Jedro

Z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da se tožnici ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine, je odpadla pravna podlaga za izplačilo navedenega zneska. Zato je bil tožnici sporni znesek nakazan brez pravne podlage in ga je v skladu s 194. členom ZPIZ-2 dolžna vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2013 in št. ... z dne 4. 6. 2013 ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je v sporni zadevi odpadla pravna podlaga, na kateri je toženka tožnici izplačevala delno invalidsko pokojnino in je tako bilo tožnici v obdobju od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2013 izplačano iz naslova odpadle pravne podlage (delne invalidske pokojnine) 1.720,09 EUR.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da se je prvostopenjsko sodišče postavilo na napačno stališče, da je na podlagi pravnomočne odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2013, s katero je toženec ugotovil, da se tožnici z dnem 6. 6. 2012 (torej za nazaj) ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine, odpadla pravna podlaga za izplačilo navedenega zneska in je zato tožnica dolžna preplačilo vrniti. Toženka za izdajo odločbe z dne 22. 3. 2013 o ustavitvi izplačevanja za nazaj ni imela posebne zakonske podlage v ZPIZ-1, kar pomeni, da ima lahko taka odločba veljavnost le za naprej. O tem se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS na primer sodba VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012. Zadevo bi bilo glede izpodbijanih odločb potrebno presojati po splošnih določilih obligacijskega prava. Sodišče ni upoštevalo 191. člena OZ, ki opredeljuje situacije, v katerih se vrnitev plačila ne more zahtevati nazaj, saj ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožnica je pravočasno obvestila toženko o tem, da ji je delovno razmerje prenehalo. Kljub temu pa ji je toženka stranka še naprej plačevala nekaj, za kar je vedela oziroma bi morala vedeti, da ni dolžna plačati, saj je sama s svojo lastno odločbo ugotovila, da je obveznost plačevanja prenehala dne 6. 6. 2012, pa je kljub temu do aprila 2013 plačevala, kar ni bila dolžna, pravice to zahtevati nazaj, pa si ni izgovorila, niti ni bila prisiljena k izplačevanju. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 4. 6. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da je dajatev, delna invalidska pokojnina, v obdobju od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2013 preveč izplačana, preplačilo je nastalo v znesku 1.720,09 EUR. Neupravičeno izplačani znesek je zavarovanka dolžna nakazati toženi stranki obročno v roku 12 mesecev od dneva prejema te odločbe, po poteku tega roka se bodo od dneva nastanka zamude zaračunavale zakonske zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

6. Ob med strankama nesporni ugotovitvi, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2013, s katero se je tožnici z dnem 6. 6. 2012 ustavilo izplačevanje delne invalidske pokojnine pravnomočna, je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Med strankama v postopku tudi ni spor glede tega, da je bila tožnici delna invalidska pokojnina, v obdobju od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2013, izplačana v znesku 1.720,09 EUR. Sporno je zgolj to, ali je tožnica navedeni znesek dolžna vrniti toženki.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2) v 194. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Na podlagi tretjega odstavka istega člena zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri določi znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imela toženka podlago za svojo odločitev v prej citirani določbi ZPIZ-2. Za presojo sporne zadeve je poleg navedene določbe ZPIZ-2 potrebno uporabiti tudi določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ), na katerega uporabo odkazuje prej citirana določba. Po določbi prvega odstavka 190. člena OZ mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage, to premoženje vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednosti dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

9. V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je toženka tožnici izplačevala delno invalidsko pokojnino. Bistvo za razsojo sporne zadeve, kakor pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je namreč dokončna in pravnomočna odločba tožene stranke z dne 22. 3. 2013, s katero je tožena stranka odločila, da se z dnem 6. 6. 2012 tožnici ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine. S to odločbo je odpadla pravna podlaga za izplačilo navedenega zneska in je bil tako tožnici navedeni znesek izplačan brez pravne podlage.

10. Pravnomočnost sanira morebitne napake, ki jih uveljavlja pritožba, ko trdi, da je z odločitvijo tožene stranke z odločbo z dne 22. 3. 2013 bilo poseženo za nazaj v pravice tožnice. V kolikor se tožnica z navedeno odločitvijo tožene stranke ni strinjala, bi morala izkoristiti pravni pouk in se zoper odločbo pritožiti.

11. Glede pritožbenih navedb, da tožnica ni kriva za nastalo situacijo, je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da za odločitev v sporni zadevi ni bistveno vprašanje ugotavljanja, kdo je odgovoren za nastalo stanje, temveč je odločilno zgolj dejstvo, da tožnica, glede na pravnomočno odločbo z dne 22. 3. 2013, ni bila več upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 6. 6. 202 dalje.

12. V danem primeru gre za verzijsko terjatev iz 190. člena OZ in tako ni mogoče uspešno zatrjevati krivde toženca, saj ne gre za kondikcijsko terjatev, določeno v 191. členu OZ, pri kateri prikrajšanec ve, da ni zavezan za dolg, ki ga izpolnjuje in torej ni v zmoti glede obstoja obveznosti. Iz določbe 191. člena OZ izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno, tako glede vednosti, kakor glede volje. Gre za plačilo z darilnim namenom ali na primer za plačilo tujega dolga. Za takšne primere pa v dani situaciji ne gre. Torej ni mogoče šteti, da je toženec vedoma plačal nekaj, kar ni bil dolžan, pa čeprav ni ravnal z dolžno skrbnostjo.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.