Jedro

V medsebojnem razmerju pravdnih strank v civilni pravdi (in v razmerju pravdnih strank do sodišča) ni prostora za skrivanje lastnih poslovnih skrivnosti drugače kot s predlogom za izključitev javnosti od obravnavanja oziroma izvajanja dokazov (ter z nasprotovanjem vpogledu v spis tretjim osebam).

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se delno ugodi in se IV. točko sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da so tožniki drugi toženki dolžni povrniti 7118,41 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, če zamudijo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

II. Sicer se pritožbe zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožniki in druga toženka sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju z izpodbijano sodbo odločilo, da je prva tožena stranka dolžna tožečim strankam plačati 120.313 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 10. 2008 dalje do plačila (I. tč.); druga tožena stranka pa je dolžna plačati 48.859 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 10. 2008 dalje do plačila (II. tč.). V presežnem delu je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo (III. tč.) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. tč.).

V zadevi je že pravnomočno odločeno, da je prva tožena stranka dolžna tožečim strankam plačati 44.232,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 10. 2008 dalje do plačila, druga tožena stranka pa 10.848,00 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2008 dalje do plačila.

2. Proti sodbi se pritožujejo vse stranke, predlagajo njeno spremembo oz. razveljavitev, druga toženka in tožniki pa opredeljujejo še svoje pritožbene stroške. Nominalno sodišču toženki očitata napačno uporabo materialnega prava in napačno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tožniki pa še kršitev določb postopka in Ustave RS.

3. Prva toženka izpodbija odločitev pod 1. (I.) točko izreka in navaja, da je že plačala 44.232,00 EUR, kolikor je sodišče tožnikom prisodilo v prvem sojenju. Meni, da jim glede na izračun izvedencev Ž. in Z. ne pripada nič več, mnenja izvedenca G. (na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje) pa ne sprejema in mu je nasprotovala kot nelogičnemu.

4. Praktično enako navaja tudi druga tožena stranka, ki sicer izpodbija II. in IV. točko sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer še konkretizira očitek mnenju G., češ da je v izrecnem nasprotju z navodilom sodišča pri cenitvi sporna zemljišča ocenjeval kot stavbna. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških, saj so tožniki uspeli le v neznatnem delu.

5. Obsežnejšo pritožbo pa proti III. in IV. točki sodbe vlagajo tožniki, ki praktično v celoti ponavljajo svoje trditve in stališča iz dosedanjega postopka. Njihovi očitki so torej v bistvenem naslednji. Pri določitvi nadomestila po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) je treba v celoti upoštevati dejansko stanje denacionaliziranih nepremičnin, kar v konkretnem primeru pomeni, da je treba upoštevati, da se je v spornem obdobju na denacionaliziranih nepremičninah opravljala rudarska dejavnost. K višini zakupnine torej bistveno prispeva ekonomski potencial nepremičnine, ki je v tem, da zemljišča tožnikov dajejo možnost izkoriščanja mineralne surovine. Tožniki sicer res ne bi mogli zahtevati zakupnine za izčrpano surovino, saj je ta last RS in se zanjo plačuje koncesijska dajatev, vendar pa prisotnost surovine dviguje znesek zakupnine za zemljišča. Tako k višini zakupnine ne prispeva vrednost mineralne surovine, ampak dejstvo, da se ta nahaja na zemljišču. V procesnem gradivu so podane neprerekane dejanske trditve, ki jih sodišče ni upoštevalo, in sicer glede metode izračuna zakupnine. Dokazi dejstev ne morejo nadomeščati. Podrobneje nasprotujejo izvedenskim mnenjem, posebej še izvedenca G., v zvezi s čimer naj bi bila storjena tudi absolutna kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, ki jim je v prejšnjem pritožbenem postopku pritrdilo. Nadalje ne razlikuje pojma zakupnine in koncesnine. Slednjo mora plačevati nosilec rudarske dejavnosti Republiki Sloveniji, z lastnikom zemljišča pa se mora pogoditi za njegovo uporabo. Svojih zakupnih pogodb tožniki niso predložili kot dokaz zato, ker gre za poslovno tajnost. Končno sodišče pri odločitvi o pravdnih stroških ni upoštevalo okoliščine, da so bili stroški tožnikov neprimerljivo višji od stroškov toženih strank.

