Jedro

Med prejšnjim delodajalcem tožnika in pravno prednico tožene stranke res ni pravnega nasledstva, vendar je zaradi pravnega in dejanskega prevzema tožnika kljub temu podana kontinuiteta delovnega razmerja v delovnopravnem smislu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača razliko v odpravnini v znesku 5.436,14 EUR (prej 1.538.687,40 SIT) s pripadajočimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, v delu, v katerem je bila tožba umaknjena, je postopek ustavilo ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli napačno stališče, da gre med tožnikovimi delodajalci in toženo stranko za pravno nasledstvo in kontinuiteto delovnega razmerja. Napačno je tudi stališče glede kapitalske povezanosti tožene stranke in R. d.d. ter uporabe določil drugega odstavka 42. člena in prvega odstavka 15. člena SKPgd ter Sporazuma o prevzemu delavcev na delo, ki je bil dne 23. 12. 2002 sklenjen med tožnikovim delodajalcem R d.d. kot prenosnikom in toženo stranko kot prevzemnikom. V navedenem sporazumu je bilo dogovorjeno, da so vse obveznosti, ki so nastale pred prenosom delavcev, breme prenosnika in njegovih pravnih prednikov (3. člen), pravice in obveznosti delavcev iz naslova delovnega razmerja do prevzetega delavca prevzemnik prevzema z dnem sklenitve delovnega razmerja (6. člen), neizplačan del regresa, neizkoriščen del letnega dopusta, kakor tudi eventualne druge obveznosti do delavcev za obdobje pred prenosom, pa bremenijo prenosnika (8. člen).

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 27. 10. 2005, in sicer na podlagi njegove izredne odpovedi iz razloga po prvem odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Na podlagi drugega odstavka navedenega člena ZDR je delavec v takšnem primeru upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pravica do odpravnine je v skladu z določbami ZDR tudi v tem primeru vezana na delovno dobo oziroma zaposlitev pri delodajalcu oziroma pri njegovih pravnih prednikih (109. člen).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bil tožnik od 5. 7. 1983 do 4. 8. 1991 zaposlen v R. E., DO R., TOZD E., od 5. 8. 1991 pa do 30. 12. 2002 pa v pravnih naslednicah navedene družbe – najprej je bila to R. R. p. o., nato pa R. d.d.. Slednja se je nato statusno preoblikovala, in sicer je bil večji del pripojen družbi G. d.d., ki je bila tudi lastnica pravne prednice tožene stranke G. T. d.o.o.. Družba R. d.d. in pravna prednica tožene stranke G. T. d.o.o. sta 12. 12. 2002 sklenili Sporazum o prevzemu delavcev na delo, v skladu s tem sporazumom pa sta 31. 12. 2002 tožnik in imenovana pravna prednica tožene stranke sklenila tudi pogodbo o zaposlitvi.

11. V času sklenitve zgoraj navedene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in G. T. d.o.o. je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom. Obravnavani institut je bil natančneje opredeljen v 15. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), pri čemer so se pogoji za prevzem nanašali zlasti na to, da je prišlo do ukinitve neke dejavnosti in zaradi tega prenehanje dela vseh delavcev, ki jim drugi delodajalec ponudi strokovni izobrazbi ustrezno delo in da se delovna doba delavcev, ki so prevzeti na delo, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Še toliko bolj je utemeljeno upoštevanje delovne dobe tudi pri prejšnjem delodajalcu v primeru, ko je delodajalec, pri katerem so se delavci zaposlili, v bistvu nadaljeval dejavnost bivšega delodajalca in so delavci nadaljevali delo v istih prostorih in z istimi sredstvi.

12. Sodišče je pravilno presodilo, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi G. T. d.o.o. treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe pri delodajalcu. Tožnik je namreč z delom nadaljeval v istih prostorih in na istem delu, ki ga je opravljal vse dotlej. Poleg tega sta prejšnji in novi delodajalec o prevzemu delavcev sklenila tudi pisni sporazum, v katerem je bilo dogovorjeno, da G. T. d.o.o. prevzame delavce, opremo in nepremičnine. Navedeni sporazum pa je bil tudi v celoti realiziran, zato je potrebno zaposlitev tožnika pri pravni prednici tožene stranke G. T. d.o.o. obravnavati kot zaposlitev, do katere je prišlo na podlagi pravnega in dejanskega prevzema delavcev, in posledično tožniku priznati delovno dobo, kot da ni spremenil zaposlitve. Med prejšnjim delodajalcem tožnika, to je družbo R. d.d., ter pravno prednico tožene stranke, to je G. T. d.o.o., res ni pravnega nasledstva, vendar je zaradi pravnega in dejanskega prevzema tožnika kljub temu podana kontinuiteta delovnega razmerja v delovnopravnem smislu.

13. Sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 15. člen ZTPDR in zaključilo, da je potrebno prevzem na delo k drugemu delodajalcu glede delovne dobe obravnavati, kot da tožnik ni spremenil zaposlitve oziroma v smislu seštevka delovne dobe pri obeh delodajalcih. Ob dejstvu, da je kontinuiteta tožnikove zaposlitve podana vse od 5. 7. 1983 pa do tožnikove podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 27. 10. 2005, je pravilna odločitev, da mu mora tožena stranka v skladu z določbo tretje alineje drugega odstavka 109. člena ZDR izplačati razliko v odpravnini, kot sta jo ugotovili sodišči druge in prve stopnje.

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.