Jedro

Zmotne so pritožbene navedbe, da se lahko odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot oblika nematerialne škode prizna samo, če gre za posledico telesne poškodbe. Do zmanjšanja človekovih sposobnosti lahko pride v posledici tako telesnega kot psihičnega prikrajšanja.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko r a z v e l j a v i in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba prve tožene stranke se - v delu, kjer izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v točki II izreka zavrže, - v delu, kjer izpodbija ugodilni del pa zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka kolikor se nanašajo na razveljavljeni del se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 3.500.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od vložitve tožbe dne 30.4.2002 do 27.6.2003 ter obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.6.2003 dalje do končnega plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko je zavrnilo in prvi toženi stranki naložilo tudi, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 264.526,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2005 dalje do plačila vse v 15-ih dneh. V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko in tožnici naložilo, da je dolžna drugi toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.004.882,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je 1.9.2005 dalje do plačila v 15-ih dneh.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo tožnica in prva tožena stranka.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko ni pravilna. Odškodninsko odgovornost proti tej toženi stranki je uveljavlja na podlagi določbe 73. člena ZTPDR, ki predpisuje, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, ki izhajajo iz ZOR. Tožnica je natančno v dveh pripravljalnih vlogah utemeljila, zakaj ji je druga tožena stranka dolžna povrniti škodo. Ambulanta, v kateri je bila zaposlena, je bila praktično sredi tovarne prve tožene stranke. Celotno okolje ambulante je bilo zaprašeno, redno se je prah nahajal tudi v prostorih ambulante. Nova stavba, v katero se je ambulanta preselila, ni imela delujočega prezračevanja, zato so se prostori zračili tako, da so se odpirala okna. Delavci prve tožene stranke so prihajali v ambulanto v delovnih oblekah, ki so bile zaprašene tudi z azbestnim prahom, uslužbenci ambulante so malicali v menzi do katere je pot vodila mimo proizvodnih obratov in katere okolje je bilo prav tako polno prahu. Občasno je tožnica hodila tudi v proizvodnjo. O tem kako nevaren je prah v njihovem okolju, zaposleni niso bili obveščeni, brisali so ga s krpami brez vsakršnih varnostnih sredstev in ukrepov. Tožnica tudi ni edina uslužbenka obratne ambulante, ki je zbolela zaradi azbesta. Zbolelo jih je več, nekateri so že pokojni. Te tožničine navedbe je potrdil v svojem pričanju dr. S.Ž., ki je povedal tudi, da je prva tožena stranka sicer izvajala meritve prisotnosti prahu po tovarni, v ambulanti pa take meritve niso bile opravljene. Republiška zdravstvena inšpekcija v ambulanti ni preverjala pogojev dela, ampak delo zaposlenih. Dr. Ž. je tudi potrdil, da je bila ambulanta opremljena z IMP-jevimi prezračevalnimi napravami, ki niso nikoli delovale, zato so se prostori zračili z odpiranjem oken. Nekatere ugotovitve v izvedenskem mnenju Zavoda za varstvo pri delu delno nasprotujejo izpovedi tožnice in zaslišane priče. Izvedenska organizacija je svoje ugotovitve gradila na podatkih, ki jih je pridobila od obeh toženih strank, ki pa sta zainteresirani, da ne bi sebe obremenjevali. Kljub temu izvedensko mnenje potrdi določene navedbe tožnice in sicer, da se v obratni ambulanti niso opravljale meritve, opravljale so se samo ob vhodu v tovarno in pred obratno ambulanto. Splošna ocena pa je bila, da so koncentracije prahu presegale mejne vrednosti, zato je prva tožena stranka izvedla določene ukrepe. Prostori obratne ambulante so bili last prve tožene stranke, vendar je vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu moral zagotoviti delodajalec, to pa je druga tožena stranka. Tožnica je prepričana, da bi druga tožena stranka morala poskrbeti za meritve na delovnih mestih, ker so po izjavi direktorja druge tožene stranke medicinske sestre dobile sicer splošne informacije o nevarnosti in škodljivosti azbesta, posebnega izobraževanja pa so bili deležni le zdravniki. Iz teh dejstev sledi, da so se odgovorni obeh toženih strank zavedali nevarnosti, ki jo je predstavljal azbest, saj sicer ne bi izvajali meritev po tovarni in druga tožena stranka ne bi organizirala posebnih izobraževanj za zdravnike. Izvedensko mnenje pa daje tudi jasen zaključek, da posebnih ukrepov zaradi izpostavljenosti azbestu druga tožena stranka ni izvajala, čeprav je očitno, da je za nevarnost vedela. Sodišče prve stopnje v svojem zaključku navaja, da nobena od toženih strank v tistem času objektivno ni mogla zagotoviti učinkovite zaščite pred azbestnim prahom. Na to okoliščino pa se ni sklicevala nobena od strank, niti ni trdila, da takrat ni bilo učinkovite zaščite pred azbestom. Če toženi stranki nista poskrbeli za zaščito, to ne more avtomatično pomeniti, da takih sredstev ni bilo in da učinkovita zaščita ni bila mogoča. Problem je samo, da se ni izvajala, čeprav bi tožena stranka kot dober strokovnjak, saj je šlo za zdravstveno ustanovo, morala vedeti za nevarnost v prostorih, ker je organizirala ambulanto v osrčju velike tovarne, ki se je ukvarjala z nevarno dejavnostjo povezano z azbestom. Nedvomno je druga tožena stranka vedela kakšno tveganje pomeni tako delovno okolje za njene zaposlene. Druga tožena stranka, ki je zdravstvena organizacija, pa odgovarja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Nesprejemljivo je tudi stališče, da druga tožena stranka ni odgovorna, ker v tistem času ni bilo posebnih predpisov, ki bi jo zavezovali k izvajanju zaščitnih ukrepov. Res je, da takrat še ni bilo posebnih predpisov, ki bi urejali področje varstva delavcev pred škodljivostjo azbesta, vendar so obstajali predpisi, ki so nalagali drugi toženi stranki, da poskrbi za ustrezno varno delovno okolje. V tej smeri pa tožena stranka ni storila ničesar, zato je kršila celo vrsto določb Splošnega pravilnika o higienskih in tehničnih varnostnih ukrepih pri delu, ki je veljal v tistem času. To izhaja tudi iz judikata Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 155/98 v povsem primerljivi zadevi. Iz teh razlogov tožnica predlaga, da se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da se naloži plačilo odškodnine obema toženima strankama solidarno.

