Jedro

Toženec, ki je sodeloval v postopku je z ostalimi udeleženci solidarno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku in odgovarja za celo obveznost, dokler ni ta izpolnjena, vendar pridobi regresno pravico zahtevati od drugih, kar je zanjo plačal. Za nastalo škodo, ki jo je povzročil mladoleten toženec, odgovarjata ob pogojih iz čl. 165. odst. 14 njegova starša solidarno z mladoletnim tožencem.

Izrek

1. Pritožba toženih strank s e z a v r n e kot neutemeljena in s e potrdi sodba sodišča prve stopnje. 2. Tožene stranke trpijo same svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo tožene stranke spoznalo za solidarno odgovorne za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ko je bil dne 15.1.1993 v diskoteki J. v V. fizično napaden s strani večih oseb, med katerimi je bil po ugotovitvah sodišča tudi tretjetoženec. Zoper takšno sodbo so se pritožile tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov (pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja) in predlagale sodišču druge stopnje, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremeni in tožbeni zahtevek tožnika zavrne. V pritožbi navajajo, da se je sodišče, zaradi številnih nasprotij med izpovedbami tako samega tožnika, ki jih je podal v kazenskem in pravdnem postopku, kot tudi med izpovedbami tožnika in priče O. M., neutemeljeno oprlo na njune izpovedbe. Sodišče bi moralo verjeti izpovedbam tretjetoženca, ki so bile medsebojno skladne, in istočasno skladne z izpovedbami priče J. G. ter ostalih prič. Po mnenju pritožnikov je sodišče neutemeljeno zaključilo, da se priče medsebojno ščitijo, kar zanika že samo sodišče, ko citira pričo G. M., zaradi česar bi zagotovo kdo izmed njih izpovedal, da je tretjetoženec sodeloval v pretepu, če bi se to zares zgodilo. Nasprotja v izpovedbah tožnika obstajajo v številu oseb, ki so ga napadle (enkrat štiri, drugič tri), v kraju napada (na poti na WC, na poti iz WC-ja) in v dejstvu, kdaj je tožnik padel v nezavest (že po brci tretjetoženca oz. šele po koncu pretepa). Nasprotja med izpovedbami priče M. v dejstvih, ki so po mnenju pritožnikov bistvena za odločitev, so ravno tako v številu oseb, ki so tožnika napadle, ko je ležal na tleh, izpovedbi tožnika in priče pa si nasprotujeta tudi v tem, kdo je po zaključku pretepa poskrbel na tožnika (priča M. oz. oseba po imenu I.). Pritožniki zaključujejo pritožbo z ugotovitvijo, da obstajajo o bistvenih okoliščinah dejanja tako različne verzije, da bi sodišče moralo zaključiti, da tretjetoženec kritičnega dne tožnika sploh ni napadel, zaradi česar ne odgovarjajo za škodo niti on niti njegovi starši. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba ni utemeljena. Kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti (II. odstavek 365. člena ZPP), v pravdi ni bilo. Vsi udeleženci, ki so sodelovali v pretepu tožnika, so po zakonu tožniku solidarno odgovorni za njemu nastalo škodo (I. odstavek 206. člena Zakon o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Bistvo solidarne obveznosti je v tem, da vsak od solidarnih dolžnikov odgovarja upniku za celo obveznost, ta pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli izmed njih, vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena. Ko jo en dolžnik izpolni, obveznost v celoti preneha in so vsi dolžniki prosti (I. odstavek 414. člena ZOR). Vendar pa solidarni dolžnik, ki je plačal celotno obveznost, pridobi regresno pravico zahtevati od vsakega drugih dolžnikov, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (208. člen ZOR). Upoštevajoč navedeno, imajo vsi obdolženci iz kazenskega postopka kot solidarni dolžniki in regresni zavezanci velik interes na tem, da se tožbeni zahtevek zavrne. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da se udeleženci medsebojno ščitijo, zaradi česar je težko pričakovati, da bi kdor koli svoje sodelovanje priznal, oziroma obdolžil tretjega toženca, logična in pravilna. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da se izpovedbe tožnika in priče M. razlikujejo v bistvenih vprašanjih za odločitev o zahtevku. Bistven za ugotovitev odškodninske odgovornosti tretjetoženca je namreč samo odgovor na vprašanje ali je le-ta aktivno sodeloval v pretepu, v katerem je bil poškodovan tožnik. V tem odgovoru pa so tako navedbe tožnika kot tudi priče jasne, nedvoumne in medsebojno skladne. Oba namreč ves čas zatrjujeta, da ju je poškodoval tretji toženec. Slednje sta zatrjevala tako v kazenskem kot tudi v pravdnem postopku. Glede na to, da je obdolžencev iz kazenskega postopka več, ter da zagotovo niso vsi, tako kot to zatrjujejo, pretep opazovali le od daleč, tudi pritožbeno sodišče ne verjame, da bi tožnik in priča za dogodek obdolžila ravno tretjetoženca, če ta pri tem ne bi sodeloval. V tem prepričanju pa pritožbeno sodišče utrjujeta tudi izpovedbi, ki jih sodišče prve stopnje v sodbi ni podrobneje razčlenjevalo, pa nanje sicer samo na grobo opozarja pritožba, kljub drugače precizni analizi vseh razhajanj v izpovedbah tožnika in priče M.. Gre za domnevno skladnost izjav med tretjetožencem in pričo J. G., ki naj bi bila v času pretepa na sprehodu, vendar po izpovedbi tretjetoženca v kazenskem postopku z njegovim tj. toženčevim dekletom, po izjavi priče pa naj bi bilo dekle (begunka) njegovo tj. pričino. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tretjetožencu tako ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde (I. odstavek 154. člena ZOR), ker pa gre za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, za katero odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (I. odstavek 206. člena ZOR), pa ima tožnik pravico zahtevati povrnitev škode od tretjetoženca kot enega izmed solidarnih dolžnikov (I. odstavek 414. člena ZOR). Tretjetoženec je bil v času povzročitve škode mladoleten (17 let), zato za nastalo škodo odgovarjata tudi starša. Starša nista oporekala zahtevku niti nista z ničemer dokazovala, da je škoda nastala brez njune krivde (IV. odstavek 165. člena ZOR). Odgovornost tožencev - poleg staršev odgovarja za škodo tudi otrok - pa je solidarna (166. člen ZOR). Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, ki jih sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti, je moralo sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Tožene stranke, glede na neuspeh pritožbe, v skladu s I. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP, trpijo stroške pritožbenega postopka same.