Jedro

V konkretnem primeru so glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen odločilna dejstva, (1) da so bile nacionalizirane nepremičnine tožnikom vrnjene 19. 10. 2007, (2) da sta bili zavezanki za vrnitev toženki, (3) da tožniki ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka niso mogli gospodariti z nepremičninami, ki so bile v celoti namenjene kamnolomski dejavnosti in (4) da so bili zaradi tega prikrajšani, saj bi v primeru, da bi jim bila zemljišča vrnjena ob uveljavitvi ZDen, le-ta sami oddajali v zakup nosilcu kamnolomske dejavnosti. Ta dejstva so tožniki zatrjevali in zanje ponudili dokaze, sodišče pa jih je ugotovilo in pri odločitvi tudi upoštevalo. Metoda, po kateri naj izvedenec, postavljen ob odsotnosti drugih dokazov, ugotovi višino prikrajšanja, pa v njihovo trditveno in dokazno breme ne sodi. Je stvar izvedenca in njegovega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ne drži torej, da bi moralo sodišče upoštevati neprerekane trditve tožnikov o vezanosti višine zakupnine na ceno m3 raščene kamnine, ter z izvedencem ugotavljati le količine izkopane raščene kamnine po posameznih letih znotraj relevantnega obdobja in tržno ceno zakupa tistega dela zemljišč, na katerih se izkop ni vršil. Poleg tega pa sta toženi stranki že v odgovoru na tožbo izrecno nasprotovali ugotovitvi zakupnine v odvisnosti od dejstva, da se na zemljišču nahaja dolomit in trdili, da je treba upoštevati kulturo zemljišč po stanju ob podržavljenju; ne drži torej, da trditve tožnikov o predlagani metodi ugotovitve prikrajšanja niso bile konkretizirano prerekane.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II: Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh drugotoženi stranki povrniti 1.855,50 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. A. A. je bil z delno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote C., ki je postala pravnomočna 19. 10. 2007, iz premoženja toženih strank kot denacionalizacijskih zavezank vrnjen kompleks zemljišča površine 100.461 m2 ... Že ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je imel ta zemljiški kompleks status pridobivalnega prostora za pridobivanje mineralne surovine – tehničnega kamna (dolomita). Nato je bil zaobsežen v območje, ki ga ureja Odlok o lokacijskem načrtu Občine E., sprejet 9. 3. 2006 (v nadaljevanju Odlok).

2. Tožniki so pravni nasledniki A. A. S tožbo so od toženk zahtevali plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega zemljišča od vložitve zahteve za denacionalizacijo 30. 5. 1992 do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe 19. 10. 2007 in sicer od države v znesku 8.841.280,25 EUR in od Občine E. 961.388,02 EUR. Prikrajšani so bili, ker z zemljiščem niso mogli gospodariti in pridobivati dobička z oddajanjem v zakup. Ker letna zakupnina znaša 6% tržne vrednosti nepremičnine, konkretno zemljišče pa je bilo vredno do sprejetja Odloka 100 EUR za m2, po sprejetju Odloka pa 120 EUR za m2, so bili prikrajšani za donos 6 EUR (do Odloka) oziroma 7,8 EUR (po Odloku) po m2 na leto, kar upoštevaje površino, ki jo je morala vrniti vsaka od toženk, pomeni izgubo dobička v zgoraj navedenih zneskih. Med postopkom(1) so (ob nespremenjenem zahtevku) trdili še, da se zakupnina za zemljišča, ki so po Zakonu o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud) pridobivalni prostor, med lastnikom zemljišča in imetnikom rudarske pravice določa za m3 raščene kamnine (nedotaknjene mineralne surovine v prvotnem nahajališču), kar je razvidno iz številnih pogodb, ki jih hrani Ministrstvo za gospodarstvo, ki podeljuje koncesije imetnikom rudarske pravice, predpostavka za podelitev koncesije pa je tudi dokazilo, da je bodoči koncesionar sklenil pogodbo z lastnikom zemljišča. Cena zakupa po m3 je odvisna od vrste in kvalitete kamnine, lokacije in dostopnosti pridobivalnega prostora in podobno. V primerjalno slabših kamnolomih so lastniki oddajali zemljišča nosilcem rudarske pravice za ceno 0,5 EUR za m3, konkreten kamnolom pa je eden največjih in najboljših v državi, s predvideno letno količino izkopa 100.000 do 400.000 m3 raščene kamnine (povprečje je sicer le okrog 30.000 m3), lahko dostopen (ob avtocesti ...), le 20 km oddaljen od Ljubljane; lastniki bi zato del pridobivalne površine, kjer se je vršilo izkopavanje, oddajali nosilcu rudarske dejavnosti za 1,5 EUR za m3 raščene kamnine, za ostale površine, kot so pristopna zemljišča, skladišča, manipulativni prostori in podobno pa je treba ugotoviti tržno ceno.

