Jedro

Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri določitvi višine odpravnine je treba upoštevati delovnopravno kontinuiteto in sicer delovno dobo tožnika pri toženi stranki (delodajalcu prevzemniku) in pri družbi, od katere je bil tožnik prevzet (delodajalcu prenosniku).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v odločitvi o stroških postopka glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati stroške postopka v znesku 551, 98 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka tega roka dalje do plačila ter stroške sodne takse v znesku 142,74 EUR z nakazilom na TRR ..., odprt pri ... št. ..., v osmih dneh pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.436,14 EUR (1.538.687,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2005 dalje do plačila, v osmih dneh (1. odstavek izreka). Višji zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (2. odstavek izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 551,98 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse v znesku 142,74 EUR (4. odstavek izreka). Sodišče je na znanje vzelo še umik tožeče stranke za znesek 168.388,00 SIT in v tem delu s sklepom postopek ustavilo (3. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del sodbe ter zoper sklep o stroških se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Smiselno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o kontinuiteti tožnikove zaposlitve, saj med toženo stranko in tožnikovim prejšnjim delodajalcem ni pravnega nasledstva, ki bi bilo podlaga za priznanje odpravnine v višini, kot jo je ugotovilo sodišče. Med predhodnim delodajalcem tožnika R. d.d. in toženo stranko nikoli ni bilo pripojitve, pač pa je bila pripojitev med R. d.d. in G.N. d.d.. Med tožnikovim delodajalcem R. d.d. kot prenosnikom in toženo stranko kot prevzemnikom je bil sklenjen le Sporazuma o prevzemu delavcev na delo z dne 23. 12. 2002, ne obstaja pa med njima pravno nasledstvo. Iz tega razloga je neutemeljeno stališče sodišča, da pri izračunu odpravnine upošteva delovno dobo pri delodajalcih, pri katerih je tožnik delal pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s toženko.

Sodišče tudi ni zadovoljivo obrazložilo, na kakšen način je ugotovilo pravno nasledstvo med R. d.d. in delodajalci, pri katerih je bil tožnik predhodno zaposlen. V tej smeri dejansko stanje ni v popolnosti ugotovljeno. Dejstvo, da opis v delovni knjižici „kaže na to“, kot to ugotavlja sodišče, ni zadostno utemeljeno. Nadalje je materialnopravno napačna odločitev, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodbe dalje. Na dan izdaje sodbe, pa vse do poteka paricijskega roka po pravnomočni sodbi stranka, ki je dolžna izpolniti, ne more biti v zamudi s plačilom, materialnopravno pa je napačna tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih v delu, ko pravi, da le te tečejo do plačila. Glede na veljavno odločbo Ustavnega sodišča RS in določila OZ zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice. Napačna in neobrazložena pa je tudi odločitev sodišča v delu, ko nalaga toženi stranki naj strošek sodne takse v znesku 142,74 EUR nakaže .... Ta organizacija ni stranka v tem postopku, niti ni v tej pravdi v pravnem razmerju s tožnikom, saj iz sodbe izhaja, da je tožnikova pooblaščenka odvetnica. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo razen v delu, ko je odločalo o zakonskih zamudnih obrestih.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 27. 10. 2005 in sicer na podlagi odpovedi delavca, ker je delodajalec kršil pogodbo o zaposlitvi. Po določbi 2. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), je v takšnem primeru delavec upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Po določbi 3. odstavka 109. člena ZDR se šteje za delo pri delodajalcu tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Sodišče je na podlagi navedenega tožniku priznalo odpravnino v zahtevanem znesku 5.436,14 EUR oz. prej 1.538.687,40 SIT. Pri odločitvi glede višine odpravnine je sodišče izhajalo iz delovnopravne kontinuitete, ki naj bi tožniku zagotavljala pravico do odpravnine za 22 let delovne dobe, napolnjene pri toženki – delodajalcu prevzemniku (2 leti, 9 mesecev in 18 dni), v preostali višini pa pri delodajalcu prenosniku (podjetje R. d.d. ter njegovih pravnih prednikih).

