Jedro

Za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem se ne zahteva nobena obličnost. Za dogovor med zakoncema po 2. odstavku 52. člena ZZZDR, da bo eden od njiju razpolagal s skupnim premoženjem ali njegovim delom, zadošča neoblično strinjanje drugega zakonca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je tožeča stranka do ½ solastnica nepremičnine vl. št. 353 k.o. V., ki obsega zemljišče parc. št. 299/7 – dvorišče 504 m2, stanovanjska stavba 84 m2, sadovnjak 948 m2, ki je zemljiškoknjižno vpisana na ime tožene stranke do celote.

2. Po pravnomočnosti te sodbe bo sodišče odredilo v zemljiški knjigi tega sodišča pri nepremičnini vl. št. 353 k.o. V. vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke do ½ celote.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 1.738,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so tožniki, ki so dediči prvotne tožnice I.K., do ½ solastniki nepremičnine s parc. št. 299/7 vl. št. 353 k.o. V., ki je v zemljiški knjigi vpisana na toženčevo ime. Odločilo je še, da bo po pravnomočnosti sodbe odredilo v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov do ½. Plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.447,52 EUR z zamudnimi obrestmi, ki ga je v sodbi pomotoma naložilo tožnikom, je s sklepom o popravi sodbe naložilo tožencu. Z istim sklepom je popravilo tudi tri očitne pisne pomote pri oznaki pravdnih strank na četrti in peti strani izpodbijane sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep o njeni popravi se je pravočasno pritožil toženec. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Navaja, da sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov. Prvotni toženec A. K. je že v odgovoru na tožbo opozoril, da tedanja tožnica I. K. nima pravnega interesa za tožbo, saj je naredil prav tisto, za kar sta se dogovorila – lastninsko pravico na sporni nepremičnini je prenesel na svojega sina, sedanjega toženca. Nadalje se sklicuje na pismo A. K. z dne 11.9.2002, v katerem je predlagal I. K. takšno razdelitev njunega skupnega premoženja, da njej ostane hiša v Ž., njemu pa hiša v P.. I. K. je po svoji pooblaščenki s predlogom soglašala pod pogojem, da A. K. hišo v P. še pred zapisom sporazuma o premoženjskih razmerjih podari svojemu sinu. Pogodba je bila dejansko sklenjena 16.10.2002. S tem je bil dogovor med pokojnima zakoncema o razdelitvi skupnega premoženja dejansko v celoti izpolnjen. Pokojna tožnica ni ravnala vestno in pošteno, ko je vložila tožbo. Tudi toženčeve priče (S. P., L. P., V. G. in V. H.) so potrdile, da sta bila pokojna zakonca sporazumna, naj postane lastnik hiše v P. sedanji toženec. Izpovedi prič so enakovredne listinskim dokazom, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec predložiti notarski zapis o razdelitvi skupnega premoženja zakoncev.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pomanjkljiva dokazna ocena, ki jo toženec v pritožbi očita izpodbijani sodbi, v tem primeru ne predstavlja zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Očitno je namreč, da sodišče prve stopnje ni podvomilo o toženčevi trditvi, da sta se zakonca K., preden je A. K. sporno nepremičnino z izročilno pogodbo prenesel na toženca, o tem dogovorila oziroma sporazumela. Dodatno ocenjevanje izpovedi toženčevih prič v luči te toženčeve trditve bi bilo torej odveč in nepotrebno, posebej ker tožniki tej trditvi niso obrazloženo oporekali. Drugih postopkovnih kršitev toženec opredeljeno ne uveljavlja, tistih kršitev te vrste, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da prvotna tožnica ni imela pravnega interesa za tožbo (kar bi sicer terjalo njeno zavrženje in ne zavrnitev tožbenega zahtevka, kot si napačno razlaga pritožba). Dejstvo, da je bila sporna nepremičnina skupno premoženje zakoncev K., ki sta to nepremičnino pridobila s skupnim delom in sredstvi v času njune zakonske zveze, v pritožbi očitno ni več sporno. Zaradi zakonske domneve iz 1. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Uradni list RS, št. 69/04 – UPB1 in 101/07) o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju prvotni tožnici pač ne bi bilo mogoče odrekati pravne koristi za ugotovitev njenega solastninskega deleža na sporni nepremičnini, ki je bila v zemljiški knjigi takrat vpisana le kot lastnina njenega zakonca. Tožba je torej bila dopustna, četudi se je v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.

7. Potem ko je A. K. razpolagal s sporno nepremičnino kot delom njunega skupnega premoženja, je namreč I. K. izgubila svojo izvirno pridobljeno solastninsko pravico na tej nepremičnini. Napačno je stališče izpodbijane sodbe, da bi njeno soglasje s takšnim razpolaganjem moralo biti izraženo v posebni obliki. Tega ne določa noben predpis. Res je, da Zakon o notariatu (Uradni list RS, št. 2/07 – UPB3 do 45/08) v 47. členu določa, da mora biti pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjena v obliki notarskega zapisa, sicer ni veljavna. V obravnavanem primeru pa ni šlo za takšno pogodbo, ampak za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem. Nobena obličnost ni potrebna za dogovor med zakoncema po 2. odstavku 52. člena ZZZDR, da bo eden od njiju razpolagal s skupnim premoženjem ali njegovim delom. V ta namen zadošča neoblično strinjanje drugega zakonca. Drugačno stališče izpodbijane sodbe je materialnopravno zgrešeno. Ker je bila sporna nepremičnina odtujena tožencu z vednostjo prvotne tožnice, se tožniki ne morejo več uspešno sklicevati na njeno solastninsko pravico. Končno je izročilna pogodba, na podlagi katere je toženec postal lastnik sporne nepremičnine, veljavna tudi zato, ker je niti prvotna tožnica niti sedanji tožniki niso nikdar izpodbili.

8. Potemtakem bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato toženčevi pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo. Sprememba učinkuje tudi na izpodbijani sklep o popravi prve sodbe. Na ostale pritožbene trditve ni treba odgovarjati, ker za odločitev niso bile bistvene.

9. Sprememba sodbe in sklepa je po 2. odstavku 165. člena ZPP terjala novo odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka. Ker so tožniki v pravdi propadli, morajo tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške. Sodišče druge stopnje jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Po predloženem stroškovniku znašajo 1.372,21 EUR na prvi stopnji in 366,59 EUR na drugi stopnji. V prvih so zajeti izdatki za sestavo odgovora na tožbo, plačilo sodne takse, udeležbo na petih narokih, končno poročilo, 20 % DDV in potni stroški toženčeve pooblaščenke, potni stroški samega toženca pa le za tisti narok, na katerem je bil izveden dokaz z njegovim zaslišanjem; ostali potni stroški niso bili potrebni in tudi niso izkazani. Toženčevi pritožbeni stroški pa obsegajo stroške za sestavo pritožbe in končnega poročila, plačilo sodne takse, poštnino in 20% DDV.