Jedro

Ker je tožena stranka ugovarjala, da je zahtevek za unovčenje Bančne garancije zavrnila, ker niso bili izpolnjeni v garanciji določeni pogoji, je sodišče prve stopnje v tej pravdi v zvezi z vprašanjem, ali je bil zahtevek za unovčenje bančne garancije utemeljeno zavrnjen, pravilno prevalilo trditveno in dokazno breme o tem na toženo stranko.

Če bi tožeča stranka predložila popoln zahtevek za unovčitev bančne garancije do roka njene veljavnosti, bi banka morala izpolniti svojo obveznost tako, kot se glasi.

S trditvami, da bi zahtevku tožeče stranke za unovčenje ugodila, če bi ta predložila vse dokumente, je nedvomno izrazila tudi svoje stališče, da ne obstaja nobena vzročna zveza med ravnanjem, ki ga očita tožeča stranka njej, in dejstvom, da ni prejela plačila.

Iz trditev tožene stranke izhaja jasen namen zanikanja dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v prid svojemu stališču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128280/2012 z dne 6. 9. 2012 v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo v plačilo 9.895,40 EUR pravdnih stroškov tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, navedla je, da se z izdano sodbo ne strinja, da meni, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem posledično do zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma je povedala, da svojo pritožbo temelji zlasti na nespornem dejstvu, da tožena stranka ni pravočasno prerekala trditvene podlage glede zatrjevane odškodninske odgovornosti. S tem v zvezi je sodišču prve stopnje očitala kršitev načela dispozitivnosti strank. Pristojnemu sodišču je podala pritožbeni predlog, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128280/2012 z dne 6. 9. 2012 obdrži v veljavi in toženi stranki naloži, da plača tožeči stranki 907.500,00 EUR od 29. 8. 2012 do plačila ter vse pravdne stroške in stroške pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno (sojenje), toženi pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je 6. 9. 2012 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - „Zahtevka z dne 29. 6. 2012“, zaradi plačila in izterjave glavnice 907.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2012 do plačila. Po ugovoru tožene stranke je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, postopek pa se je nadaljeval pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V sledeči pravdi je tožeča stranka dopolnila tožbo s trditvami, da zahteva plačilo od tožene stranke na podlagi njene zaveze iz Bančne garancije s spremembami (v nadaljevanju obrazložitve: Bančna garancija) in na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na obeh uveljavljanih pravnih podlagah natančno in jasno obrazložilo. Opredelilo se je do vseh spornih vprašanj, tako glede zavrnitve unovčitve Bančne garancije zaradi neizpolnjenih garancijskih pogojev (in v tem okviru tudi do ugovora tožeče stranke o nemogočih oziroma nejasnih garancijskih pogojih), kot glede neizkazane odškodninske odgovornosti tožene stranke.

7. Z bančno garancijo prevzame banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bo izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji določeni pogoji (prvi odstavek 1083 Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika). Ker je tožena stranka ugovarjala, da je zahtevek za unovčenje Bančne garancije zavrnila, ker niso bili izpolnjeni v garanciji določeni pogoji, je sodišče prve stopnje v tej pravdi v zvezi z vprašanjem, ali je bil zahtevek za unovčenje bančne garancije utemeljeno zavrnjen, pravilno prevalilo trditveno in dokazno breme o tem na toženo stranko.

8. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (banka) upravičeno zavrnila plačilo na podlagi zahtevka tožeče stranke kot upravičenke iz Bančne garancije, ker niso bili izpolnjeni vsi garancijski pogoji (ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke garancijskih pogojev), ki bi morali biti podani v skladu z Bančno garancijo, tožeča stranka izpodbija z vztrajanjem pri svojem stališču, da je pogoj določen v 3. točki nemogoč oziroma vsaj nejasen ter v tem delu sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega dejstva pritožnica ne izpodbija, da se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki izplačala garantirani znesek, če bodo izpolnjeni garancijski pogoji. Ti so vezani na zahtevek za unovčenje Bančne garancije, ki mora vsebovati: „1. originalen pisen zahtevek upravičenca za unovčenje bančne garancije z navedbo: - konkretne pogodbene določbe, ki jo je prekršil dolžnik, - konkretnega opisa vseh relevantnih okoliščin kršitve iz prejšnje podalineje, zlasti pa čas, kraj, objekt in konkretna dela, kjer je kršitev nastopila itd., - pravnega temelja, višine in zapadlosti denarne terjatve, ki je nastala upravičencu zaradi kršitve iz prejšnje podalineje,