Pri tem je štelo, da delovnopravna kontinuiteta obstaja zaradi tega, ker ZDR v 3. odstavku 109. člena šteje kot delo pri delodajalcu tudi delo pri njegovih pravnih prednikih, iz 3. točke Sklepa o prevzemu delavca na delo k toženki pa tudi izhaja, da se delovna doba delavca kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva tako, kot da delavec ni spremenil delodajalca.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da se je tožnik dne 5. 7. 1983 zaposlil v R.E.D., kjer je bil zaposlen do 4. 8. 1991. Dne 5. 8. 1991 se je zaposlil pri R.. Iz izpiska sodnega registra z dne 20. 5. 1985 (priloga A9) je razvidno, da se s sklepom opr. št. Srg 246/85 z dne 20.5.1985 vpiše zaznamba, da se v R. o.sol.o, na naslovu ..., združi E. na naslovu ... Nadalje je razvidno, da se s sklepom opr. št. Srg 4389/91 z dne 16.8.1991 vpiše izbris R., o.sol.o., na naslovu ... v sestavi DO/ R. n.sol.o., zaradi organiziranja družbenega podjetja s firmo R.. Navedeno dokazuje pravno nasledstvo med R. ter R. d. sol. o., pri kateri je bil tožnik zaposlen preden se je zaposlil pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno povzelo, da gre za pravno nasledstvo in za kontinuiteto delovnega razmerja med navedenima dvema podjetjema, pri tem pa seveda ni odločilni indic za navedeno vpis datuma v delovni knjižici, kot to napačno obrazlaga sodišče prve stopnje, temveč vpisi v sodnem registru, razvidni iz prilog A8 in A9. R. (R. dejavnost) ter R. (R. družba) d.d. sta isto podjetje. Navedeno prav tako izhaja iz sodnega registra. Iz sklepa z dne 11. 10. 1995 (opr. št. Srg 199504695) je razvidno, da je prišlo do lastninskega preoblikovanja podjetja na podlagi soglasja Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo ter s tem v zvezi za uskladitev z določbami Zakona o gospodarskih družbah. Takšno stanje potrjuje tudi delovna knjižica (priloga A7), iz katere je razvidno, da je tožniku v R. Rudarski gradbeni dejavnosti p.o., na naslovu ... delovno razmerje pričelo 5. 8. 1991, prenehalo pa mu je dne 30. 12. 2002 v podjetju R. d.d. (R. družba d.d.) na naslovu ..., ki je tudi zaključilo delovno knjižico.

Nadalje je iz listinske dokumentacije (priloga A1) ter navedb tožene stranke razvidno, da se je družba R. d.d. statusno preoblikovala, da je bil večji del pripojen družbi G.N. d.d., ter da je G.T. d.o.o. hčerinska družba družbe G.N. d.d. ter v njeni 100 % lasti.

Iz listin je razvidno tudi, da sta R. d.d. ter G.T. d.o.o. dne 12. 12. 2002 sklenila Sporazum o prevzemu delavcev na delo (priloga B1), v skladu s tem sporazumom, pa sta tožeča in tožena stranka dne 31. 12. 2002 sklenili Pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba nima prav, ko navaja, da je v konkretnem primeru, pri odločitvi o odpravnini mogoče upoštevati le delovno dobo, ki jo je delavec napolnil pri zadnjem delodajalcu, torej pri tožencu. Po 2. odstavku 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS št. 40/97), ki je veljala v času sklenitve Sporazuma o prevzemu delavcev na delo ter obenem v času sklenitve pogodbe o zaposliti med tožečo in toženo stranko, se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Tretja alineja 1. odstavka 15. člena SKPgd pa določa, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu le pod pogojem, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Ta pravica v materialnem pravu res nima posebnega imena, v praksi pa je znana pod pojmom delovnopravna kontinuiteta.

Vprašanje je torej, ali je mogoče pri uveljavljanju pravice do odpravnine upoštevati delovno dobo tožnika pri vseh zgoraj navedenih delodajalcih. Ni dvoma, da med vsemi ni pravnega nasledstva. Pravno nasledstvo je podano med R. ter R. p.o. ter med R. dejavnosti p.o. ter R. družba d.d. .... Glede kontinuitete delovnega razmerja ter v zvezi s tem upoštevanja delovne dobe pri določitvi odpravnine pa je sporna zaposlitev tožnika v podjetju G.T. d.o.o., kjer se je tožnik zaposlil na podlagi Sporazuma o prevzemu delavcev z dne 12. 12. 2002. Med družbama R. d.d. in G.T. d.o.o. ni pravnega nasledstva, saj je družba G.T. d.o.o. hčerinska družba družbe G.N. d.d.. Med njima pa je večinska kapitalska povezava, saj je G.N. gradnje d.d. 100 % lastnik G.T. d.o.o. ter obenem pravni naslednik družbe R. d.d.. Iz sodnega registra (Srg 200202130) namreč izhaja da se je družba R. d.d. dne 31. 12. 2002 pripojila tako družbi N.G. d.d. kot G.N. d.d..

