Jedro

Toženec pri ponovni odmeri pokojnine pravilno ni ponovno preračunal podatkov o plačah tožnika, saj je bilo dokončno in pravnomočno odločeno, koliko znaša pokojninska osnova, v pravnomočno urejena upravno pravna razmerja pa je dopustno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga določa ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca, št. 4076568 z dne 01.12.2003, ter da se tožniku prizna višja starostna pokojnina, upoštevaje prispevke, ki jih je plačeval v Nemčiji, ko je bil tja napoten preko podjetja G..

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik, ki v laični pritožbi navaja, da je več kot deset let delal v Nemčiji, kamor je bil napoten s strani družbe G.. V tem času je plačeval štirikrat večje prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ki mu niso bili upoštevani pri izračunu pokojnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče za sporno obdobje pridobi njegove plačilne liste.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji-v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila z odločbo toženca z dne 15.09.2003 tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine v višini 116.467,25 SIT (sedaj 486,00 EUR) na mesec od dne 29.04.2003 dalje. S to odločbo je bila nadomeščena odločba toženca z dne 15.11.1999. Tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 15.09.2003 je bila zavrnjena z odločbo toženca z dne 01.12.2003. Z odločbo toženca z dne 15.11.1999 je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine v znesku 83.102,99 SIT (sedaj 346,78 EUR) na mesec od dne 27.11.1999 dalje.

Odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi je, da je odločba z dne 15.11.1999 postala dokončna in pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni sprožil socialnega spora. Skladno z določbo 12. člena takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 47/86- v nadaljevanju: ZUP), ki se za odločanje o pravicah iz pokojninskega zavarovanja uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 253. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ/92), je pravnomočna tista odločba, zoper katero ni dovoljena pritožba in tudi ni mogoč upravni spor, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. Pravnomočno določbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v primerih, ki so z zakonom določeni. Odločba, dokončna v upravnem postopku, pa je, po 1. odstavku 249. člena ZUP odločba, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva.

Z odločbo z dne 15.11.1999 je bila tožniku priznana predčasna pokojnina po določbi 40. člena ZPIZ/92. Tožnik je dopolnil 59,5 let starosti in ima 39 let, 1 mesec in 25 dni pokojninske dobe. S to odločbo je bila tožniku, skladno s 43., 44. in 50. členom ZPIZ/92 odmerjena pokojninska osnova, in sicer na podlagi desetletnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki, od leta 1977 do leta 1986. Predčasna pokojnina mu je bila, na podlagi 52. člena ZPIZ/92, odmerjena v višini 83 % od pokojninske osnove. Po 3. odstavku 40. člena, ki določa, da se predčasna pokojnina odmeri glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od pokojninske osnove tako kot starostna pokojnina, nato pa se za vsako manjkajoče leto do dopolnitve starosti iz prvega ali drugega odstavka prejšnjega člena zmanjšuje za en odstotek, je bila tožniku predčasna pokojnina zmanjšana za 4 % in usklajena po določbah 160. in 161. člena ZPIZ/92. Odločba toženca z dne 15.09.2003 je bila izdana po uradni dolžnosti, ko je tožnik na dan 29.04.2003 dopolnil polno starost 63 let. 4. odstavek 40. člena ZPIZ/92 namreč določa, da se, ko uživalec predčasne pokojnine dopolni starost iz prvega odstavka oziroma drugega odstavka prejšnjega člena, pokojnina iz prejšnjega odstavka ne zmanjšuje. Kot pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine 1. odstavek 39. člena ZPIZ/92 določa starost 63 let (moški) oziroma 58 let (ženske) Ker je pri tožniku z dopolnitvijo polne starosti za starostno pokojnino, odpadlo zmanjšanje pokojnine po 3. odstavku 40. člena ZPIZ/92, je toženec glede na že pravnomočno ugotovljeno pokojninsko osnovo z odločbo z dne 15.11.1999, z odločbo z dne 15.09.2003 opravil le nov izračun pokojnine.

Glede na navedeno, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec pri izdaji odločbe z dne 15.09.2003 ni ponovno preračunaval podatkov o plačah tožnika, saj je bilo že z odločbo z dne 15.11.1999 pravnomočno odločeno, da znaša pokojninska osnova 114.908,07 SIT (sedaj 479,50 EUR). V pravnomočno urejena upravnopravna razmerja pa je dopustno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga določa zakon o splošnem upravnem postopku. Pritožbeno sodišče poudarja, da je predmet tega socialnega spora, na podlagi določbe 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1), presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 01.12.2003 in ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe toženca z dne 15.09.1999. Toženec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal, naj sodišče kot dokaz za njegove navedbe pribavi plačilne liste od delodajalca (v tožbi z dne 17.12.2003). Sodišče prve stopnje sicer o tem predlogu ni odločilo, saj je na glavni obravnavi dne 06.06.2006 ugotovilo, da ni novih dokaznih predlogov in zadevo zaključilo, vendar to ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP, saj izvedba omenjenega dokaza ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče, skladno z določbo 8. člena ZPP, samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati. Pritožbeno sodišče, po 1. odstavku 347. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena ZDSS-1, odloča o pritožbi praviloma brez obravnave, dokazni postopek pa se, skladno z določbo 30. člena ZDSS-1, izvaja zgolj v primeru zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V konkretnem primeru pogoji za opravo pritožbene obravnave niso izpolnjeni.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo, v skladu s 353. členom ZPP, zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo.