Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Prva toženka se svoje objektivne odgovornosti v razmerju do oškodovanke ne more delno razbremeniti z golim sklicevanjem na krivdno odgovornost drugega toženca, temveč bi se jo lahko razbremenila samo popolnoma, in to samo s sklicevanjem na ekskulpacijski razlog iz 2. odstavka 177. člena ZOR, česar ni storila, saj nikoli ni postavila ustrezne trditvene podlage v smislu navedene določbe.

Za navadne sospornike velja, da je odločitev sodišča glede vsakega sospornika lahko različna. Zmotno je stališče prve toženke, da bi odločitev v ponovljenem postopku o odgovornosti drugega toženca kakorkoli lahko vplivala na njeno odgovornost, saj se tudi sama odgovornost vsakega navadnega sospornika presoja ločeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugotožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je prva toženka dolžna plačati tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo 14.605,24 EUR (prej 3.500.000 SIT) z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek in tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu je zavrnilo. Presodilo je, da za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo objektivno odgovarja prva toženka, saj škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti s katero se je le-ta ukvarjala, medtem ko krivdna odgovornost drugega toženca ni podana, saj mu ni mogoče očitati krivde.

Pritožbeno sodišče je ugodilo tožničini pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo (iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) v delu s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu ter v tem delu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbo prve toženke je v delu s katerim je izpodbijala del prvostopenjske sodbe, ki se je nanašal na drugega toženca, zavrglo (zaradi pomanjkanja pravnega interesa), v ostalem delu pa jo je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je prva toženka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in razveljavi sodbi nižjih sodišč tudi v delu, ki se nanaša nanjo, in zadevo vrne nižjima sodiščema v novo sojenje. V reviziji navaja, da je izrek sodbe pritožbenega sodišča nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. Čeprav sta z drugim tožencem navadna sospornika in je odločitev glede njiju lahko različna, bi odločitev v ponovljenem postopku o njegovi odgovornosti vplivala na njeno odgovornost. Do škode ne bi prišlo, če bi bila tožnica deležna ustrezne zaščite, zato bo po mnenju prve toženke njena odškodninska odgovornost izkazana šele potem, ko bo odločeno o odgovornosti drugega toženca. Šele, če drugemu tožencu ne bi bilo mogoče očitati nedopustnega ravnanja, bi prišla v poštev njena objektivna odgovornost, saj je pravilo krivdna odgovornost in je objektivna odgovornost izjema. Vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti zdravja delavcev pri delu bi moral zagotoviti delodajalec, drugi toženec. Prva toženka meni tudi, da sta sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno odmerili oziroma priznali tožnici odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Razlogi sodb so v tem delu tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na bistvene kršitve postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zaradi česar je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka obrazložiti in konkretizirati. Če naj bi bila kršitev v tem, da je izrek sodbe pritožbenega sodišča nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, in v tem, da so razlogi, na katere nižji sodišči opirata sodbi v delu, ki zadeva tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti, v nasprotju z izvedenskim mnenjem, mora revidentka jasno, razločno in konkretno povedati, kateri so tisti razlogi, ki jim izrek sodbe nasprotuje, in katera so tista odločilna dejstva, ki jih je izvedenec ugotovil in sta jih sodišči napačno povzeli v razlogih sodb. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga. Na tak način ni mogoče obiti dolžnosti obrazložitve revizijskega razloga bistvene kršitve postopka in na revizijsko sodišče prevaliti breme iskanja pavšalno zatrjevanih kršitev. Tako uveljavljanje bistvene kršitve (verjetno kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je neobrazloženo in zato neupoštevno.