Obstaja pa tudi delovnopravna kontinuiteta, ki je nedvomno podana, saj je tožnik k družbi G.T. d.o.o. prešel na podlagi Sporazuma o prevzemu delavcev, ki sta ga sklenila prejšnji in novi delodajalec.

Sodišče prve stopnje sicer res ni citiralo 15. člena SKPgd, vendar pa iz obrazložitve jasno izhaja, da je bil tožnik prevzet na delo od R. d.d. k G.T. d.o.o. na podlagi določbe 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in 15. člena SKPgd. Tožnik je z delom pri novem delodajalcu (G.T. d.o.o.) nadaljeval z dnem pripojitve družbe R. d.d. družbi G.N.. Z delom je nadaljeval v istih prostorih in na istem delu, ki ga je opravljal vse dotlej. Ta prehod je temeljil na dogovoru (Sporazum o prevzemu delavcev z dne 12. 12. 2002), ki je bil sklenjen zaradi pripojitve in zaradi ohranitve zaposlitve delavcev. Novo podjetje G.T. d.o.o. je na podlagi navedenega Sporazuma iz družbe R. d.d. prevzelo delavce, opremo in nepremičnine (5. odstavek 1. člena Sporazuma). Sporazum o prevzemu delavcev sta prejšnji delodajalec in prevzemnik, dejansko izvedla v celoti.

G.T. d.o.o. je, ko je prevzel delavce podjetja R. d.d., postal nov delodajalec tožnika, prevzel je vse pravice in obveznosti iz naslova delovnega razmerja, ki jih je do njega do tedaj imelo podjetje R. d.d. (6. člen Sporazuma). Glede na 15. člen SKPgd se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je potrebno pri odmeri višine odpravnine upoštevati tudi delovno dobo, ki jo je tožnik dosegel pri podjetju R. d.d. in njegovih pravnih prednikih.

Tako je zaključiti, da tožniku pripada odpravnina za vso priznano delovno dobo na podlagi tako 15. člena, kot tudi 2. odstavka 42. člena SKPgd. Od začetka veljavnosti novega ZDR, pa so delavcem, ki so prevzeti, te pravice zagotovljene po določbi 1. odstavka 73. člena ZDR ter Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov.

Iz listinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik (A3) izhaja, da je njegova povprečna bruto plača v zadnjih treh mesecih zaposlitve pri toženi stranki znašala 209.790,20 SIT. V skladu s 3. alinejo 2. odstavka 109. člena ZDR tako znaša višina odpravnine, ki pripada tožniku 1.538.461,00 SIT in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe.

Glede obrestnega dela tožbenega zahtevka pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v času sojenja določila 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001) in njene spremembe. To pomeni, da je potrebno pri vseh terjatvah upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico – do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A – Ur. l. RS, št. 40/2007) in je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ. Od zneska odpravnine, ki je zapadla dne 28. 10. 2005 in glede katere do uveljavitve navedene novele OZ zakonite zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno – glede na to, da prepoved „ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382. a člen OZ) – šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Skladno s tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru za znesek odpravnine, ki je zapadel 28.10.2005 zakonske zamudne obresti tečejo dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je glede obrestnega zahtevka od stroškov postopka zmotno uporabilo določbe ZPP ter OZ. V zvezi z navedenim je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji z dne 13.12.2006 zavzelo načelno pravno mnenje iz katerega izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, ki znaša osem dni. Rok tako teče od prejema te sodbe (in ne že od izdaje sodbe sodišča prve stopnje) dalje do plačila.

Nebistvene pa so navedbe pritožbe, ko očita sodišču prve stopnje, da je napačno odločilo v delu, ko nalaga toženi stranki naj strošek sodne takse nakaže ... organizaciji ..., s pojasnilom, da ta organizacija ni stranka v tem postopku, niti ni v tej pravdi v pravnem razmerju s tožnikom, saj iz sodbe izhaja, da je tožnikova pooblaščenka odvetnica. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno odločilo, saj je bil takšen tožbeni zahtevek. Ne glede na to, da ... organizacija ... ni stranka v postopku, je nakazilo le stvar tehnične izvedbe in ne vpliva na vsebinsko obvezo tožene stranke.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Sodišče je sklenilo, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).