Tudi prva tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugovorom zastaranja. Ker ni listinskega dokaza, je upoštevalo izjavo tožnice, da je opravila CT preiskavo v oktobru 1999. Prva tožena stranka pa meni, da bi moralo glede na ugovor zastaranja preveriti kdaj točno v letu 1999 je bil opravljen CT in šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odločiti o ugovoru prve tožene stranke. Ugotovitev spornega dejstva po njenem mnenju ne more biti oprta zgolj na izjavo tožnice. Pritožnica oporeka tudi odločitvi, da druga tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Ker je tožnico pošiljala v neposredno proizvodnjo vse to kaže na njeno objektivno odgovornost, saj se njena dejavnost brez dvoma lahko uvršča med nevarno. Prav tak ne sprejema obrazložitve v delu, kjer je zavrnjena krivdna odgovornost druge tožene stranke. Meni, da sta podani tako objektivna kot krivdna odgovornost druge tožene stranke. V nadaljevanju oporeka odločitvi, da je tožnica upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšna odškodnina za nematerialno škodo pripada oškodovancu le, če gre za škodo kot posledico telesne poškodbe, pa še telesna poškodba sama po sebi ne daje oškodovancu pravico do te odškodnine, temveč je le posledica te poškodbe. Pri tožnici pa tudi na podlagi izvedenskega mnenja ni prišlo še do telesne poškodbe, saj ima normalno pljučno funkcijo. Sodišče ne sme mešati zmanjšane kvalitete življenja z zmanjšano življenjsko aktivnostjo. Vse težave, ki so ugotovljene, kažejo le na utemeljenost odškodnine za strah pri čemer je potrebno upoštevati dejstvo, da je bila tožnica depresivna še preden je sploh zvedela za azbestno bolezen. Nesprejemljivo je tudi, da se je sodišče oprlo pri določanju višine odškodnine na novo ugotovitev, da gre skoraj dvakrat večja verjetnost, da bodo oboleli za plevralnimi plaki dobili pljučnega raka, saj je izvedenka sama zaključila, da bo ta ugotovitev šele v naslednjih letih doživela potrditev ali demanti, pri čemer je treba tudi upoštevati dejstvo, da je tožnica kadila. Tožnica se je za upokojitev sama odločila, za vse aktivnosti, ki jih je opustila pa tudi ni razlog v njeni telesni nezmožnosti. Treba je upoštevati, da ima tožnica povišan krvni tlak in preveliko telesno težo, kar jo dejansko lahko ovira v vsakdanjem življenju. Zato prva tožena stranka meni, da ni bilo podlage za odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Druga tožena stranka je odgovorila na obe pritožbi, kolikor se nanašata nanjo. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek proti njej, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba prve tožene stranke pa je v delu kjer izpodbija zavrnilni del sodbe zoper drugo toženo stranko nedopustna, v delu kjer izpodbija ugodilni del pa neutemeljena.