6. Odgovorov na pritožbe stranke niso podale.

7. Utemeljena je le pritožba druge toženke proti odločitvi o stroških postopka, sicer pa pritožbe niso utemeljene.

8. Očitane kršitve določb pravdnega postopka, zlasti po 8., 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, niso storjene. Tožniki so imeli možnost izjaviti se o vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanjih ter enakopravno sodelovati v vseh fazah postopka, tako glede podajanja stališč in izjav, kot tudi pri izvajanju dokazov. Nobenih pravno pomembnih dejstev (ne spornih ne nespornih) sodišče prve stopnje ni prezrlo, odločilo pa je v mejah dejanskih trditev, ki so jih navedle stranke. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti v nasprotju z listinami, zato je preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve v celoti omogočen. Posledično tudi ni mogoče sprejeti očitka o kršenju ustavne pravice o enakem varstvu pravic (22. čl. Ustave Republike Slovenije).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina sporne obveznosti, pri tem pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

10. Temelj tožbenega zahtevka tožnikov za nadomestilo oziroma odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe premoženja po 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen) namreč ni več sporen, sporna je ostala višine tega nadomestila. Ta se po ustaljeni sodni praksi določi v višini tržne najemnine, zmanjšane za stroške, ki jih je in bi jih trpel vsak lastnik.

O pritožbah toženk

11. Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev sprejelo oceno izvedenca G., ki ga je določilo v ponovljenem sojenju in ki je podal višjo oceno o dejansko izgubljeni odmeni za uporabo spornih zemljišč za relevantno obdobje. V prvem sojenju sta nižjo oceno o tem podala izvedenca g. Z. in g. Ž., in kar je na podlagi tega sodišče prve stopnje toženkama naložilo v plačilo (ter je po navedbah toženk tudi že plačano), je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj je sedaj z izpodbijano sodbo v plačilo naložilo (le) še razliko med ocenami izvedencev g. G. ter g. Z. in g. Ž. To svojo odločitev je prepričljivo pojasnilo na koncu 10. in na začetku 11. strani svoje obrazložitve, da sta namreč oba izvedenca iz prvega sojenja svojo oceno omejila na dejstvo, da se le na 30 % zemljišča tožnikov opravlja kamnolomska dejavnost. Izvedenec g. G. je višjo tržno najemnino za celotno zemljišče drugače, a prepričljivo utemeljil z oceno, da vsa zemljišča zaradi tega, ker se na delu njih izvršuje kamnolomska dejavnost, tvorijo kompleks, ki ima kot celota isti ekonomski potencial. Ob takšni korekciji pa se obe cenitvi bistveno ne razlikujeta. Očitek druge toženke, da je izvedenec g. G. nepremičnine ocenil kot stavbna zemljišča kljub drugačnim katastrskim podatkom, ni utemeljen. Izvedenec je pri svoji cenitvi upošteval dejansko stanje in vse posebnosti predmetnih nepremičnin, prvostopenjsko sodišče prav pa je njegovo primerjavo s stavbnimi zemljišči (ki jo je v svojem prvotnem mnenju omenil kot pripomoček) še posebej razložilo (konec 9. strani in začetek 10. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) in bo to pojasnjeno tudi v nadaljevanju te sodbe.

O pritožbi tožnikov

12. Ni sporno dejstvo, da se na zemljiščih, ki so bila s strani toženk vrnjena tožnikom, nahaja kamnolom in da so se tudi v obdobju, za katerega je treba plačati odmeno za uporabo, nepremičnine dejansko uporabljale za kamnolom. Očitek, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, da je treba pri ocenjevanju vrednosti nadomestila to dejstvo upoštevati, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je posebej pojasnilo, da je bila napaka v prvem sojenju, češ da izvedenca izrecno nista upoštevala kamnolomske dejavnosti, samo navidezna, ker sta v resnici – o tem se je popolnoma prepričalo v novem sojenju – tudi onadva upoštevala dejanski ekonomski potencial in stanje zemljišč, torej dejstvo, da so zemljišča zaradi konkretne (rudarske oz. kamnolomske) dejavnosti, za katere se uporabljajo, tržno bolj zanimiva.