2. original pisnega mnenja sodnega izvedenca in original pisnega mnenja pooblaščenega izvajalca za strokovni nadzor E. d. o. o., ki oba potrjujeta, da je zahtevek upravičenca iz prejšnje alineje v celoti utemeljen po temelju, višini in zapadlosti,

3. kopijo pisnega poziva upravičenca dolžniku s priloženima mnenjema iz prejšnje alineje, naj v roku 60 dni poravna svojo obveznost iz prve alineje tega odstavka in potrdila o priporočeni oddaji tega poziva na pošti,

4. originalen izvod garancije št. 2972/11.“

10. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da k zahtevku za unovčitev Bančne garancije v višini 907.500,00 EUR ni bila priložena kopija pisnega poziva tožeče stranke dolžniku M. d. o. o., naj v roku 60 dni poravna obveznost, s priloženima mnenjema sodnega izvedenca in pooblaščenega izvajalca za strokovni nadzor E. d. o. o., ki oba potrjujeta, da je zahtevek upravičenca v celoti utemeljen po temelju, višini in zapadlosti, kot tudi ne nobeno potrdilo o priporočeni oddaji takega poziva na pošti. Zato je zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da garancijski pogoj iz 3. točke ni izpolnjen in da s preverjanjem skladnosti pradloženih listin z garancijskim pogojem v navedenem obsegu, ni prekoračila formalnega preizkusa, kot tudi ni v ničemer posegla v vsebino temeljnega posla, kot ji neutemeljeno očita tožeča stranka, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazloženo zavrnilo predlog tožeče stranke, da naj uporabi pravilo, da je brez učinkov klavzula, po kateri Bančna garancija preneha na dan zapadlosti glavnega dolžnika, ker je ugotovilo, da v konkretnem primeru takšne klavzule Bančna garancija ne vsebuje. Te ugotovitve pritožnice ne izpodbija. Sicer je na pravno teoretični ravni sodišče prve stopnje pritrdilo tožeči stranki, da je potrebno v primeru nedokumentarnega pogoja šteti, da tega pogoja v garanciji ni (7. člen EPGP 758), pri tem pa ji tudi odgovorilo, da v konkretnem primeru nobeden od postavljenih garancijskih pogojev ne predstavlja nedokumentarnega pogoja (Bančna garancija izrecno določa listino s podatki, ki jih mora listina vsebovati). Sodišče prve stopnje je presodilo, da pravdni stranki različno tolmačita 3. točko garancijskih pogojev in sicer, da različno tolmačita vprašanje, katere listine je bila tožeča stranka dolžna priložiti zahtevku za unovčenje Bančne garancije. Zaključilo pa je tudi, da so trditve tožeča stranka o nejasnosti pogoja iz 3. točke garancijskih pogojev nekonkretizirane, kar pritožnica izpodbija s trditvami, da je v II. pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2014 v točki VII navedla: „Kako sta lahko mnenji bili izdani konec aprila, kolikor se je bančna garancija unovčevala konec junija glede na tedaj izpolnjene (ali pa neizpolnjene) pogoje za njeno vnovčitev („ki oba potrjujeta, da je zahtevek upravičenca ... v celoti utemeljen po temelju, višini in zapadlosti ...), ki sta jih taisti mnenji morala potrditi (in tako biti izdani) konec junija. Nikakor ne bi smel namreč tožnik obstoj pogojev za vnovčitev izkazovati po stanju in dokazili iz obdobja dveh mesecev pred trenutkom vnovčevanja.“. Tudi po stališču sodišča druge stopnje trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, niso dovolj konkretne v tem smislu, da bi jih bilo mogoče presojati v luči relevantnega „nedokumentarnega pogoja“. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je garancijski pogoj iz 3. točke jasen in mogoč, nedvomno pa je, da morajo biti vsi pogoji izpolnjeni v času veljavnosti Bančne garancije. Neutemeljeno je stališče pritožnice, da je zaradi nepodaljšanja veljavnosti bančne garancije (kot sredstva zavarovanja terjatve) iz tega razloga v bančni garanciji postavljen pogoj postal nemogoč.(1) Bančna garancija je samostojna in neodvisna od veljavnosti garantiranega razmerja. Zaveza garancijske pogodbe se nanaša samo na bodoči riziko(2), njena omejena veljavnost pa z zakonom ni prepovedana. Če bi tožeča stranka predložila popoln zahtevek za unovčitev bančne garancije do roka njene veljavnosti, bi banka morala izpolniti svojo obveznost tako, kot se glasi.(3)

12. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ). V 3. točki garancijskih pogojev ni določeno, da mora tožeča stranka sestaviti zahtevo 60 dni pred potekom roka, to pa tudi ne izhaja iz vsebine sporne bančne garancije, zato ni pravilno navedeno stališče pritožnice, s katerim neutemeljeno izpodbija razloge sodišča prve stopnje o tem, da so določila garancijskih pogojev jasna. Zato tudi ni utemeljena pritožba v delu, v katerem pritožnica izpodbija pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni upravičena do plačila terjatve na podlagi zahtevka za unovčitev Bančne garancije.

13. Sodišče prve stopnje pa je posledično tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka z zavrnitvijo izplačila na podlagi Bančne garancije ni ravnala protipravno, kar zadošča za zavrnitev odškodninskega zahtevka za škodo, ki naj bi jo tožeči stranki povzročila tožena stranka. Protipravnost je namreč eden izmed pogojev odškodninske odgovornosti. Drugačne pritožbene trditve v smeri, da je tožena stranka zavrnila plačilo iz drugih nagibov, niso utemeljene, ker bi bila dejstva, ki jih ponavlja tožeča stranka v pritožbi in se nanašajo na povezanost tožene stranke z naročnikom garancije pomembna le, če ne bi toženi stranki uspelo dokazati, da je utemeljeno zavrnila zahtevek tožeče stranke za plačilo na podlagi Bančne garancije.

14. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko kot delodajalca za škodo, ki jo je tožeči stranki z zavajanjem in delovanjem v smeri preprečitve unovčenja bančne garancije povzročil delavec tožene stranke A. (prvi odstavek 147. člena OZ) in ga je tudi na tej pravni podlagi v celoti zavrnilo kot neutemeljenega.

15. Pritožnica glede presoje v zvezi z odškodninskim zahtevkom sodišču prve stopnje očita kršitev načela dispozitivnosti, ker v konkretnem primeru ni uporabilo pravila iz drugega odstavka 214. člena ZPP, čeprav bi ga moralo, ker tožena stranka odškodninskemu temelju ni pravočasno substancirano nasprotovala. Očitana kršitev določb postopka ni podana. V skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se štejejo dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tožeča stranka je prvič zatrjevala dejstva glede A., direktorja poslovnega centra ..., s katerimi je utemeljevala njegovo protipravnost ravnanj, v vlogi z dne 12. 12. 2012, na katero je tožena stranka odgovorila s prvo pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2012, v kateri je jasno nasprotovala vsem trditvam tožeče stranke. S trditvami, da bi zahtevku tožeče stranke za unovčenje ugodila, če bi ta predložila vse dokumente, je nedvomno izrazila tudi svoje stališče, da ne obstaja nobena vzročna zveza med ravnanjem, ki ga očita tožeča stranka njej in A. in dejstvom, da ni prejela plačila. Že iz teh trditev izhaja jasen namen zanikanja dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v prid svojemu stališču, da je A. tožečo stranko sistematično zavajal in deloval drugače v smeri preprečitve unovčitve Bančne garancije. Dejstvo, da je na prvem naroku za glavno obravnavo 17. 10. 2014 povedala, da trditveno podlago, ki in v kolikor bi se nanašala na A., podaja kot trditveno podlago zoper toženo stranko, na navedeni zaključek v ničemer ne vpliva, saj tožena stranka svojega stališča medtem ni spremenila.