K pritožbi tožnice: Tožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato obstoji možnost, da je bilo tudi materialno pravo v delu, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje se je oprlo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki, na zaključek izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal ZVD - Zavod za varstvo pri delu. Ključna ugotovitev v tem izvedenskem mnenju pa je, da se meritve v prostorih, kjer so se nahajale medicinske sestre niso opravljale tako, da ocene o tveganju za varnost in zdravje pri delu zaradi prisotnosti azbesta na delovnem mestu v obratni ambulanti ni možno zanesljivo podati. Ta odgovor strokovnjakov vsekakor ne zadošča za zaključek, ali je druga tožena stranka dejansko izvajala varovalne ukrepe, ki bi jih morala ob veljavnih predpisih v času tožničine zaposlitve. Čeprav v tistem času še niso bili sprejeti posebni predpisi, ki bi urejali področje varstva delavcev pred škodljivostjo azbesta, pritožba utemeljeno opozarja, da pa so obstajali drugi predpisi, ki so delodajalcem nalagali, da morajo poskrbeti za ustrezno varno delovno okolje.

Utemeljeno je tudi opozorilo pritožbe, da temelji izvedensko mnenje samo na pisni dokumentaciji in razgovorih s predstavniki toženih strank. Izvedencema pa niso bili predstavljeni drugi dokazi, ki so bili izvedeni v tem postopku, to je izpoved tožnice in priče dr. S.Ž., iz katerih bi lahko razbrala določene okoliščine, ki so po mnenju pritožbenega sodišča tudi pomembne za izdelavo celovitega izvedenskega mnenja v tem sporu. Tako sta tožnica in dr. S.Ž. povedala, da prezračevalne naprave v ambulanti niso delovale in se je zato zračilo z odpiranjem oken. Odgovor na vprašanje, ali je opustitev funkcioniranja prezračevalnih naprav vplivala na večjo koncentracijo azbesta v ambulanti, je strokovno vprašanje na katerega bosta morala dati odgovor izvedenca. Pritožba prepričljivo tudi izpostavlja strokovnost ustanove, kjer je tožnica delala in s tem povečano skrbnost za delovno okolje, ki se od takšne ustanove pričakuje. Logično je tudi sklepanje, da je druga tožena stranka že v tistem času vedela za nevarnost azbestnega prahu, če je o tem izobraževala zdravnike. Medicinske sestre pa je le splošno informirala, zato si tožnica utemeljeno postavlja vprašanje, ali takšna ustanova ne bi bila dolžna, glede na vednost o nevarnosti azbesta, poskrbeti tudi za meritve v obratni ambulanti in za kvalitetnejše izobraževanje tudi medicinskih sester glede zaščite ter poskrbeti za ustrezna zaščitna sredstva. Ali res v tistem obdobju še ni bilo ustreznih zaščitnih sredstev, je prav tako strokovno vprašanje o katerem bi moralo sodišče dobiti odgovor od strokovnjaka. Ker pritožba izpostavlja vrsto okoliščin, ki kažejo, da dejansko stanje v dosedanjem postopku ni bilo dovolj pojasnjeno glede očitane krivdne odgovornosti druge tožene stranke, je pritožbeno sodišče moralo tej pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo po členu 355 ZPP razveljaviti ter vrniti v novo odločanje v tem delu.

Nadaljnji napotki niso potrebni, saj je že iz pritožbe tožnice in zgoraj povzetih okoliščin, o katerih bo moralo sodišče pridobiti odgovore od izvedencev razvidno v kateri smeri naj dopolni dejanske ugotovitve, da bo lahko zavzelo pravilno stališče, ali je druga tožena stranka imela kakšno možnost organizirati delo v varnem okolju oziroma, ali je storila vse, kar je bilo v njeni sferi, da prepreči škodo, ki je tožnici nastala zaradi dela v obratni ambulanti v S..

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je pritožbene stroške, kolikor se nanašajo na razveljavljeni del pridržalo za končno odločbo (člen 165 ZPP).