Kljub temu je sodišče postavilo še enega izvedenca, g. R. G., in mu zastavilo v celoti ustrezno vprašanje, na katerega je ta tudi strokovno, temeljito in jasno odgovoril, v dveh dopolnitvah pa dosledno in prepričljivo odgovoril še na vse podane pripombe. Njegovo mnenje je bilo zato (v povezavi oz. primerjavi z mnenji iz prvega sojenja izvedencev g. Z. in g. Ž.) korektna podlaga za odločitev sodišča. Tožniki neutemeljeno vztrajajo, da bi moral izvedenec kot podlago za svoj izračun upoštevati „neprerekana dejstva, da se zakupnina določa glede na m3 raščene kamenine, kar je v konkretnem primeru 1,50 EUR na 1 m3“. To ne drži. Izvedenec je strokovni pomočnik sodnika, njegova naloga je odgovoriti na vprašanja sodišča upoštevajoč pravila in izkušnje v svoji stroki, ki jih sodišče, in praviloma tudi stranke ne poznajo. Naloga izvedencev v tem konkretnem primeru je bila, da ocenijo, kolikšna bi bila najemnina, ki bi jo tožniki lahko dejansko prejeli za vrnjena zemljišča v obdobju od 30. 5. 1992 do 19. 10. 2007, zmanjšana za stroške upravljanja in vzdrževanja. Znanstveno oz. strokovno metodo pri tem so bili izvedenci eo ipso pooblaščeni izbrati sami, saj so strokovnjaki in sami lahko najbolje ocenijo, katera metoda je za ugotavljanje nekega dejstva iz njihove stroke najprimernejša. Metode dela izvedencu stranka ne more vsiliti kot „nesporno dejstvo“. Je pa dolžan izvedenec pojasniti, kako je prišel do odgovorov na zastavljena vprašanja, in sicer na način, da jih lahko stranka bodisi sama razume bodisi preveri s svojim strokovnim pomočnikom. To so vsi postavljeni izvedenci tudi storili. (Njihove ocene in stališča se medsebojno dopolnjujejo, ne pa izključujejo, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno vzelo kot podlago za svojo odločitev.).

Očitek, da sodišče prve stopnje meša pojma zakupnina in koncesnina, ni korekten in je neutemeljen, ker to ne drži. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da so mineralne surovine kot rudno bogastvo last Republike Slovenije, za izkoriščanje česar mora nosilec oz. izvajalec rudarske dejavnosti (koncesionar) Republiki Sloveniji plačevati določeno dajatev (koncesnino). Koncesionar pa mora imeti pravico uporabljati tudi zemljišče, ki ga potrebuje za izvajanje svoje koncesije, za kar mora odmeno (zakupnino, najemnino) plačevati lastniku (zemljišča). Pritožniki nekorektno prikazujejo kot nejasno mešanje oz. „nerazumevanje“ teh dveh pojmov razloge sodišča, s katerimi to pojasnjuje, zakaj ne sprejema njihove teze o višini zakupnine (ker je iz listin sklepalo, da sta bila v nekem primeru koncedent in lastnik zemljišča očitno ena in ista oseba).

13. Ni sicer najbolj prepričljiv ilustrativen argument sodišča prve stopnje, da višina najemnine ne more biti odvisna od dobička podjetja, ki najame prostor za svojo dejavnost. Konkreten primer je glede tega specifičen: na dlani je, da so (bila) konkretna zemljišča tržno zanimiva (vsaj določen čas le) zato, ker je pod njihovim površjem mineralno bogastvo. Se je pa tekom novega sojenja zanesljivo ugotovilo, da trg za tovrstna zemljišča v Republiki Sloveniji ne obstaja, saj je ponudba zemljišč, ki so namenjena kamnolomski dejavnosti premajhna, da bi se trg lahko razvil. Zato je izvedenec G. uporabil drugo metodo, kar je pravilno, saj ni mogel drugače. Ocena tega, koliko bi tožniki sami iztržili za oddajanje predmetnih zemljišč v zakup za potrebe črpanja mineralnih virov, je tudi po presoji pritožbenega sodišča razumna, logično pojasnjena in v odsotnosti boljšega načina, ki bi ga lahko strokovnjaki utemeljili, v celoti ustrezna. Izvedenec je pojasnil, da izhaja problem [ocene tržne vrednosti] zemljišča iz njegove bistvene lastnosti, da se namreč pod njim nahaja določena količina mineralnih zalog. Vrednost zemljišča je največja ob začetku izkoriščanja zalog (čeprav so te last RS), ko pa te poidejo, se tudi cena za najem bistveno zniža. Računsko je nato oceno izpeljal izvedenec tako, da je izhajal iz najnižje vrednosti takega zemljišča, ki je v višini 10 % vrednosti stavbnega zemljišča, torej v trenutku, ko zaloge poidejo, kar se je po oceni izvedenca Ž., na ugotovitve katerega se je naslonil, zgodilo nekako v letu 2013. Navedeno je popolnoma prepričljivo, logično, življenjsko in v celoti sprejemljivo.

14. Izvedenec G. je brez nadaljnjega odklonil je očitek tožnikov, ki so trdili, da se cena v praksi določa drugače, saj tega ni mogel empirično preveriti.

