Jedro

Delodajalec mora zagotoviti, da je delovna oprema vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da ves čas uporabe ustreza določbam Pravilnika (kot ji to nalaga četrti odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker tožena stranka ni trdila in dokazala, da so izvedeni periodični pregledi (ki so se po njenih trditvah opravljali na dve leti) skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo, pa pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi njeni navedbi, da je izpolnila vse, kar je bila v skladu s predpisi dolžna storiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdita.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sprememba tožbe dovoli (I. točka izreka odločitve sodišča prve stopnje). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 18.304,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 13.622,84 EUR od dneva vložitve tožbe dne 7. 7. 2016 dalje do plačila in od zneska 4.682,46 EUR od 8. 11. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka odločitve sodišča prve stopnje). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.224,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 3.143,74 EUR od dneva vložitve tožbe dne 7. 7. 2016 dalje do plačila, od zneska 1.080,57 EUR od 7. 11. 2017 dalje do plačila in od zneska 4.682,46 EUR od 7. 11. 2017 do 8. 11. 2017 je zavrnilo (III. točka izreka odločitve sodišča prve stopnje). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 255,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (IV. točka izreka odločitve sodišča prve stopnje).

2. Zoper citirano odločitev iz I., II. in IV. točke izreka je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrže oziroma zavrne. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločitev v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka razveljavi, zadevo pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj v vsakem primeru tožeči stranki naloži v plačilo stroške celotnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče, dalje do plačila.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodna odločba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E. Zato se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E. 7. V obravnavanem primeru tožeča stranka, ki je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, s tožbo zahteva povrnitev škode od tožene stranke kot delodajalca. Navaja, da se je dne 27. 7. 2010 pri toženi stranki hudo telesno poškodoval njen zavarovanec A. A., ko je pri opravljanju dela (menjava lesenih drogov elektro napeljave) z dvižno košaro RAM Gemini 205TJ prišlo do prevračanja navedene košare, zaradi česar je zavarovanec padel na tla z višine približno petih metrov in si pri tem zlomil vretence Th 121. Tožeča stranka toženki očita, da škodnega dne ni izvedla ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, saj dvižna košara ni bila tehnično brezhibna (popuščanje zavornih ventilov), toženka pa tudi ni imela izdelanih ustreznih navodil za varno delo vzdrževanja in usposabljanja, zaradi česar zavarovanec za delo ni bil ustrezno usposobljen. Ker delavec A. v času nezgode ni bil privezan z varnostnim pasom, tožeča stranka priznava njegov soprispevek k nastanku škode v višini 20 %.

8. Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je zavarovančeva invalidnost, potreba po tuji pomoči in postrežbi ali smrt posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju: v nadaljevanju ZPIZ-2; enako tudi 272. člen ZPIZ-1). Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 193. člena ZPIZ-2 oziroma 274. člena ZPIZ-1).

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke (pa tudi na podlagi izvedenih dokazov - Zapisnika o pregledu dvižne košare Zavoda za varstvo pri delu d. d. z dne 4. 9. 2010 (A 2), Zapisnika o raziskavi delovne nezgode z dne 5. 8. 2010, ki ga je izdelal toženkin Oddelek za varnost in zdravje pri delu (A 3), Poročila o raziskavi nezgode pri delu (A 4), dopisa H. d. o. o. (B 7) in zaslišanja prič) ugotovilo, da se je dvižna košara, iz katere sta dne 27. 7. 2010 pri opravljanju dela padla zavarovanec tožeče stranke A. A. in njegov sodelavec B. B., prevrnila zaradi popuščanja zavornih ventilov na cilindru izravnave košare in cilindru blokade košare. Presodilo je, da dne 27. 7. 2010, ko se je zgodila obravnavana delovna nesreča, dvižna košara ni bila tehnično brezhibna (dolžnostno ravnanje tožene stranke pa je bilo, da poskrbi za tehnično brezhibnost delovne košare), da je bil to glavni vzrok za obravnavano delovno nesrečo in da tožena stranka (tj. delodajalec) s tem, ko delavcem ni zagotovila tehnično brezhibne dvižne košare, ni izpolnila dolžnosti, ki ji jih nalaga 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju: ZVZD). Pri tem je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da je tožena stranka ravnala malomarno, saj bi se morala zavedati možnosti, da zaradi tega lahko pride do nesreče, pa je lahkomiselno mislila, da ne bo nastala ali da jo bo lahko preprečila. Soprispevek delavca A., ki je bil pri toženi stranki delovodja, je ocenilo v višini 35 %.

10. Z vidika obravnavane pritožbe pa je pomembno še nadaljnje stališče prvostopenjskega sodišča, in sicer da zgolj zato, ker je tožena stranka pravilno skrbela za preglede in vzdrževanje dvižne košare, ni mogoče sklepati, da je bila košara dne 27. 7. 2010, ko se je zgodila delovna nesreča, tehnično brezhibna, saj je iz predloženih zapisnikov ZVD-ja in zapisnikov tožene stranke o raziskavi nesreče razvidno, da je bil vzrok za delovno nesrečo prav tehnična hibnost dvižne košare.

