Jedro

Ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, kot je obravnavani, sodne takse ne plačujejo, je sodišče prve stopnje predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljeno zavrglo.

Tožnikov zahtevek za dodelitev izredne denarne socialne pomoči ni utemeljen, ker ga tožnik utemeljuje z dolgom na račun neplačane električne energije. Pri obveznosti za plačilo električne energije gre za redno obveznost gospodinjstva ali posameznika, s katero je mogoče vnaprej računati in obveznost plačila oziroma izstavljeni računi ne pomenijo nepredvidenega dogodka, ki pri upravičencu brez njegove krivde in neodvisno od njegove volje lahko povzroči socialno stisko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka za čas od 1. 6. 2009 do 31. 11. 2009 dolžna mesečno izplačati izredno denarno socialno pomoč v zneskih po 226,80 EUR z zapadlostjo 18. v mesecu, ali alternativno mesečno 226,80 EUR od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 z zapadlostjo 18. v mesecu, ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska izredne denarne socialne pomoči do plačila oz. še alternativno zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska v višini 226,80 EUR od 18.7., 18.8., 18.9., 18.10., 18.11. in 18.12. 2009 do plačila ter mu povrniti stroške postopka v roku 15 dni. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se izredna denarna socialna pomoč v obdobju prejemanja uskladi ob vsakokratni uskladitvi osnovnega zneska minimalnega dohodka, ter da se tožnika oprosti vseh sodnih stroškov in taks in se mu za sledenje postopka določi nemški tolmač, ter po potrebi slovenski odvetnik. S sklepom je zavrglo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Čeprav navaja, da se pritožuje zoper sodbo in sklep, iz pritožbenih razlogov izhaja, da se tožnik pritožuje le zoper sodbo. Pritožbo je vložil zaradi kršitve ustavnih pravic ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in o zahtevku samo odloči oz. zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ga oprosti stroškov postopka, toženi stranki pa naloži povračilo njegovih pritožbenih stroškov. Navaja, da bi mu sodišče moralo postaviti tolmača za nemški jezik, z opustitvijo te dolžnosti je kršilo pravico do uporabe svojega jezika, ki je zagotovljena z 62. čl. Ustave Republike Slovenije. Opozarja na določbe Zakona o pravdnem postopku, po katerem imajo stranke pravico na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Po določbah ZPP mora sodišče stranko opozoriti na pravico, da spremlja ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Nadalje navaja, da že od 31. 8. 2009 nima električne energije, zato tudi nima tople vode, ogrevanja in si ne more pripravljati hrane. Z mesečno socialno pomočjo v znesku 228,00 EUR, ob upoštevanju ravni cen v Republiki Sloveniji, ne more preživeti in si tudi ne more plačevati življenjskih potrebščin, vključno z elektriko, za katero dolguje brez svoje krivde znesek 2.600,00 EUR. Opisuje težave, ki jih ima v različnih postopkih in navaja, da je zaradi kršitve Ustave zoper Republiko Slovenijo vložil odškodninsko tožbo. Prikazuje neenakopravnost državljanov v Republiki Sloveniji, ter poudarja, da mu je izredna denarna socialna pomoč nujna, da bo lahko poravnal dolg do dobavitelja električne energije in si omogočil preživetje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe in sklepa, niti kršitev na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje le zoper sodbo, v predlogu pa navaja, da izpodbija sklep in sodbo v celoti ter tudi predlaga, da ju sodišče druge stopnje razveljavi. V nadaljevanju pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni obrazložil, sodišče druge stopnje je zato omenjeni sklep preizkusilo le v mejah, kot jih zakon nalaga za preizkus po uradni dolžnosti.

