Jedro

Če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to na njeno veljavnost ne vpliva. Tožnik je delal na delovnem mestu vodje projekta in za delo na tem delovnem mestu prejemal plačilo, iz česar izhaja, da sta se stranki strinjali o bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje projekta. Ker je bila ta pogodba o zaposlitvi, čeprav ni bila v pisni obliki, realizirana, tožena stranka prejšnje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca direktorja (ki ni več obstajala), ni mogla zakonito odpovedati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, s katero je tožena stranka dne 10. 2. 2006 odpovedala tožniku delovno razmerje, nezakonita.

Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 5. 2006, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od 22. 5. 2006 dalje do vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve kot samostojnega podjetnika in pri drugem delodajalcu, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z vpisom delovne dobe v njegovo delovno knjižico ter mu izplačati nadomestila plače, kot bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega plačilnega dne dalje do plačila, po predhodnem obračunu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov, višji tožbeni zahtevek (za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas zaposlitve drugje) pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.074,10 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 206,56 EUR, v 8 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, s katero je tožena stranka odpovedala delovno razmerje tožniku, na reintegracijo in reparacijo (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine v znesku 3.900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi (primarnega) tožbenega zahtevka pod točko I izreka in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo primarnemu tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, podrejeno pa naj odloči na podlagi izvedene obravnave v skladu s 30. členom ZDSS-1. Po stališču pritožbe je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala postopkovna določila Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s sprem. - ZDR). Tožena stranka namreč ni spoštovala prekluzivnih rokov, predvsem 30 dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka se je s poslovnim razlogom, zaradi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, seznanila najkasneje s pripojitvijo družbe X dne 20. 6. 2005, ko je bila pripojitev vpisana v sodni register. Zaradi tega je 30 dnevni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi potekel 20. 7. 2006, 6 mesečni rok pa 20. 12. 2006. Tožena stranka je zamudila tudi 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Uprava tožene stranke je ukinila delovno mesto svetovalca direktorja dne 18. 1. 2006, tožniku pa je bila odpoved vročena 20. 2. 2006, to je več kot 30 dni od sklepa uprave o ukinitvi delovnega mesta.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z ugotavljanjem pravilnosti odločitve tožene stranke, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del in nalog svetovalca direktorja. Pritožba se pri tem sklicuje na 4. odstavek 15. člena ZDR, po katerem dejstvo, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena v pisni obliki, ne vpliva na obstoj in veljavnost take pogodbe. Po 16. členu ZDR se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Pomemben je tudi 47. ZDR, kjer je govora o spremembi pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati, da je tožena stranka s pripojitvijo predlagala tožniku spremembo pogodbe o zaposlitvi in sicer iz pogodbe za delovno mesto svetovalec direktorja v pogodbo za delovno mesto vodja projekta, tožnik pa je na tako spremembo pristal. V tem smislu je med strankama obstajalo delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja projekta. Tako je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki med pravdnima strankama ni nikdar obstajala. Med strankama je bila realizirana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja projekta in edino to pogodbo bi lahko tožena stranka veljavno odpovedala, česar pa ni storila. Zmotna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vnesla v sistemizacijo delovno mesto svetovalec direktorja in ga s sklepom uprave 18. 1. 2006 ukinila. Sodišče sprememb sistemizacije delovnih mest ne bi smelo upoštevati, glede na določbe 1. odstavka 8. člena ZDR, po katerem mora delodajalec predloge splošnih aktov, s katerimi določa organizacijo dela ali obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, posredovati v mnenje sindikatom pri delodajalcu. Tožena stranka ni dokazala, da je s spremembo sistemizacije seznanila vse zaposlene. Vse prilagoditve sistemizacije, pa tudi sklep uprave z dne 18. 1. 2006, so dejansko fiktivne in prirejene za potrebe tega postopka. Zaradi tega ne morejo imeti nikakršnih učinkov. Sodišče prve stopnje je zagrešilo več absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Izpodbijana sodba nima razlogov, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih pa so med seboj v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, kdaj je prišlo do pripojitve družbe X k toženi stranki, vendar tega ni ustrezno upoštevalo pri ugotavljanju pravočasnosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Prav tako ne drži, da si je tožena stranka prizadevala urediti tožniku delovnopravni status. Izvedeni dokazi takega zaključka ne omogočajo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo v zvezi s podatkom, da je bila tožniku vročena odpoved 20. 2. 2006 in je v zvezi s tem zmotno ugotovilo, da je bila podana pravočasno. Brez potrebe se je spuščalo v navedbe glede pripojitve družbe X k toženi stranki, po drugi strani pa se ni opredelilo do nepravilnih navedb tožene stranke v izpodbijani odpovedi. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz okoliščine, da je med pravdnima stranka obstajala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec direktorja, kar pa ne drži. Nepravilna je nadalje ugotovitev sodišča, da je tožena stranka skušala urediti delovnopravni status tožnika, saj od pripojitve X k toženi stranki ni bilo nobene formalne iniciative za ureditev tega statusa. Nejasna je navedba sodišča prve stopnje, da je sledilo prepričljivim in skladnim izpovedbam zaslišanih prič, pri tem pa ni navedlo, katerim izpovedbam je sledilo. Zaradi vsega navedenega je podano pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru se sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje zato smiselno predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik zaposlil pri družbi X Ljubljana dne 30. 10. 2003 s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, na delovnem mestu "svetovalec direktorja". Ta družba se je na podlagi pogodbe z dne 22. 4. 2005 kot prevzeta družba pripojila k toženi stranki kot prevzemnici. Pripojitev je bila vpisana v sodni register dne 20. 6. 2005. Na tej podlagi je tožena stranka kot pravni naslednik vstopila v vsa razmerja prevzete družbe in torej tudi v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi, v skladu z določbami 73. člena ZDR, vključno z obveznostjo iz 2. odstavka 73. člena ZDR, da mora delodajalec prevzemnik zagotavljati delavcu eno leto po prenosu enake pravice, kot jih je zagotavljala kolektivna pogodba, ki je veljala za delodajalca - prenosnika.

Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik od vsega začetka dela pri toženi stranki, to je od 31. 5. 2005 dalje, delal kot "vodja projekta" in torej pri toženi stranki kot "svetovalec direktorja" sploh ni pričel delati. Tožena stranka je s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2006 tožniku odpovedala iz poslovnega razloga pogodbo o zaposlitvi št. 344/03-SE z dne 30. 10. 2006 za opravljanje del in nalog na delovnem mestu "svetovalec direktorja" in mu hkrati ponudila v sklenitev novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu "vodja projekta". Tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, med strankama pa ni bilo sporno, da je ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljal delo na delovnem mestu "vodja projekta".

Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presodilo, da je tožena stranka ravno zaradi že omenjene obveznosti v zvezi s spremembo delodajalca po 73. členu ZDR vnesla v svojo sistemizacijo delovnih mest tudi delovno mesto "svetovalec direktorja", čeprav tožnik na tem delovnem mestu ni pričel delati, saj tožena stranka takega dela ni potrebovala. Zaradi tega je bilo delovno mesto "svetovalec direktorja" ukinjeno s sklepom uprave tožene stranke z dne 18. 1. 2006. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev in v zvezi z določbami 1. in 3. odstavka 88. člena ZDR ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, da je tožniku ponudila možnost zaposlitve na delovnem mestu "vodja projekta", vendar je tožnik podpis nove pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu odklonil. Glede na to in z upoštevanjem pogodbe o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu "svetovalec direktorja" z dne 30. 10. 2003 je presodilo, da je tožena stranka lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le za delovno mesto "svetovalec direktorja" in ker so bili za odpoved podani vsi zakoniti pogoji, je tožbeni zahtevek zavrnilo skupaj z zahtevkom na reintegracijo in reparacijo. Vendar se pritožbeno sodišče s tako presojo sodišča prve stopnje ne strinja v celoti.