3. Sodišči prve in druge stopnje sta o zahtevku odločali trikrat. Nazadnje je bilo pravnomočno odločeno, da morata tožnikom plačati (1) Republika Slovenija (poleg v predhodnem sojenju prisojenih jim 44.232 EUR še) 120.313 EUR in (2) Občina E. (poleg že prisojenih jim 10.848 EUR še) 48.859 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2008 do plačila. Vsem tožnikom skupaj je bilo torej od obeh toženk prisojenih 224.252 EUR. Višji toženi zahtevek je bil zavrnjen. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi višine prikrajšanja oprlo na mnenje izvedenca G. o zakupnini, ki bi jo tožniki pridobili, če bi v relevantnem obdobju sami gospodarili s spornimi nepremičninami. Izvedenec je upošteval, da znaša stopnjo koristi iz naslova zakupnine 1,2% vrednosti zemljišč(2) (izhajajoč iz tržne vrednosti stavbnih zemljišč(3)) letno, kar zajema dejstvo, da zemljišča tvorijo zaključen kompleks, ki je bil v celoti zaseden z dejavnostjo kamnoloma (pridobitno dejavnostjo), da vložkov v izboljšanje zemljišča ni bilo in jih nadomešča lastnost zemljišča – lokacija nad območjem mineralnih surovin in realnost take metode vrednotenja ob odsotnosti drugih metodologij.(4) V prejšnjem sojenju sta izvedenca Z. in Ž. podala mnenje, da je prikrajšanje znašalo le 55.080 EUR, a sta, za razliko od izvedenca G., štela, da se kamnolomska dejavnost opravlja zgolj na 30% površine zemljišč tožnikov; če bi upoštevala celotno površino, bi bila njuna ocena bistveno višja (183.600 EUR). Sodišče prve stopnje je zavrnilo po tožnikih uveljavljano metodo izračuna prikrajšanja (zakupnine), vezano na količino izkopane rude po ceni 1,5 EUR za m3: ne le, ker je bila surovina po mnenju izvedenca rudarske stroke Ž. povprečne kvalitete, pač pa, ker je surovina last države. Upoštevano pa je bilo, da so bila zemljišča zaradi nahajališča dolomita pod njimi zanimivejša za zakup (kar je vplivalo na višino zakupnine). Sodišče druge stopnje je metodo dela izvedenca in njen rezultat sprejelo kot pravilna. Pritožbi pravdnih strank je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zavrnilni del pravnomočne odločitve tožniki izpodbijajo z revizijo iz revizijskih razlogov (a) absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), (b) relativne kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom in drugim odstavkom 214. člena istega zakona ter (c) zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljajo tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do pravnega varstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženima strankama. Republika Slovenija je nanjo odgovorila le s predlogom revizijskemu sodišču, naj jo zavrne. Enak predlog je podala tudi Občina E., ki je v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotovala vsem revizijskim stališčem in argumentom zanje.

