Jedro

Upravni organ v trenutku, ko je o tožbi odločalo sodišče prve stopnje, o usodi pogodbe še ni odločil, zato tožnik ne more v tej pravdi uspeti z zahtevkom na razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev take pogodbe z njim. Njegov položaj predkupnega upravičenca in v zvezi s tem spoštovanje določil ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči ter o prednostnem vrstnem redu kupcev po 23. čl. ZKZ, je v fazi presoje pred upravno enoto.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki le 420,00 EUR (100.648,00 SIT) stroškov prvostopenjskega postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

V preostalem delu (v odločitvi o glavni stvari) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med prvima dvema toženkama in tretjim tožencem za parc. št. 1161/2, k.o. H., zavrnilo je tudi zahtevek, da je ta pogodba nična ter da naj bi bili toženki dolžni s tožnikom kot predkupnim upravičencem v 15-ih dneh skleniti prodajno pogodbo za isto parcelo za kupnino 4.800.000,00 SIT, ki naj bi jo bil dolžan tožnik plačati v treh dneh po pravnomočnosti odločbe o odobritvi pogodbe s strani upravne enotes. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžna tožeča stranka povrniti tretjemu tožencu v višini 207.405,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.06.2006 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Meni, da je izpodbijana sodba materialnopravno zgrešena. Sodišče naj bi namreč zmotno presodilo pravno naravo ponudbe po 20. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Ponudba mora vsebovati obvezne sestavine, ki jih ta člen določa, med njimi tudi točno določeno ceno. Ponudnik zato ne more svoje vezanosti na vsebino pisne ponudbe izključiti tako, kot pri ponudbi, ki jo ureja Obligacijski zakonik (OZ). Res s sprejemom ponudbe pogodba še ni sklenjena, vendar sprejem ponudbe ponudnika obvezuje k sklenitvi pogodbe. V obravnavanem primeru torej toženki nista smeli tretjemu tožencu prodati zemljišča, nista smeli skleniti pogodbe po višji ceni od v ponudbi določene in niti prezreti tožnika kot prednostnega upravičenca. Določbe OZ se nanašajo na pogodbeno določeno predkupno pravico in ne na zakonito predkupno pravico, ki je urejena v ZKZ. Nenavadno je, da sodišče ob jasni določbi 2. odst. 20. čl. ZKZ ocenjuje, da je tožnik zahteval sklenitev pogodbe po nerazumno nizki ceni glede na siceršnjo vrednost zemljišča. Upoštevati je treba ZKZ kot lex specialis in torej, da je pri dajanju ponudbe tožena stranka določila ceno, ki je zanjo postala obvezujoča. Pritožbi se zdi nenavaden tudi stroškovni sklep, ker toženi stranki priznava stroške, do katerih ni upravičena.

Pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da je bila kupoprodajna pogodba, ki je bila sklenjena med prvima dvema toženkama kot prodajalkama in tretjim tožencem kot kupcem za parc. št. 1161/2, k.o. H. (za pogodbeno določeno ceno 20.000.000,00 SIT) predložena v odobritev UE, ki je sprva pogodbo dne 16.12.2005 odobrila, vendar je to odločbo na podlagi tožnikove pritožbe Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odpravilo in vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje ter do izdaje prvostopenjske sodbe UE še ni odločala o odobritvi sklenjene pogodbe. Tožnik, ki je enako kot tretji toženec v postopku prodaje podal izjavo o sprejemu ponudbe, je bil torej tako kot določa 2. odst. 22. čl. ZKZ-UPB1 stranka v postopku odobritve pogodbe, sklenjene med toženci. Tam je (do odločitve prvostopenjskega sodišča očitno uspešno) odobritvi posla nasprotoval. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da pri sklenitvi pogodbe o prodaji kmetijskih zemljišč velja, da je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe, vendar pod odložnim pogojem, da je pogodba odobrena s strani upravnega organa. Ker v obravnavanem primeru upravni organ v trenutku, ko je o tožbi odločalo sodišče prve stopnje, o usodi pogodbe še ni odločil, tožnik ne more v tej pravdi uspeti z zahtevkom na razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev take pogodbe z njim. Njegov položaj predkupnega upravičenca in v zvezi s tem spoštovanje določil ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči ter o prednostnem vrstnem redu kupcev po 23. čl. ZKZ, je v fazi presoje pred upravno enoto. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari (353. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Tožena stranka je naknadno pritožbenemu sodišču predložila odločbo UE z dne 11.08.2006 o (ponovni) odobritvi pravnega posla, sklenjenega med toženci in odločbo Ministrstva z dne 22.01.2007, s katero je bila nova tožnikova pritožba zavrnjena. Te odločbe pa sodišče v pritožbenem postopku ni moglo upoštevati zaradi pravilnega upoštevanja časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe in zato, ker je predložitev take vloge šteti kot dopolnitev pritožbe po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka.

Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na stroške postopka. Tožena stranka jih je priglasila v znesku 201.960,00 SIT in kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, ji jih je sodišče nekritično priznalo v celoti. Ker se ti stroški nanašajo na odvetniške storitve, gredo toženi stranki samo toliko, kolikor so bila procesna dejanja v postopku opravljena po odvetniku, torej za pripravljalno vlogo z dne 05.06.2006 (list. št. 20 spisa), za prisotnost na naroku dne 07.06.2006, za dodatno prisotnost na naroku, 2% za materialne stroške in 20% DDV. Glede na vrednost spora 1.500.000,00 SIT (6.259,39 EUR), gre za sestavo pripravljalne vloge toženi stranki 300 točk, za prisotnost na naroku 400 točk, za dodatno prisotnost 50 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV na vse navedeno, skupaj torej ob vrednosti točke 0,459 EUR to znese 420,00 EUR (100.648,00 SIT). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, zahtevek tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov pa zavrnilo, ker so bili odvisni od utemeljenosti pritožbe zoper odločitev o glavni stvari, s katero pa tožeča stranka v postopku ni uspela.