Jedro

Če javnega uslužbenca ni mogoče premestiti na drugo delovno mesto v organu, v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 158. člena ZJU, se ga uvrsti na interni trg dela in če v enem mesecu javnega uslužbenca ni možno, v skladu s pogoji iz 2. odstavka tega člena, premestiti na ustrezno delovno mesto, se mu odpove pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila možnost premestitve tožnice, ki je ni bilo mogoče premestiti znotraj tožene stranke. Pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta, za katerega bi tožnica izpolnjevala pogoje, zato je bila tožnica umeščena na interni trg dela od 24. 9. 2012 do 24. 10. 2012. Ker do 24. 10. 2012 ni bila premeščena v drug organ, ji je tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da sta sklep Komisije za pritožbe z delovnega razmerja št. ... z dne 9. 1. 2013 in sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2012 o prenehanju delovnega razmerja tožnice iz poslovnega razloga, nezakonita in da se razveljavita, ter da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 8. 3. 2013 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo prijaviti v socialna zavarovanja, plačati prispevke in priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, ter ji za čas do vrnitve na delo obračunati in izplačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 920,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oz. podredno, da ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritoži navaja, da je v 10. točki obrazložitve materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sprejela splošni akt skladno s 4. in 5. odstavkom 26. člena ZJU. V 9. točki izpodbijane sodbe je sodišče zapisalo, da je A.A. izpovedal, da je bil prvič s predlogom akta seznanjen dne 13. 7. 2013, zato mnenje izraženo na tem sestanku ni mogoče razumeti v kot mnenje sindikata po 26. členu ZJU, ki ga sindikat poda v razumnem roku. Iz istega razloga dopisa sindikata SSD z dne 16. 7. 2012 in tožene stranke z dne 17. 7. 2012 ni mogoče šteti za usklajevalni postopek v smislu določbe 26. člena ZJU. Tudi v kolikor bi dopisa z dne 16. in 17. 7. 2012 predstavljala usklajevanje, pa manjka pisna obrazložitev tožene stranke, ki po 26. členu ZJU sledi po neuspešnem usklajevalnem postopku. Zato tožnica meni, da je Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji tožene stranke z dne 13. 7. 2012 neveljaven, ker postopek njegovega sprejemanja ni potekal po zakonitem postopku, predpisanem v 6. odstavku 156. člena ZJU in 26. členu ZJU ter določbah ZDR in URS. Posledično pa je nezakonita tudi odpoved (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 31/2004 z dne 15. 6. 2004). Tožena stranka je v primerljivo skupino delavcev uvrstila tožnico in B.B., ki sta bila oba na delovnem mestu tehnični manipulant III. Odpoved tožnici pa je tožena stranka argumentirala z dejstvom, da je drugi primerljiv delavec varovan po 114. členu ZDR. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je v odločbi dne 9. 1. 2013 zapisala, da je ohranil zaposlitev primerljiv delavce, ker je v letu 2011 prejel višjo oceno delovne uspešnosti, saj je bil za leto 2011 ocenjen z dobro, tožnica pa z zadovoljivo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi dvostopenjski in da je potrebno enovito upoštevati odpoved delodajalca in odločbo Komisije za pritožbe. Pritožba na komisijo je po ZJU predvideno pravno sredstvo zoper odpoved delodajalca, zato te faze postopka ni mogoče šteti kot del enovitega postopka odpovedi pred delodajalcem. Delodajalec je dolžan odpovedne razloge navesti v odpovedi in le-ti odpovedni razlogi so nato predmet presoje kasnejših predsodnih in sodnih postopkov. Po mnenju pritožbe je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita tudi zato, ker tožena stranka v skupino primerljivih delavcev ni vključila tudi C.C.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnica in C.C. medsebojno nadomeščali in da so se delovne obveznosti tožnice in C.C. razlikovale le v dveh postavkah, zato sama umestitev delovnega mesta v sistemizacijo ni bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je glede okoliščin preverjanja možnosti premestitve tožnice na drugo ustrezno delovno mesto neutemeljeno sledilo priči D.D., ki je še zaposlena pri toženi stranki in vsekakor zainteresirana za izid postopka. Priča je izpovedala, da je tožena stranka pri pregledu prostih delovnih mest uporabila izpis iz ..., iz katerega je bila razvidna zasedenost delovnih mest na določen datum, vendar tožena stranka tega dokumenta sodišču ni predložila niti do prvega naroka, niti kasneje. Upoštevaje dejstvo, da je dokazno breme izpolnitve obveznosti, po 2. in 4. odstavku 156. člena ZJU, na strani tožene stranke bi moralo sodišče šteti, da tožena stranka tega dejstva ni dokazala oz. da so resnične navedbe tožnice, da tožena stranka ni preverila možnost premestitve. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 4. 2014 neopravičeno pozvalo toženo stranko k predložitvi listine, o kateri je izpovedala priča D.D. in s tem procesnim sklepom je sodišče prve stopnje kršilo določbo 1. odstavka 286. člena ZPP, saj citirana določba v zvezi z določbo 226. člena ZPP jasno določa, da je potrebno listine predložiti do zaključka prvega naroka. Tožena stranka bi morala sama pravočasno predložiti listine in je sodišče ni bilo dolžno pozivati. Tožnica je že neposredno na naroku dne 9. 4. 2014 grajala prekluzijo, torej bistveno kršitev določb postopka po 286. členu ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje v 35. točki obrazložitve sodbe, da je bil dokazni predlog podan s strani tožnice pravočasen in da to sodišču ali nasprotni stranki omogoča, da lahko vse do zaključka postopka predloži te listine je tožnico, kot šibkejšo stranko, postavilo v neenakopraven položaj, saj je to omogočilo toženi stranki, da pomembno procesno gradivo predložil šele ob zaključku sodnega postopka. Tožnica meni, da je sklep sodišča z naroka z dne 9. 4. 2014 nezakonit, saj je sodišče spregledalo, da listine, ki jih je tožena stranka predložila z vlogo z dne 18. 4. 2014 niso listine, katerih predložitev ji je sodišče naložilo s sklepom sprejetim dne 9. 4. 2014. Zato bi sodišče moralo šteti, da je tožena stranka dokaze predložila prepozno. Tudi sicer je sodišče glede preverjanja možnosti premestitve tožnice neutemeljeno sledilo izpovedi priče D.D.. Njena izpoved je bila v nasprotju z izpovedjo priče A.A., ki je kot predstavnik sindikata, zaslišan dne 9. 4. 2014 izpovedal, da je tožena stranka dodatno zaposlovala strankarske kolege. Tožena stranka prav tako ni predložila listin, na katere se je sklicevala priča D.D.. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe 1. odstavka 286. člena ZPP in 212. člena ZPP in so navedene kršitve vplivale na izid postopka, ko ni dovolili tožnici postaviti dodatnega vprašanja priči A.A. v zvezi z zaposlovanjem novih delavcev, v času, ko je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z vprašanji, ki jih je tožnica postavila priči A.A. je želela dokazati, da ni resnična izpoved priče D.D., da se pri toženi stranki ni zaposlovalo. V kolikor bi tožena stranka preverila možnost premestitve tožnice ob odpovedi, bi tožena stranka lahko predložila dokazila o zasedenosti delovnih mest pri toženi stranki na dan odpovedi, zlasti če bi tožena stranka dejansko naredila izpisek ..., kot je izpovedala priča D.D.. Da tožena stranka tudi kasneje tekom postopka ni predložila listin o zaposlitvi na dan odpovedi, potrjujejo trditve tožnice, da tožena stranka postopka ni izvedla. Tekom sodnega postopka so se izkazali za resnične očitki tožnice (nenadno drastično znižanje ocene in protipravna odstranitev iz delovnega razmerja), ki nedvomno opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, zato je dokazno breme skladno z določbo 6. odstavka 6. člena ZDR prešlo na toženo stranko, ki bi morala dokazati, da tožeča stranka pri odpovedi ni bila diskriminirana. Tožena stranka je sistemizacijo delovnih mest predložila šele z vlogo z dne 19. 2. 2014, le za delovna mesta v tujini. Zato tožnica takrat ni vedela, ali je stopnja izobrazbe sploh pravnorelevantna v tej zadevi. Tožena stranka je sistemizacijo zasedenosti delovnih mest predložila šele z vlogo 18. 4. 2014, s čimer je bila prekludirana. Tožnica je torej kot dokazno šibkejša stranka šele s tem pridobila možnost vpogleda v prosta delovna mesta pri toženi stranki, s čimer je postalo pravnorelevantno tudi vprašanje izpolnjevanja kriterijev po 2. in 4. odstavku 156. člena ZJU, na katera delovna mesta je tožnico mogoče premestiti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno priviligiralo toženo stranko, saj je dokaze, predložene z vlogo z dne 18. 4. 2014 štelo za pravočasne, medtem ko navedb in dokazov tožnice, podanih v vlogi 18. 3. 2014 ni štelo za pravočasne.