6. Revizija ni utemeljena.

7. 7.1. Tožniki trdijo, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili relativne kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom in drugim odstavkom 214. člena istega zakona, ker v zvezi z ugotavljanjem izpadle zakupnine nista upoštevali njihovih trditev, da se zakupnina določa po ceni 1,5 EUR na m3 raščene kamnine, ki jih toženi stranki nista prerekali in bi jih moralo zato sodišče šteti za priznane. To pomeni, da bi moral izvedenec navedeno ceno upoštevati, njegova naloga pa bi bila le ugotoviti količino izkopane mineralne rudnine ter poleg tega še površino pridobivalnega prostora kamnoloma in manipulativnih površin ter tržno zakupnino zanje. Menijo, da razpravno načelo velja tudi za dokaz s sodnim izvedencem, sodišči pa sta od tega načela odstopili. Nista namreč imeli nobene druge trditvene podlage za ugotavljanje metod in drugih dejstev za ugotovitev zakupnine, kot tisto, ki so jo v tožbi in v pripravljalnem spisu z dne 6. 4. 2010 podali tožniki. Katera vprašanja naj se postavi izvedencu, je tožeča stranka predlagala v več vlogah, a sodišče prve stopnje njenih predlogov ni upoštevalo, drugostopenjsko sodišče pa tega ni korigiralo, zato sta obe sodišči zagrešili procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev predloga za izvedbo dokaza z izvedenci gradbene, geodetske in rudarske stroke ni bila obrazložena, zaradi česar je bila storjena še procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.2. Razpravno načelo (7. člen ZPP) in načelo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) nista bili kršeni. Nanašata se na dejansko podlago spora: stranka mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek ali ugovore in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo; samo izjemoma sodišče lahko opre sodbo na dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale. Katera dejstva so pomembna za odločitev, izhaja iz pravne norme, po kateri sodišče presoja razmerje. V konkretnem primeru so glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen odločilna dejstva, (1) da so bile nacionalizirane nepremičnine tožnikom vrnjene 19. 10. 2007, (2) da sta bili zavezanki za vrnitev toženki, (3) da tožniki ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka niso mogli gospodariti z nepremičninami, ki so bile v celoti namenjene kamnolomski dejavnosti in (4) da so bili zaradi tega prikrajšani, saj bi v primeru, da bi jim bila zemljišča vrnjena ob uveljavitvi ZDen, le-ta sami oddajali v zakup nosilcu kamnolomske dejavnosti. Ta dejstva so tožniki zatrjevali in zanje ponudili dokaze, sodišče pa jih je ugotovilo in pri odločitvi tudi upoštevalo. Metoda, po kateri naj izvedenec, postavljen ob odsotnosti drugih dokazov (o tem v nadaljevanju), ugotovi višino prikrajšanja, pa v njihovo trditveno in dokazno breme ne sodi. Je stvar izvedenca (enako kot ugotovitev vrednosti spornih zemljišč; tudi o tem v nadaljevanju) in njegovega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ne drži torej, da bi moralo sodišče upoštevati neprerekane trditve tožnikov o vezanosti višine zakupnine na ceno m3 raščene kamnine, ter z izvedencem ugotavljati le količine izkopane raščene kamnine po posameznih letih znotraj relevantnega obdobja in tržno ceno zakupa tistega dela zemljišč, na katerih se izkop ni vršil. Poleg tega pa sta toženi stranki že v odgovoru na tožbo izrecno nasprotovali ugotovitvi zakupnine v odvisnosti od dejstva, da se na zemljišču nahaja dolomit in trdili, da je treba upoštevati kulturo zemljišč po stanju ob podržavljenju; ne drži torej, da trditve tožnikov o predlagani metodi ugotovitve prikrajšanja niso bile konkretizirano prerekane.

Zato tudi ni bilo kršeno pravilo, da priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), kot meni revizija (čeprav se pri tem sklicuje na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, ki ureja položaj, ko stranka med postopkom določeno dejstvo najprej prizna, nato pa priznanje zanika). Tudi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi tega, ker sodišče izvedencu ni naložilo odgovora na vprašanja iz točk a) do č) na 6. in 7. strani revizije, ki glede na po njem izbrano metodo dela niso bila relevantna, ni bilo. Vrhovno sodišče končno zavrača tudi očitek postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov zaradi angažiranja izvedencev gradbene, geodetske in rudarske stroke. Za dokazne predloge, ki jih je zavrnilo, je pojasnilo, da so bili nepotrebni, iz njegove sodbe pa jasno izhaja, da dejstva, o katerih naj bi podali mnenja, za odločitev niso bila relevantna.

