Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen.

Za odločitev v tej zadevi je pomembno le, ali je bila izročilna pogodba izpodbita, torej sodno razveljavljena v smislu 95. člena 0Z - ker ni bila izpodbita, je izročilna pogodba veljavna podlaga za toženčevo pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev, da so tožniki, ki so dediči pokojne I. K., do ½ solastniki nepremičnine, parc. št. 299/7, vl. št. 353 k. o. ..., ki je v zemljiški knjigi vpisana na toženčevo ime do celote, ter da se po pravnomočnosti te sodbe odredi v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov do ½. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo (ter popravni sklep) sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

3. Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagajo, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča. Navajajo, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče namreč ni navedlo, na podlagi česa je štelo, da se je I. K. strinjala z izročitvijo. Ker ni bilo sporazuma o razpolaganju, se je materialnopravno zmotno oprlo na določbo drugega odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Dopis z dne 20. 9. 2002 ne more predstavljati pravice razpolaganja drugega zakonca, ker je imel le naravo pogajanja (v smislu sporazumne ureditve premoženjskih razmerij), ne pa odpovedi lastninski pravici. K dopisu tudi ni bilo priloženo pooblastilo za zastopanje. I. K. na dopis odvetnika A. K., da je edina možnost v sklenitvi izročilne pogodbe, niti ni odgovorila niti ni soglašala s sklenitvijo izročilne pogodbe. Da je bila izročilna pogodba sklenjena sploh ni vedela. Zato je navedba pritožbenega sodišča, da je bila pogodba sklenjena z njeno vednostjo, protispisna. Ko je vložila obravnavano tožbo za ugotovitev lastninske pravice, je predlagala tudi vknjižbo zaznambe spora in takrat je bil kot lastnik še vedno vpisan A. K. Do spremembe vpisa lastninske pravice je prišlo šele po smrti A. K. Ker je šele s prejemom odgovora na tožbo izvedela, da je bila sklenjena izročila pogodba, in do tedaj še ni prišlo do vpisa lastninske pravice in izročitve, poseben zahtevek za izpodbijanje ni bil potreben. Sploh pa je takšna izročilna pogodba nična (II Ips 153/99) in je ni bilo potrebno posebej izpodbijati.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni mogoče izpodbijati popolnosti in pravilnosti dejanskega stanja, revizijsko sodišče ne sme upoštevati trditev revidentov, ki skušajo dejanske ugotovitve obeh sodišč dopolniti ali spremeniti.

7. Sodišči sta pri odločanju izhajali iz ugotovitev, da je bila zakonska zveza prvotnih pravdnih strank (I. in A. K.) sklenjena 16. 4. 1966. V življenjski skupnosti sta živela do leta 1995, uradno pa sta se razvezala leta 2002. Kupna pogodba za sporno nepremičnino je bila sklenjena 28. 10. 1970. Na podlagi navedenega sta zaključili, da je bila sporna nepremičnina skupno premoženje zakoncev K., ki sta jo pridobila s skupnim delom in sredstvi v času njune zakonske zveze.

8. Sodišče druge stopnje je navedenim ugotovitvam še dodalo, da je potem (ko je prvotni toženec A. K. razpolagal s sporno nepremičnino kot delom njunega skupnega premoženja) prvotna tožnica I. K. izgubila svojo izvirno pridobljeno solastninsko pravico na tej nepremičnini. Ugotovilo je namreč, da je izročilna pogodba, na podlagi katere je sedanji toženec postal lastnik sporne nepremičnine, veljavna, ker je niti prvotna tožnica niti sedanji tožniki niso nikdar izpodbijali.

9. Po uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen(1). Gre namreč za ravnanje zakonca v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena ZZZDR. V skladu z navedeno določbo zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Za skupno gospodarjenje in razpolaganje gre tako tedaj, ko zakonca nastopata skupaj, kakor tudi tedaj, ko navzven nastopa le eden od njiju, vendar s soglasjem in ob upoštevanju koristi drugega(2).

10. Glede na revizijske trditve, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje drugega zakonca v nasprotju z 52. členom ZZZDR, revizijsko sodišče ugotavlja, da (prvotna) tožnica sploh ni postavila ustreznega zahtevka; namesto izpodbojnega je uveljavljala zahtevek na ugotovitev (so)lastninske pravice. Za odločitev v tej zadevi pa je pomembno le, ali je bila izročilna pogodba izpodbita, torej sodno razveljavljena v smisli 95. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker je bilo ugotovljeno, da sporna izročilna pogodba ni bila izpodbita, izročilna pogodba velja skupaj z vsemi pravnimi posledicami. Izročilna pogodba je torej veljavna podlaga za toženčevo pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini (99. člen OZ). Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče na novo ugotavljalo dejstva. Trditev (prvotnega) toženca o obstoju tožničinega soglasja za prenos sporne nepremičnine je bila listinsko podkrepljena z dopisom z dne 20. 9. 2002 (katerega obstoj ni sporen), razlaga takšnega dopisa pa je že pravno vprašanje. Zato pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da je poseglo v ugotovljeno dejansko stanje. Morebitne slabovernosti pridobitelja sporne nepremičnine (sedanjega toženca) pa tožeča stranka, ki je nosila to dokazno breme, ni zatrjevala. Zato očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 544/92, II Ips 198/93, II Ips 406/2001 in II Ips 358/2006. Op. št. (2): Po drugem odstavku 52. člena ZZZDR za takšen dogovor med zakoncema ni potrebna nobena obličnost.