Toženi stranki sta za škodo, ki je nastala tožnici, solidarno odgovorni (1. odst. 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.Ć, v povezavi s 4. odst. 177. člena ZOR) in v tej pravdi nastopata kot navadna sospornika (195. člen ZPP). Za navadne sospornike velja, da je odločitev sodišča glede vsakega sospornika lahko različna. Zmotno je stališče prve toženke, da bi odločitev v ponovljenem postopku o odgovornosti drugega toženca kakorkoli lahko vplivala na njeno odgovornost, saj se tudi sama odgovornost vsakega navadnega sospornika presoja ločeno (195. člen ZPP). Morebitna porazdelitev odgovornosti med samima toženima strankama ni predmet tega postopka, saj se lahko nanaša samo na notranje razmerje med obema toženima strankama (423. člen ZOR v povezavi s 1. odst. 414. člena ZOR in 4. odst. 177. člena ZOR). V tem postopku namreč tožnica od dveh solidarnih zavezancev zahteva povrnitev nepremoženjske škode. Pravno relevantna je tako odgovornost vsake od toženih strank v razmerju do tožnice, nikakor pa ni pravno relevantna porazdelitev odgovornosti v notranjem razmerju med toženima strankama. Gre za spor med tožnico in dvema toženima strankama in ne za spor med prvo toženko in drugim tožencem. Morebitni kasnejši regresni zahtevki v notranjem razmerju med toženima strankama bodo lahko le predmet morebitne kasnejše (regresne) pravde med njima samima.

Glede na navedeno so neutemeljene tudi preostale revizijske trditve v smeri, da do škode oziroma do objektivne odgovornosti prve toženke niti ne bi prišlo, če bi drugi toženec zagotovil potrebne ukrepe, ustrezno zaščito, saj se glede na vsebino revizije in glede na dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica utrpela škodo, nanašajo na notranje razmerje med obema toženima strankama, oziroma na razmerje, ki ni predmet tega postopka. Pri navedenih trditvah gre nenazadnje tudi za neupoštevne revizijske novote (372. člen ZPP), saj prva toženka tega, da do škode ne bi prišlo, če bi druga toženka zagotovila potrebne ukrepe, v postopku pred nižjima sodiščema ni nikoli zatrjevala.

Stališče prve toženke, da ima v obravnavanem primeru morebitna krivdna odgovornost (drugega toženca) prednost pred objektivno odgovornostjo (prve toženke), saj je po obligacijskih pravilih objektivna odgovornost izjema, medtem ko je krivdna odgovornost pravilo, je napačno. Navedeno pravilo je uporabljivo pri ugotavljanju vrste odgovornosti pri posameznem povzročitelju škode oziroma pri ugotavljanju za kakšno vrsto odgovornosti gre in nikakor ne določa, da bi krivdna odgovornost ene stranke kakorkoli lahko zmanjševala objektivno odgovornost druge stranke v razmerju do oškodovanca. Prva toženka se svoje objektivne odgovornosti v razmerju do oškodovanke ne more delno razbremeniti z golim sklicevanjem na krivdno odgovornost drugega toženca, temveč bi se jo lahko razbremenila samo popolnoma, in to samo s sklicevanjem na ekskulpacijski razlog iz 2. odst. 177. člena ZOR, česar ni storila, saj nikoli ni postavila ustrezne trditvene podlage v smislu navedene določbe.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta nižji sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno odmerili oziroma priznali tožnici odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nižji sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da je tožnico strah, ki je posledica njene azbestne bolezni (plakov parietalne plevre), pahnil v brezizhodno depresijo (tožnica je zaradi depresije sicer trpela že prej, vendar je azbestna bolezen njeno depresijo napravila brezizhodno) in so zaradi tega (zaradi brezizhodne depresije) njene življenjske aktivnosti lažje zmanjšane, kvaliteta življenja pa bistveno slabša. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta tožnici za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodili odškodnino v višini 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Revizijsko sodišče je prisojeno odškodnino primerjalo s podobnimi primeri nepremoženjskih škod in glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov glede priznanja in višine odmere denarne odškodnine za navedeno obliko nepremoženjske škode.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo prve toženke zavrnilo.

Na revizijo prve toženke je odgovoril drugi toženec in hkrati priglasil stroške odgovora na revizijo. Povrnitvi stroškov ni bilo mogoče ugoditi, saj gre za vlogo, ki je določila ZPP ne predvidevajo (v skladu s 375. členom ZPP lahko na strankino revizijo odgovori samo nasprotna stranka), in je kot takšna neupoštevna.