K pritožbi prve tožene stranke: Pogoj za vsebinsko obravnavanje pritožbe je, da je ta pravočasna, popolna in tudi dovoljena kar pomeni, da jo je vložila oseba, ki je imela to pravico in ki se pritožbi ni odpovedala, ali jo umaknila ter ima pravni interes za pritožbo. Obstoj pravnega interesa za pritožbo je torej ena od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe, ki v konkretnem primeru na strani prvotožene stranke glede zavrnilnega dela, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, ni podan. Toženi stranki sta namreč navadna sospornika kar pomeni, da je odločitev sodišča glede njiju lahko različna. Njuna zaveza nasproti tožnici je solidarna, vsak dolžnik solidarne obveznosti pa odgovarja upniku za celo obveznost in lahko zato tožnica zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej dokler ni popolnoma izpolnjena (1. odst. 395. člena OZ). Tožnica bi torej s tožbo lahko zahtevala plačilo celotne odškodnine tudi samo od prvotožene stranke medtem, ko porazdelitev odgovornosti med solidarnima dolžnikoma ni stvar tega postopka, saj gre za notranje razmerje med obema toženima strankama. Tako na strani prvotožene stranke ni upravičenega pravnega interesa za pritožbo proti tistemu delu odločitve prvostopenjskega sodišča s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki, zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo prve tožene stranke kot nedovoljeno zavreči (člen 352 ZPP).

V ostalem pa pritožba prve tožene stranke po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede ugovora zastaranja. Ta ugovor je bil neargumentiran s strani prve tožene stranke. O tem, kdaj je bila tožnica na CT preiskavah, je ob zaslišanju pojasnila, nobenega razumnega razloga ni bilo, zakaj sodišče prve stopnje tej izpovedi ne bi verjelo. Pritožbene navedbe, da ugotovitve o tem, kdaj je bil opravljen CT v letu 1999, sodišče ne more opreti zgolj na izpoved tožnice, pa so sploh zmotne. Če je tožena stranka podvomila v resničnost tožničine izpovedi, bi morala to povedati in ponuditi dokaz, s katerim bi dokazala, da je bil CT opravljen prej. V tej smeri pa niti navedb ni bilo. Sicer pa je v zvezi z ugovorom zastaranja treba še povedati, da je bila tožničina azbestna bolezen potrjena sploh šele v letu 2000, ko je interdisciplinarna skupina strokovnjakov za poklicne bolezni verificirala poklicno bolezen plake parietalne plevre pri tožnici, zato ugovor zastaranja vsekakor ni bil utemeljen, saj je bila tožba vložena 30.4.2002. Zmotne so pritožbene navedbe, da se lahko odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot oblika nematerialne škode prizna samo, če gre za posledico telesne poškodbe. Do zmanjšanja človekovih sposobnosti lahko pride v posledici tako telesnega kot psihičnega prikrajšanja, ki ga je oškodovanec pretrpel zaradi škodnega dogodka. Lahko je tudi posledica travmatične reakcije oškodovanca. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti namreč zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih bo rednem teku stvari opravljal v prihodnosti, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi zato na podlagi ugotovitev, ki jih je oprlo na izvedensko mnenje dr. M.D.F., utemeljeno zaključilo, da trpi tožnica tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav trenutno še niso potrjene težave pri funkcioniranju pljuč. Sodba ima obširne razloge o tem, da je kvaliteta tožničinega življenja zaradi posledic škodnega dogodka bistveno slabša in glede na vse ugotovljene okoliščine v tem delu, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo odškodnino tudi za to nematerialno škodo in to v ustreznem znesku. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tej odškodnini upoštevalo samo psihične posledice, ki jih tožnica trpi zaradi bolezni, zato so brez pomena pritožbene navedbe, da je bila tožnica kadilka, da ima povišan pritisk in preveliko telesno težo. Izvedenka je strokovno obrazložila zakaj so tožničine trenutne splošne življenjske sposobnosti lažje zmanjšane in to samo v zvezi s škodo, ki jo trpi zaradi poklicne bolezni. Tožnica se je res sama odločila za upokojitev, vendar je izvedenka pojasnila, da je do prezgodnje upokojitve prišlo prav zaradi poklicne bolezni. Odškodnino za strah pa sodišče prve stopnje tudi ni oprlo zgolj na najnovejša dognanja o tem, da predstavljajo plevralni plaki dvakrat večje tveganje za razvoj pljučnega raka, ampak je višino odškodnine utemeljilo predvsem na dejstvu, da je bila tožnica zaradi svojega poklica in dela z bolniki, ki so zboleli za azbestozo, seznanjena z vsemi znaki te bolezni, napredovanjem bolezni in vsemi težavami, ki jih spremljajo. Če pa se upošteva še dejstvo, da je zaradi nagnjenja v družini k rakavim obolenjem pri njej objektivno utemeljen strah, odškodnina tudi iz tega naslova ni previsoka. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zoper ugodilni del v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.