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje se po 71. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva ne plačujejo sodne takse. Po 19. čl. ZDSS-1 se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS določeno drugače. Po 1. odst. 274. čl. ZPP se tožba zavrže, če se ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev. Smiselno enako velja za predlog za oprostitev plačila sodnih taks v primeru, ko že zakon določa, da se v socialnih sporih, kakršen je obravnavani, sodne takse ne plačujejo. Sklep sodišča prve stopnje, da se predlog za oprostitev plačila taks zavrže, je zato pravilen in zakonit. Sodišče pa je tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeni razlog po 9. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podan. Tožnik je vloge v postopku podal v slovenskem jeziku, čeprav je v tožbi zahteval, da mu sodišče zagotovi prevajanje na naroku. Zahtevo je ponovil na naroku dne 26. 5. 2010. Ustava RS (Ur. l. RS/I, št. 33-1409/1991, 42-2341/1997, 66-3052/2000, 24-899/2003, 69-3088/200 in 68-2951/2006) v 62. členu določa pravico do uporabe svojega jezika in pisave, ta pravica pa se uresničuje na način, ki ga določa zakon. Stranki se zagotovi na njen predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razume slovenskega jezika, ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njen jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje (1. odstavek 102. člena ZPP). Tožnik je slovenski državljan, kot je sodišče ugotovilo na naroku dne 26. 5. 2010. Eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo je po 5. točki prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS/I, št. 1-8/1991 s spremembami) obvladanje slovenskega jezika za potrebe vsakdanjega sporazumevanja. V istovrstnem socialnem sporu opr. št. Ps 2004/2003 zaradi pravice do denarne socialne pomoči za čas od 1. 6. 2003 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani obravnavalo tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do denarne pomoči za plačilo tečaja slovenskega jezika pri Filozofski fakulteti za čas od 16. 2. 2004 do 28. 2. 2005. Iz listin v omenjenem sporu sicer ni videti, ali je tožnik omenjeni tečaj opravil, v postopku, ki se je delno zaključil s sodbo opr. št. Psp 130/2007 z dne 30. 8. 2007 pa tožnik ni trdil, da ne razume slovenskega jezika in tudi ni zahteval, da se mu zagotovi prevajanje. Sodišče prve stopnje je s postopkom v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe ter na naroku dne 26. 5. 2010 po prepričanju sodišča druge stopnje ugotovilo, da tožnik v zadostni meri razume slovenski jezik za spremljanje in sodelovanje v sodnem postopku. Ta dejstva dokazujejo, da je sodišče prve stopnje zahtevo za prevajanje, zakonito zavrnilo.

Prvostopenjsko sodišče je tudi zakonito zavrnilo zahtevek za odpravo odločb Centra za socialno delo ... in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami) se upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji z denarno socialno pomočjo zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (1. odst. 19. čl. ZSV). Po določbi 31.b. čl. ZSV se, ne glede na druga določila ZSV, lahko samski osebi kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba iz razlogov, na katere ni mogla oz. ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Izredna denarna socialna pomoč se dodeli glede na potrebe v enkratnem znesku, kadar gre za trenutno materialno ogroženost samske osebe oz. družine (enkratna izredna pomoč), ali za obdobje, za katero se dodeli denarna socialna pomoč, kadar center za socialno delo ugotovi, da gre za materialno ogroženost, ki bo trajala več kot dva meseca (izredna pomoč). V nobenem primeru višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov. Tožnik pravico do dodelitve izredne denarne socialne pomoči utemeljuje z dolgom, ki ga ima na račun neplačane električne energije v obdobju od marca leta 2008 do junija 2009. Pri obveznosti za plačilo električne energije gre za redno obveznost gospodinjstva ali posameznika, s katero je mogoče vnaprej računati in obveznost plačila oz. izstavljeni računi ne pomenijo nepredvidenega dogodka, ki pri upravičencu brez njegove krivde in neodvisno od njegove volje lahko povzroči socialno stisko. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 238/2007 z dne 22. 9. 2008 v obrazložitvi navedlo, da izredna denarna socialna pomoč pomeni posebno obliko denarne socialne pomoči, ki je namenjena pokrivanju izrednih primerov oz. razlogov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine trenutno ali za daljši čas (več kot dva meseca) ogroženo. Tožnik ni navedel nobenega izrednega ali nepredvidljivega dogodka in s tem razloga, zaradi katerega bi se znašel v položaju materialne ogroženosti. Ni nepomembno, da je tožnik prejemnik redne denarne socialne pomoči, kot je ugotovil prvostopenjski organ, center za socialno delo v odločbi z dne 1. 7. 2009. Tožnik je sam priložil odločbo z dne 28. 5. 2009, iz katere izhaja, da je za čas od 1. 6. 2009 do 30. 11. 2009 upravičen do denarne socialne pomoči v znesku 221,70 EUR mesečno kar je osnovni znesek minimalnega dohodka, določen s sklepom ministrice za delo, družino in socialne zadeve za čas od 1. 7. 2008 dalje (objavljen v Ur. l. RS, št. 73/2008). Tožnik je torej prejemnik redne denarne socialne pomoči v polni višini, kar pomeni, da so mu zagotovljena sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (19. čl. ZSV). Tožnik ni izkazal temeljnega pogoja za dodelitev izredne socialne pomoči in je že iz tega razloga izpodbijana zavrnilna sodba pravilna in zakonita.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi prvega odstavka 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP, da tožnik stroške pritožbe nosi sam.