Tako se je tožnica šele z elektronskim sporočilom ministrstva z dne 13. 3. 2014 in E. College z dne 14. 3. 2014 seznanila z dejstvom, da ima dejansko V. stopnjo izobrazbe. Neutemeljeno je naziranje sodišča prve stopnje v 34. točki obrazložitve sodbe, da tudi če bi tožnica dejansko imela V. stopnje izobrazbe, to ne bi vplivalo na odločitev sodišča. Tožena stranka namreč ni dokazala, da so bila vsa delovna mesta zasedena, navedeno dejstvo bi lahko dokazala kvečjemu z listinami predloženimi k vlogi z dne 18. 4. 2014 (sistemizacija delovnih mest z zasedenostjo). Dokazno breme, da pri toženi stranki ni bilo prostih delovnih mest po 2. in 4. odstavku 156. člena ZJU je bilo na toženi stranki, ki pa ni dokazala s predložitvijo listin. Tožnica je pritožbenemu sodišču predlagala, da naj njeni tožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka po 286. členu ZPP ter 227. člena ZPP, sodišče pa tudi ni kršilo 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje tožnica in sicer, da ji je sodišče odvzelo možnost sodelovanja v postopku. Njene navedbe glede stopnje izobrazbe je sodišče štelo za prepozne, kar pa za samo rešitev spora tudi ni relevantno, kar je sodišče prve stopnje tudi primerno obrazložilo. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 1. in 2. odstavku 286. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, ker dokazov, predloženih s strani tožene stranke z vlogo z dne 18. 4. 2014, ni štelo za prepozne. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede razloge. Kot tožnica navaja v pritožbi, je sodišče prve stopnje na naroku dne 9. 4. 2014 prejelo dokazni sklep, da je tožena stranka dolžna v roku 10 dni predložiti sodišču izpis „zasedenosti delovnega mesta“, na katerega se je sklicevala priča D.D., da ga je uporabljala kot pripomoček pri ugotavljanju, ali je tožnici mogoče ponuditi drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka je z vlogo z dne 18. 4. 2013 navedeno listino posredovala sodišču, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je bila tožena stranka s predložitvijo navedene listine prekludirana in da je sodišče ne bi smelo upoštevati. ZPP v 286 a. členu določa, da sodišče lahko strankam pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svojo predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale. Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po 1. in 2. odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, se upoštevajo le, če jih stranke predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Glede na navedeno je neutemeljena zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 1. in 2. odstavku 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožena stranka preverila možnost tožničine premestitve znotraj tožene stranke in ustrezno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo dokazno oceno.

Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da se glede ugotavljanja možnost premestitve in glede prednostne pravice do zaposlitve ne uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami - ZDR-1), temveč 1. odstavek 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami - ZJU). V navedenem členu zakon določa, da se, v kolikor preneha potreba po delu uradnika, ta premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katerega izpolnjuje pogoje, ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto; strokovno tehnični uslužbenec pa se premesti na delovno mesto, ki je ovrednoteno z najmanj enako osnovno plačo in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto (2. odstavek 158. člena ZJU). Če javnega uslužbenca ni mogoče premestiti na drugo delovno mesto v organu, v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 158. člena ZJU, se ga uvrsti na interni trg dela in če v enem mesecu javnega uslužbenca ni možno, v skladu s pogoji iz 2. odstavka tega člena, premestiti na ustrezno delovno mesto, se mu odpove pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožena stranka preverila možnost premestitve tožnice in ustrezno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo dokazno oceno, da tožnice ni mogoče premestiti znotraj tožene stranke. Pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta, za katerega bi tožnica izpolnjevala pogoje, zato je bila tožnica umeščena na interni trg dela od 24. 9. 2012 do 24. 10. 2012. Ker do 24. 10. 2012 ni bila premeščena v drug organ, ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in odpoved je bila tožnici vročena dne 17. 9. 2012. Tožnica je bila razporejena na delovno mesto tehnični manipulant III, za katero se je zahtevala končana III. stopnja izobrazbe, zato je bila tožena stranka tožnici dolžna ponuditi delovno mesto, za katero se je zahtevala končana III. stopnja izobrazbe, saj je tožnica zasedala takšno delovno mesto. Priča D.D. je izpovedala, da so pri toženi stranki obstajale le potrebe za zasedbo delovnega mesta, kjer se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, zato tožnice tudi ni bilo možno dokvalificirati ali prekvalificirati. Glede na to, da so pri toženi stranki obstajale le potrebe za zasedbo delovnih mest, za katere se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, tudi za odločitev ni bilo bistveno, ali je tožnica imela dokončano V. stopnjo izobrazbe, kar je tožnica trdila v vlogi z dne 18. 3. 2014, za katero je tožena stranka podala ugovor prekluzije in je navedeno sodišče prve stopnje upoštevalo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da tožnica in C.C., ki je imela V. stopnjo izobrazbe, nista opravljali po vsebini istega dela, zato nista bili primerljivi delavki in prav tako je priča D.D. izpovedala, da je bila pri toženi stranki potreba po zaposlitvi le na delovnih mestih s VII. stopnjo strokovne izobrazbe, na katere pa tožnice, četudi bi imela priznano V. stopnjo izobrazbe, ne bi bilo mogoče premestiti.

