Jedro

Tožnik se ni prijavil na delovno mesto javnega uslužbenca v državni upravi, za katere velja ZJU, zato bi v individualnem delovnem sporu kot neizbrani kandidat na prosto delovno mesto lahko uveljavljal le odškodninski zahtevek, ne pa zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti izbire, sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ponovitev izvedbe razpisa oz. razveljavitev razpisa. Tožba s takšnimi zahtevki ni dopustna in se mora zavreči.

Izrek

Pritožbi zoper sklepa sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 425/2012 z dne 6. 6. 2012 in opr. št. I Pd 425/2012 z dne 18. 9. 2012 se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Sklep opr. št. I Pd 425/2012 z dne 15. 6. 2012 se odstopi v reševanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I Pd 425/2012 z dne 6. 6. 2012 zavrglo tožbo z dne 3. 4. 2012 in dopolnitev tožbe z dne 17. 4. 2012. Z izpodbijanim sklepom I Pd 425/2012 z dne 15. 6. 2012 je sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 679,94 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom I Pd 425/2012 z dne 18. 9. 2012 pa je ugotovilo, da ni bila plačana sodna taksa za pritožbi zoper sklepa z dne 6. 6. 2012 in 15. 6. 2012 (I. tč. izreka), da se tožniku odmeri sodna taksa za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe, opr. št. I Pd 425/2012 z dne 6. 6. 2012, v višini 8,00 EUR in sodna taksa za pritožbo zoper sklep o stroških postopka, opr. št. I Od 425/2012 z dne 15. 6. 2012, v višini 16,40 EUR (II. tč. izreka). Tožniku je določilo 8-dnevni rok ta plačilo naložene sodne takse na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (III. tč. izreka).

Zoper vse sklepe se pravočasno pritožuje tožnik z laičnimi pritožbami.

V pritožbah tožnik navaja, da je sodišče tožbo zavrglo v nasprotju s sodno prakso. Sodišče je tožbo posredovalo toženi stranki, kar pomeni, da je bila pravda začeta. Sodišče uporablja napačno pravno dikcijo, dejansko stanje ni pravilno ugotovilo. Sklep ni dovolj obrazložen, zato ne omogoča učinkovite pritožbe. Glede na sodno prakso je konkretni delovni spor spor o obstoju oz. sklenitvi delovnega razmerja, zato tožnik ni zavezanec za plačilo sodne takse. Tako je višje sodišče že odločilo npr. v zadevi Pdp 455/2011. Glede na sodno prakso mora biti procesno in materialnopravno vodenje drugačno. Sodišče je kršilo temeljno načelo o pomoči prava neuka stranki. Tožena stranka je brez odločitve o zakonitosti razpisa dopuščala, da je dijake učil delavec, ki ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev za delo v gimnaziji. S tem so bili dijaki diskriminirani. Tudi tožnik je bil diskriminiran, zato uveljavlja ničnost obvestila. Tožnik se sklicuje na prej veljavni ZTPDR in na sodno prakso v povezavi s tem zakonom. Sodišče tožnika ni poučilo o tem, katere pomanjkljivosti mora odpraviti. Uporaba terminov „tožba“ in „vloga“ ni dosledna. Nepopolna vloga ni tožba. Če tožnikova tožba ni bila primerna za obravnavo, mu tudi sodne takse ni potrebno plačati. Odgovor tožene stranke za zavrženje tožbe ni bil potreben in ni vsebovan v sklepu, torej ni prispeval k odločitvi. Pravdni stroški so nezakonito določeni, saj vrednost spora ni bila določena.