16. Glede na navedeno pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so dejstva v zvezi z ravnanjem A. v smeri preprečitve unovčitve Bančne garancije med pravdnima strankama sporna in je zato glede teh dejstev tudi izvedlo dokaze, na podlagi katerih je zaključilo, da tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme o odločilnih dejstvih za odločitev o odškodninskem zahtevku zoper toženo stranko na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ, tega ni zmogla. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nedokazane tako vse trditve tožeče stranke o protipravnosti ravnanj A., trditve o vzročni zvezi med zatrjevanimi ravnanji in dejstvom, da je banka zavrnila tožeči stranki plačilo na podlagi Bančne garancije, kot tudi trditve, da je zaradi tega nastala tožeči stranki škoda v vtoževani višini. Zatrjevana povezava tožene stranke - banke z naročnikom Bančne garancije za odločitev v tem sporu ni pomembna, ker je kakršnakoli vzročna zveza med temi ravnanji in nastalo posledico prekinjena zaradi tega, ker je tožena stranka utemeljeno zavrnila izplačilo na podlagi Bančne garancije. S tem pa se izkaže, da ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve načela dispozitivnosti, ustavne pravice zakonitosti in enakopravnosti ter posega v ustavno pravico tožeče stranke do poštenega sojenja. Ob tem pritožbeno sodišče le dodaja, da se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je v skladu z določbo petega odstavka 286.a člena ZPP utemeljilo svojo odločitev, da v tem postopku upošteva tretjo pripravljalno vlogo tožene stranke, ker to ni zavleklo reševanja spora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vlogo tožene stranke prejelo dan po izteku roka, kar pa ne vpliva na čas reševanja spora, o tem, da bo upoštevalo tudi poznejše vloge pa je odločilo v sklepu na naroku 17. 10. 2014, ko je toženi stranki dalo 15 dnevni rok za vlogo in v katerem je navedlo, da bo kasnejše navedbe in dokaze upoštevalo, če po presoji sodišča to ne bo zavleklo reševanja spora. Temu dejstvu tožeča stranka ne oporeka. Zato so neutemeljene njene navedbe, da tretje pripravljalne vloge tožeče stranke sodišče prve stopnje v nobenem primeru ne bi smelo uporabiti, ker jo je vložila po izteku roka, ki ji ga je določilo sodišče prve stopnje. Kot je obrazloženo zgoraj, je to stališče v nasprotju z določbo petega odstavka 286.a člena ZPP.

17. Tožeča stranka s pritožbo prav tako izpodbija kot zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazala škode, ker meni, da je glede na domnevo priznanja zatrjevanih dejstev o višini škode, ob upoštevanju, da je tretja pripravljalna vloga tožene stranke prepozna, tožeča stranka sploh ni bila dolžna dokazovati. Ker višina zatrjevane škode ni pomembna glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana niti protipravnost niti vzročna zveza, so navedene pritožbene trditve za odločitev o pritožbi nerelevantne, sicer pa tudi neutemeljene.

18. S tem pa se izkaže, da pritožnica ni uspela z nobenim od pritožbenih razlogov in ker izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo pravilno in zakonito sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ter prvim odstavkom 163. člena ZPP. Povrnitev pritožbenih stroškov je zahtevala tožeča stranka od tožene stranke, do njih pa ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela.

Op. št. (1): V zahtevi za unovčenje Bančne garancije izhaja kot primaren razlog za unovčenje „prenehanje njene veljavnosti“.

Op. št. (2): Obligacijska razmerja, ZOR s komentarjem dr. Stojana Cigoja, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978. Op. št. (3): Banka se je nepreklicno zavezala plačati upravičencu iz Bančne garancije na podlagi zahtevka, ki mora vsebovati listine, ki so določene v Bančni garanciji, v roku 60 dni po prejemu pisnega zahtevka 907.500,00 EUR.