Pritožbeno sodišče pa še poudarja, da je tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnični manipulant III, za katero se zahteva III. stopnja izobrazbe. Zato je bila tožena stranka dolžna tožnico premestiti na delovno mesto, ki je ustrezalo stopnji izobrazbe, ki se je zahtevala za delovno mesto tehnični manipulant III. Zato trditve tožnice, da je dne 30. 5. 1997 končala program usposabljanja za komercialista pri E. College d.d., na podlagi katerega je pridobila V. stopnjo izobrazbe, v sporni zadevi niso relevantne, saj tožnica ni zasedala delovnega mesta s V. stopnjo strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je pri toženi stranki od 1. 9. 2012 sistemizirano le še eno delovno mesto, za katero se zahteva III. stopnja izobrazbe in sicer tako imenovano delovno mesto tehnični manipulant III, ki pa ni bilo prosto, saj ga je zasedal delavec B.B.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, skladno s 5. odstavkom 158. člena ZJU.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče glede preverjanja možnosti premestitve tožnice neutemeljeno sledilo priči D.D., ker je ta zaposlena pri toženi stranki in zainteresirana za izid postopka. Sodišče je pričo D.D. zaslišalo na naroku dne 9. 4. 2014 in jo opozorilo na izpoved resnice in na posledice krive izpovedi, zato dejstvo, da je priča še zaposlena pri toženi stranki ne vpliva na verodostojnost njene izpovedi.

Tožena stranka pa je tudi dokazala, da je tožnico napotila na delo v fotokopirnico zaradi objektivnih okoliščin in sicer, ker so zaradi reorganizacije sektorja delavce premeščali na druge lokacije, preselili so tudi računalnike, zato premestitev tožnice v druge prostore ne pomeni, da je tožena stranka zoper tožnico ravnala diskriminatorno. Navedeno tudi potrjuje, da je tožena stranka vršila reorganizacijo in da je prenehala potreba po delu tožnice zaradi ukinitve delovnega mesta tehnični manipulant III, ki je bilo ukinjeno z aktom, ki je pričel veljati 1. 9. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka dokazala, da tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi se zamerila F.F.. Dejstvo, da je vodja STP F.F. v letu 2011 tožnico ocenila zadovoljivo, medtem ko je bila tožnica v obdobju 2008 do 2010 ocenjena odlično, ne kaže na to, da je F.F. tožnico ocenjevala pristransko. Namreč tudi ocenitev za leto 2010 je opravila F.F. in tožnico ocenila zelo dobro. Medtem ko je bila tožnica v letu 2009 ocenjena s strani drugega ocenjevalca prav tako z oceno zelo dobro, v letu 2008 pa odlično. Tožnica se je zoper oceno pritožila in tudi člani komisije, ki so odločali o pritožbi tožnice in so bili seznanjeni z delom tožnice, so odločili, da je ocena objektivna. Sodnega varstva zoper oceno pa tožnica ni uveljavljala, zato so neutemeljene trditve tožnice, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi osebne zamere F.F..

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožena stranka kršila 26. člen ZJU pri sprejemu Akta o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2012. Predstojnik organa mora pred sprejetjem akta o spremembi sistemizacije, predlog akta poslati reprezentativnemu sindikatu v mnenje ter mu omogočiti, da v razumnem roku poda mnenje. Če sindikat poda mnenje, mora predlagatelj mnenje reprezentativnega sindikata upoštevati ali povabiti reprezentativni sindikat k usklajevanju. Po mnenju tožnice dopisa sindikata ... z dne 16. 7. 2012 in tožene stranke z dne 17. 7. 2012 ni mogoče šteti za usklajevalni postopek v smislu določbe 26. člena ZJU, zato naj bi bil Akt o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji tožene stranke z dne 13. 7. 2012 neveljaven. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 31/2004 z dne 15. 6. 2004, saj se Vrhovno sodišče RS v tej sporni zadevi ni ukvarjalo s usklajevalnim postopkom in zakonitostjo sprejema akta skladno s 4. in 5. odstavkom 26. člena ZJU, temveč je v navedeni sodbi zapisalo, da se splošni akt lahko uporablja šele potem, ko je ustrezno objavljen. Tožnica se je tekom postopka sicer sklicevala, da tožena stranka akta z dne 13. 7. 2012 ni ustrezno objavila, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče A.A. in izpisa „računalniškega ekrana v listini“ (priloga B4) pravilno zaključilo, da je tožena stranka akt z dne 13. 7. 2012 ustrezno objavila.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).