bodoča škoda (npr. če bi duševne bolečine trpeli tudi po preusmeritvi prometa na avtocesto).

Op. št. (10): Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 97. Op. št. (11): Galič v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 349.