8. 8.1. Tožniki v reviziji nadalje uveljavljajo, da sta sodišči vprašanje metode za ugotovitev zakupnine zmotno obravnavali kot vprašanje materialnega prava, zato so bila izvedencu zastavljena napačna vprašanja. Tožnikom je bilo naloženo breme dokazovanja neprerekanih trditev z izvedenci, ki jim nato niso mogli zastavljati vprašanj in breme k neprerekanim trditvam namesto predlaganih dokazov predložiti druge, to je zakupne pogodbe, ki so jih tožniki sklenili z imetnikom rudarske pravice po vrnitvi nepremičnin v last, čeprav so te poslovna skrivnost njihovega sopogodbenika.

8.2. Očitek je neutemeljen. Tožniki so trdili, da so se primerljiva zemljišča oddajala v zakup za ceno po 1,5 EUR za m3 raščene kamnine. Sklicevali so se na zakupne pogodbe, ki naj bi jih po takih pogojih drugi lastniki zemljišč sklepali z imetniki rudarske pravice. Poizvedbe pri pristojnem ministrstvu, ki naj bi razpolagalo s temi pogodbami, niso bile uspešne, pogodbe, ki so bile sodišču predložene, pa so bile sklenjene med zakupodajalci, ki so bili hkrati lastniki rudnin (država, občine) in imetniki rudarske pravice, zato je v njih določena odmena zajemala tudi korist od izkoriščanja rudnin (ne le od uporabe zemljišča za potrebe izkoriščanja rudnin), kar pomeni, da niso omogočale spoznanja o višini nadomestila za uporabo zemljišča samega.(5) Izvedenec G., na čigar mnenje se opirata sodbi sodišč prve in druge stopnje, je pojasnil, da trga tovrstnih zemljišč ni; ker torej ni bilo na razpolago primerjalnih podatkov, ni mogel uporabiti metode primerljivih prodaj (tržne cene). Zato je na mestu argument izpodbijane sodbe, da bi dokazno stisko glede nasprotnega lahko rešili tožniki sami, če bi predložili zakupne pogodbe, ki so jih za sporna zemljišča sklenili z imetnikom rudarske pravice potem, ko so jim bila ta zemljišča vrnjena. S tem, ko so se tej možnosti v dogovoru s sopogodbeniki odpovedali, so prevzeli tveganje neuspešnosti dokazovanja trditve o v tej pravdi relevantnem dejstvu – o obstoju trga in višinah zakupnine za tovrstne nepremičnine. Neuspešnost dokazovanja pa ne pomeni odvzema možnosti dokazovanja.

9. 9.1. Po mnenju tožnikov je bila zagrešena postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta izvedenca Z. in Ž. v prvem sojenju podala oceno izpadle zakupnine ne upoštevaje dejstvo, da je zemljišče tožnikov zaradi rudarske dejavnosti tržno bolj zanimivo, zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo zaradi zmotnosti tega stališča razveljavilo, v ponovljenem sojenju pa je zapisalo diametralno nasprotno: da je napaka, da izvedenca v prvem sojenju nista upoštevala prej navedenega, zgolj navidezna, ker se je sodišče prve stopnje o tem v novem sojenju popolnoma prepričalo. Razlogi pritožbenega sodišča v zvezi s tem so nejasni in sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.2. Uveljavljanih kršitev ni: ocena prikrajšanja (izpadle zakupnine) v zadnjem sojenju ne temelji na mnenju omenjenih dveh izvedencev, poleg tega pa sta zaslišana izpovedala, da sta upoštevala okoliščino, da je sporno zemljišče zaradi nahajališča rudnine pod njim zanimivejše za oddajo v zakup od zemljišč, pod katerimi rudnin ni ter s tem odpravila morebitno nejasnost v pisnem mnenju glede te okoliščine. Razlogi pritožbenega sodišča vse navedeno pojasnjujejo povsem razumljivo.