Tu pa je očitno ključni razlog, da tožniki niso uspeli v večji meri. Brez dokazov so trdili dejstva, ki bi jih lahko dokazali, pa jih niso. Najprimernejši dokaz za trditev, da bi bila oz. da je dejanska cena za uporabo njihovih nepremičnine višja od ocenjene, bi bile namreč pogodbe, ki so jih po vračilu predmetnih nepremičnin za zakup sklenili tožniki sami, kar traja že več kot šest let, kot to ustrezno pomenljivo ugotavlja in navaja že sodišče prve stopnje. Dokazna stiska tožnikov je torej zgolj navidezna, saj dokaze očitno imajo, le predložijo jih ne, to pa iz neutemeljenega razloga, češ da gre za poslovno skrivnost. Poslovna skrivnost sicer tudi v pravdnem postopku uživa posebno varstvo, namreč po 1. odst. 294. čl. in 4. odst. 295. čl. ZPP. A v medsebojnem razmerju pravdnih strank v civilni pravdi (in v razmerju pravdnih strank do sodišča) ni prostora za skrivanje lastnih poslovnih skrivnosti drugače kot s predlogom za izključitev javnosti od obravnavanja oziroma izvajanja dokazov ter z nasprotovanjem vpogledu v spis tretjim osebam (1). Konkretnega razloga za nasprotno pa tožniki - tudi v pritožbi – niti ne podajo (2).

O stroških postopka

15. Tožniki so proti drugi toženki uspeli s približno 6 % svojega zahtevka (s 59.707 EUR od zahtevanih 961.388,02 EUR). V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da bi kot uspeh posebej veljal uspeh po temelju oz. po podlagi, saj je odločitev o tem terjala zgolj pravno presojo brez dokaznega postopka in tedaj ni povzročila znatnejših pravdnih stroškov (3). Okoliščine primera torej tega ne narekujejo (2. odst. 154. čl. ZPP). Tožniki so upravičeni do 6 % od polovice svojih stroškov (4) od druge toženke, sami pa morajo njej povrniti 94 % njenih stroškov.

Vsi potrebni priglašeni stroški druge toženke so 8793,15 EUR, 94 % od tega je 8265,56 EUR.

Vsi potrebni stroški tožnikov so 39.586,64 EUR; 9852 EUR za sodne takse, 222 za potne stroške odvetnika za prihod na narok 5 x, 21.780 točk za odvetniške storitve po veljavni Odvetniški tarifi ob času vložitve tožbe (ob vrednosti točke 0,459 EUR), povečano za 100 % za zastopanje več tožnikov in za 22 % DDV ter 3771,49 EUR za izvedence. Višji priglašeni stroški niso upravičeni, zato jih ni mogoče priznati kot potrebne (155. čl. ZPP); 6 % polovice tožnikovih stroškov je 1147,14 EUR, kar po pobotanju pomeni, da so dolžni drugi toženki povrniti 7118,41 EUR njenih stroškov. Ta znesek so dolžni plačati v 15 dneh, če zamudijo, pa gredo toženki od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. in 2. odst. 313. v zvezi s 332. čl. ZPP; 1. odst. 378. in 1. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika).

Iz pravkar povedanega neposredno izhaja tudi, da pritožba tožnikov proti odločitvi o stroških (v razmerju do druge toženke) ni utemeljena.

16. Neutemeljena pa je pritožba tožnikov proti odločitvi o stroških postopka tudi glede prve toženke, ki se proti tej odločitvi sicer ne pritožuje. Odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške, je namreč v škodo njej, ne pa tožnikom, saj so ti zoper njo uspeli z manj kot 2 % (s približno 1,86 %, namreč s 164.545 EUR od zahtevanih 8.841.280,25 EUR). Čeprav drži, da so imeli v absolutnem merilu več stroškov, je 2 % le-teh brez dvoma manj od 98 % stroškov prve toženke.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (1. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Tožniki s pritožbo niso uspeli, druga toženka pa le z delom pritožbe proti stranski terjatvi, zato ti pritožniki sami krijejo vsak svoje pritožbene stroške (1. in 3. odst. 154. čl. ZPP), prva toženka pa svojih pritožbenih stroškov niti ni zaznamovala.

(1) Glej več v Bergant Rakočević V., Varstvo uradne, vojaške in poslovne tajnosti v civilnem sodnem postopku, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1476. (2) Šele v tem primeru bi eventuelno prišlo v poštev tehtanje, kateremu interesu ali kateri pravici je treba dati prednost (podobno kot pri sklicevanju priče na poklicno skrivnost po 232. čl. ZPP).

(3)

Prim. odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 530/2005. (4) Po 1. odst. 161. čl. ZPP sosporniki krijejo stroške po enakih delih, če niso solidarno zavezani.