Pritožbi zoper sklep z dne 6. 6. 2012 in z dne 18. 9. 2012 nista utemeljeni, za odločanje o pritožbo zoper sklep z dne 15. 6. 2012 pa je pristojen sodnik sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijane sklepe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep z dne 6. 6. 2012 izdalo potem, ko je ugotovilo, da tožnik ni ravnal v skladu s sklepom opr. št. I Pd 425/2012 z dne 10. 4. 2012, s katerim mu je naložilo, da v petnajstih dneh od prejema sklepa popravi in dopolni tožbo, tako da postavi določen, jasen in nepogojen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, o katerih bo sodišče lahko odločalo. Poučilo ga je, da mora tožbeni zahtevek oblikovati tako, kot želi, da se glasi izrek sodbe, in da bo sodba, s katero bi mu sodišče ugodilo, lahko predstavljala izvršilni naslov. Pozvalo ga je, da v tožbi navede ustrezno trditveno podlago za postavljen tožbeni zahtevek, navede vsa dejstva, na katera opira zahtevek, predvsem glede nastale škode in višine odškodnine ter navede oz. predloži ustrezne dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v naknadnem roku sicer poslal sodišču dopolnjeno tožbo, vendar tudi popravljena tožba še vedno ni bila primerna za obravnavo, ker ni vsebovala jasno opredeljenega tožbenega zahtevka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je bil v sklepu z dne 10. 4. 2012 poučen, kako naj tožbo popravi oz. dopolni, opozorjen pa je bil tudi na možnost brezplačne pravne pomoči in seznanjen s pogoji in roki za vložitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s čimer bi si lahko zagotovil strokovno pomoč odvetnika v tem individualnem delovnem sporu, ki bi mu tudi pomagal sestaviti tožbo z določno opredeljenim tožbenim zahtevkom. Delovno sodišče je sicer po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprememb.) dolžno upoštevati preiskovalno načelo, na katerega se smiselno sklicuje tožnik, ko govori o procesnem in materialnopravnem vodstvu, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti in materialno procesno vodstvo, kot ga opredeljuje 285. čl. ZPP nima nobene povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa. Pri tem je bistven določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti prvotno vložena niti dopolnjena tožba v obravnavani zadevi ne vsebujeta. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in v skladu z določbami 105., 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP, ko je tožbo zavrglo. Skladno z določbo 5. odstavka 108. člena ZPP namreč sodišče vlogo (oz. v obravnavanem primeru tožbo) zavrže, če vložnik vloge v danem roku ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo.

Tožnik se ni prijavil na delovno mesto javnega uslužbenca v državni upravi, za katere velja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprememb.), zato bi v individualnem delovnem sporu kot neizbran kandidat na prosto delovno mesto lahko uveljavljal le odškodninski zahtevek, ne pa zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti izbire, sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ponovitev izvedbe razpisa oz. razveljavitev razpisa. Tožba s takšnimi zahtevki bi bila nedopustna in bi se morala v vsakem primeru zavreči. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo pravilno zavrglo iz razlogov, ki so razvidni iz 5. tč. obrazložitve tega sklepa, tožnik pa v zavrženi tožbi niti ni postavil tožbenega zahtevka, s katerim bi od tožene stranke zahteval, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi. Obravnavani spor se torej ni vodil kot spor o obstoju delovnega razmerja. Ker torej ne gre niti za spor o obstoju delovnega razmerja, niti za individualni delovni spor premoženjske narave, za katere Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) ne predpisuje plačila sodnih taks, je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 18. 9. 2012 pravilno odločilo, da je tožnik dolžan plačati sodno takso po tar. št. 3008 in 3009. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi zoper sklep z dne 6. 6. 2012 in sklep z dne 18. 9. 2012 niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper citirana sklepa zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožnikova se je pritožil tudi zoper sklep z dne 15. 6. 2012, s katerim je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 679,94 EUR. Sklep je v skladu z 53. a. čl. Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) izdala strokovna sodelavka (samostojna sodniška pomočnica). Glede na določbo 4. odst. tega zakona je zoper odločitev, ki jo izda samostojni sodniški pomočnik oz. višji sodniški pomočnik, vselej dovoljeno pravno sredstvo. O pravnem sredstvu odloči sodnik istega sodišča (5. odst. 53. a čl. ZS). Ker torej v konkretnem primeru o tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 15. 6. 2012 odloča sodnik sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pritožbo odstopilo v reševanju sodišču prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).