10.1. Materialno pravo je bilo po stališču revidentov zmotno uporabljeno zato, ker je sodišče prve stopnje izvedencu G. naložilo, da mora pri izračunu izgubljene zakupnine upoštevati dejansko stanje in (katastrski) status obravnavanih nepremičnin in da ne sme upoštevati dejstva, da se pod nepremičninami nahaja (in izkorišča) mineralna surovina (dolomit). Izvedensko mnenje imenovanega izvedenca in sodbi sodišč prve in druge stopnje tako dejansko temeljijo, nadaljuje revizija, na zemljiškoknjižnih podatkih o nepremičninah in ne na dejstvu, da so bile vse sporne nepremičnine v obravnavanem obdobju v naravi kamnolom.

Neupoštevanje dejstva, da je bilo sporno zemljišče vse relevantno obdobje v naravi kamnolom, po revizijskih trditvah izhaja tudi iz ugotovitve njegove tržne vrednosti na podlagi primerjave z neprimerljivimi zemljišči, velikimi 900 m2, 764 m2, 1348 m2, 1051 m2, 5000 m2 in 584 m2, namenjenimi za gradnjo.

10.2. Tudi ta očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je izvedencu G. ni naložilo, naj upošteva katastrsko stanje oziroma da so bile nepremičnine v letu 1992 večinoma gozd in travnik, kot v nasprotju z besedilom sklepa sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca trdi revizija.(6) Ravno nasprotno: njegova naloga je bila, naj upošteva »dejansko stanje in status« zemljišč. Izvedenec G. je izhajal iz okoliščine, da zemljišča tvorijo zaključen kompleks, ki je bil v celoti zaseden z dejavnostjo kamnoloma(7) (torej da je zemljišče bilo in se uporabljalo kot kamnolom). Določba drugega odstavka 72. člena ZDen ni bila uporabljena zmotno.

V odgovor na revizijski pomislek o neprimerljivosti tržne vrednosti spornega zemljišča s tržno vrednostjo zemljišč za gradnjo Vrhovno sodišča pojasnjuje, da je bila v položaju, ko je bila vrednost spornih nepremičnin relevantna za ugotovitev višine ustrezne zakupnine zanje, tržne vrednosti pa ni bilo mogoče oceniti, ker trga tovrstnih nepremičnin ni bilo, po oceni izvedenca najprimernejša navezava na ceno nepremičnin, v istem okolju namenjenih za gradnjo. Izbira ustrezne metode za ugotovitev te vrednosti pa je stvar izvedenca, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno. Za metodo dela izvedenca ne velja razpravno načelo, kot zmotno menijo revidenti, ki na tem zmotnem stališču gradijo pretežni del revizije.

11. Revizija tožnikov je neutemeljena, saj z njo uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Drugotožena stranka je na revizijo tožnikov obrazloženo odgovorila. Glede na navedeno in na njen uspeh v revizijskem postopku so ji tožniki dolžni povrniti stroške, ki jih je v zvezi s tem utrpela (prvi odstavek 165. člena ZPP) in jih je revizijsko sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo na 3070,50 točk (3000 točk za sestavo odgovora na revizijo ter izdatki za stranko 2% od storitve do 1000 točk in 1% od storitve nad 1000 točk) oziroma EUR, povečano za 22%-ni davek na dodano vrednost. (1) Pripravljalna vloga z dne 6.4.2010, točka XII (l.št.55).

(2) Skupaj 1.797.948 EUR. V tožbi so tožniki zahtevali 6% vrednosti letno, glede na višino zahtevka pa 36% vrednosti zemljišč letno – primerjaj tretji odstavek na 14. strani sodbe sodišča prve stopnje.

(3) Listovna št. 403 spisa.

(4) Listovna št. 454 spisa.

(5) Glej tretji odstavek na 8. strani sodbe sodišče prve stopnje.

(6) Sklep z dne 18.3.2013, listovna št. 375 spisa in naslednje.

(7) Glej listovno št. 403 (»Lastnost obravnavanih zemljišč je, da se nahajajo nad mineralno surovino v delu, kjer jo je moč koristiti. Iz tega izhaja njegova prednost pred osnovno rabo zemljišča, ki je v katastru opredeljena kot kmetijsko in gozdno zemljišče. ..... upoštevam, da da so zemljišča opredeljena kot pridobivalno območje rudnin skozi celotno obdobje; razlog izhaja iz dejanskega stanja na zemljišču, kamnolom je dejstvo v obravnavanem časovnem obdobju ...«).