Pritožba sicer nima prav, ko uveljavlja, da je sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz formalnih razlogov, ker je bila odpoved podana po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Ta rok je namreč po stališču pritožbenega sodišča lahko pričel teči z datumom odločitve uprave tožene stranke, da se ukine delovno mesto "svetovalec direktorja". Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe je tožena stranka podala 10. 2. 2006 (A1), to je znotraj 30 dnevnega roka. Na pravočasnost podane odpovedi pa ne more vplivati okoliščina, da je bila tožniku vročena kasneje.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku ni upoštevalo določb 15. člena ZDR, posebej 4. odstavka 15. člena ZDR. Po tej določbi dejstvo, da stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki (1. odstavek 15. člena ZDR) ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 29. člena ZDR, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov in tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki delal na delovnem mestu "vodja projekta" in za svoje delo prejemal tudi plačilo. Iz navedenih dejstev je očitno, da sta se pogodbeni stranki strinjali o bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "vodja projekta" in da je bila taka pogodba, ki sicer ni bila sestavljena v pisni obliki, v celoti tudi realizirana. To pa hkrati pomeni, da predhodna pogodba o zaposlitvi ni več obstajala, zato je tudi ni bilo mogoče (zakonito) odpovedati, kot je storila tožena stranka. Zaradi tega je moralo pritožbeno sodišče v tem delu ugoditi utemeljeni pritožbi tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 4. odstavka 15. člena ZDR, v zvezi s 1. odstavkom 29. člena ZDR, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku tako, da je ugotovilo nezakonitost sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Posledično je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na reintegracijo in reparacijskemu zahtevku, razen v tistem delu, ki se nanaša na čas zaposlitve tožnika kot samostojnega podjetnika in zaposlitve pri drugem delodajalcu. Na te podatke se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi (4. odstavek obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 7) in izhajajo iz tožnikove izpovedi na zaslišanju dne 18. 4. 2007 (listovna št. 57 spisa).

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče z navedeno spremembo sodbe sodišča prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (razen za čas zaposlitve kot samostojni podjetnik in pri drugem delodajalcu), je bilo potrebno delno poseči tudi v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (točka 3 izreka prvostopne sodbe), po kateri krije tožena stranka svoje stroške postopka, prav tako tožeča stranka, ki ni uspela s primarnim in s podrejenim tožbenim zahtevkom. Glede na to, da je tožeča stranka v sporu uspela glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, na reintegracijo in reparacijo (razen za čas zaposlitve kot samostojni podjetnik in pri drugem delodajalcu), je pritožbeno sodišče v tem delu priznalo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP), v skladu s 3. odstavkom 134. člena ZPP, na podlagi predloženega stroškovnika (listovna št. 59 spisa in veljavne odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 s sprem.). Tožeči stranki je kot potrebne stroške priznalo 300 točk po tarifni številki 15/1 b za sestavo tožbe, za prvi narok glavne obravnave po tarifni št. 15/3 a in po 7. členu OT skupno 450 točk in za nadaljnje naroke za zastopanje po 150 točk ter urnino 450 točk (drugi narok), 200 točk (tretji narok) in 100 točk (četrti narok glavne obravnave), skupno torej 1950 točk, kar z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke znese 895.09 EUR, skupaj z 20 % DDV na odvetniške storitve pa 1.074,10 EUR. Drugih predlaganih stroškov ni priznalo (konferenca s stranko, poročilo stranki), saj so vsebovani v priznani nagradi za posamezno odvetniško storitev, ali pa niso ustrezno dokumentirani (izdatki za stranko), medtem ko sodnih taks tožeča stranka v postopku ni plačala. Navedeni znesek stroškov postopka je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena. Izmed prijavljenih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo v skladu z Odvetniško tarifo 375 točk za sestavo pritožbe (oz. glede na vrednost točke 172,13 EUR) ter 20 % DDV, skupaj torej 206.56 EUR, kolikor je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki iz naslova pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške odgovora na pritožbo pa krije tožena stranka sama.