11. Tožena stranka predhodno povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča graja kot napačne in nepopolne. Po njenem mnenju se brezhibnost delovne opreme, med katero se uvršča tudi dvižna košara, preverja z obdobnimi kontrolnimi pregledi in preizkusi, torej s postopki, pri katerih pristojna strokovna organizacija ugotavlja stanje posameznih delov, naprav in opreme. T. i. NI1delovna vozila z dvižnimi košarami so skladna z evropskimi standardi, redno pregledovana in vzdrževana (zadnji servis pred nesrečo je bil 29. 6. 2010), dejstvo, da je bila sporna dvižna košara redno vzdrževana pa v izpodbijani sodbi ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, čeprav pri tem po mnenju pritožnice nerazumno zaključi, da to dejstvo še ne pomeni, da je bila košara dne 27. 7. 2010, ko se je zgodila delovna nesreča, tehnično brezhibna. V kolikor tovrstna delovna oprema ne bi bila brezhibna in bi tako pomenila tveganje za zdravje in življenje njenih uporabnikov, tožena stranka namreč ne bi pridobila potrdila, ki dokazuje, da je oprema brezhibna, s tem pa pravice do njene uporabe.

12. Očitki pritožnice niso neutemeljeni. Na podlagi listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da je bilo dne 9. 1. 2009 izdano potrdilo o pregledu in preizkusu sredstva za delo, ki velja tri leta, in da je bil zadnji servis opravljen 29. 6. 2010 (oboje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izrecno izpostavljeno; B 4 in B 5), po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča ni mogoče ugotoviti, da je bila dvižna košara tehnično brezhibna tudi dne 27. 7. 2010, ko je prišlo do obravnavane nezgode pri delu. Delodajalec mora namreč zagotoviti, da je delovna oprema vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da ves čas uporabe ustreza določbam Pravilnika (kot ji to nalaga četrti odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker tožena stranka ni trdila in dokazala, da so izvedeni periodični pregledi (ki so se po njenih trditvah opravljali na dve leti) skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo, pa pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi njeni navedbi, da je izpolnila vse, kar je bila v skladu s predpisi dolžna storiti. Tožena stranka torej v tem postopku ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je v zvezi z zagotavljanjem brezhibnosti zadostila zahtevam navodil proizvajalca. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka s pregledom in preizkusom dvižne košare dne 9. 1. 2009 in pregledom in vzdrževanjem dne 29. 6. 2010 skrbela za pregled in vzdrževanje dvižne košare, je v tem kontekstu razumeti le tako, da navedenima ukrepoma ni kaj očitati (in sta zato pravilna), vendar pa za zagotovitev brezhibnosti delovanja nista zadostna ukrepa.

13. Pravilnik v prvem odstavku 4. člena nalaga delodajalcu, da zagotavlja delavcem brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja, v tretjem odstavku istega člena pa določa, da delovna oprema ob pravilni uporabi ne sme povzročati nepredvidenih nevarnosti in škodljivosti. Po definiciji iz a) točke Pravilnika je "delovna oprema" vsak stroj, aparat, orodje, naprava in druga oprema, ki se uporablja pri delu. Med take naprave nedvomno sodi tudi dvižna košara, ki jo je tožena stranka uporabljala pri delovnem procesu, v okviru katerega je prišlo do obravnavane nezgode. Dvižna košara, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni delovala brezhibno, saj je popuščal zavorni ventil na cilindru izravnave košare in cilindru blokade košare. Tožena stranka kot delodajalec torej ni zagotovila tehnično brezhibnega delovanja sporne košare. Zaradi navedene tehnične pomanjkljivosti pa je tudi prišlo do prevrnitve košare.

14. Z navedbo, da je glede na servisiranje dvižne košare, ki se je vršilo manj kot v enem mesecu pred delovno nezgodo, slednjo mogoče pripisati nesrečnim okoliščinam in ne opustitvam tožene stranke, se po vsem povedanem ni mogoče strinjati. Tožena stranka bi morala dvižno košaro vzdrževati v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da bi ves čas uporabe ustrezala določbam Pravilnika (četrti odstavek 8. člena Pravilnika). Ker tožena stranka niti trdila ni, da je navodila proizvajalca v tem primeru dosledno spoštovala in opremo vzdrževala kot je bilo določeno v teh navodilih, pa ni uspela dokazati, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi škodni dogodek preprečila.

15. Tožena stranka v nadaljevanju graja zaključek sodišča, da je v konkretnem primeru podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, ker naj bi do poškodbe zavarovanca prišlo zaradi tehnične napake na dvižni košari, ne pa zaradi tega, ker zavarovanec v košari ni bil pripet z varnostnim pasom. Navaja, da je za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, treba ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je želela ta pravna norma preprečiti, da pa v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sploh ne pojasni, na kakšen način naj bi tožena stranka kršila predpise o varstvu in zdravju pri delu oziroma katere zakonsko določene ukrepe naj bi pri tem opustila (pri tem se pritožnica sklicuje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako sodba ne pojasni, na podlagi česa toženi stranki pripisuje malomarno ravnanje.

16. Zgoraj povzete pritožbene navedbe po stališču pritožbenega sodišča niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, (1) da se je pri pregledu sporne dvižne košare, ki je bil namenjen ugotovitvi vzroka nastanka nezgode, ugotovilo, da popuščata zavorna ventila na cilindru izravnave košare in na cilindru blokade košare, (2) da to pomeni, da navedena delovna oprema v trenutku nezgode ni bila tehnično brezhibna, (3) da je bil glavni vzrok za prevrnitev košare (in s tem padec delavcev A. in B.) popuščanje zavornih ventilov na cilindru izravnave košare in cilindru blokade košare, (4) da je bila tožena stranka kot delodajalec z izvedbo ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev dolžna delavcu zagotoviti tehnično brezhibno delovno sredstvo, (5) da je tožena stranka s tem, ko delavcem ni zagotovila tehnično brezhibne dvižne košare, kršila 5. člen ZVZD in (6) da je do poškodbe delavca prišlo prav zaradi tehnične napake na dvižni košari. Ker je s tem odgovorjeno na vprašanji, ki jih pritožbeno izpostavlja toženka2, slednja torej prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročnost med opustitvijo tožene stranke in nastalo škodno posledico ter da izpodbijana sodba ne pojasni, na kakšen način naj bi tožena stranka kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu. Pri tem je obrazložena tudi predvidljivost nevarnosti in škodljivosti, ki ju lahko povzroči takšna opustitev. V okviru presoje toženkine malomarnosti je sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi se tožena stranka morala zavedati možnosti, da zaradi očitane opustitve lahko pride do delovne nezgode (pa je lahkomiselno mislila, da ne bo nastala ali da jo bo lahko preprečila). Kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju) mu zato ni mogoče očitati. Poleg tega pa tudi ni res, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi ugotovilo, da je tožena stranka s periodičnimi pregledi, na katere se je sklicevala, izvedla vse ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Izrecno je namreč pojasnilo, da kljub izvedenim pregledom brezhibnosti dvižne košare ni zagotovila. Tožena stranka s servisom, ki se je vršil 29. 6. 2010 in tistim, ki se je vršil leta 2009, ni storila vsega, da bi preprečila predvidljivo škodno nevarnost3 oziroma ni trdila in dokazovala, da takšno postopanje v celoti ustreza navodilom proizvajalca delovne opreme. Zato pa v obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o povsem nepričakovanem škodnem dogodku (nesrečnem spletu naključij) z nepredvidljivimi posledicami. Pri tem tudi ni odveč opozoriti na dejstvo, ki ga toženka v postopku ni prerekala, da so bili po nezgodi ventili zamenjani z novimi in opravljen preizkus (B 7, 13. točka obrazložitve).

17. Pritožnica tudi nima prav, da gre vzrok za predmetno nezgodo poleg nesrečnega izrednega dogodka - napake v napravi, ki ni posledica opustitve oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, pripisati samovoljnemu ravnanju zavarovanca v nasprotju z navodili delodajalca. V kolikor bi namreč zavarovanec v dvižni košari uporabljal varnostni pas, do nastalega škodnega dogodka potrditvah pritožnice ne bi prišlo, saj bi slednji kljub prevrnitvi košare zadržal padec zavarovanca. Sodišče prve stopnje je sicer po njenih navedbah pravilno ugotovilo, da je zavarovanec s tem, ko ni bil pripet z varnostnim pasom, kršil 12. člen ZVZD-1 (ki ustreza 9. členu takrat veljavnega ZVZD), da je bil seznanjen s tem, da bi moral biti v dvižni košari pripet z varnostnim pasom4, da je bil kot delovodja odgovoren za varno delo delavcev in še toliko bolj zavezan k spoštovanju pravil o varnem delu, je pa po stališču pritožnice napačno zaključilo, da kljub temu ni mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze in da je treba soprispevek delavca k nastali delovni nezgodi oceniti zgolj na 35 %. Takšna ocena je po njenem mnenju namreč v popolnem nasprotju s prejšnjimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. 18. Takšni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine) ter na podlagi trditev in dokazov pravdnih strank pravilno presodilo, da zaradi tega, ker delavec v dvižni košari ni bil pripet, ni prišlo do pretrganja vzročne zveze. Kot glavni vzrok za nastalo delovno nesrečo je namreč pravilno upoštevalo dejstvo, da dvižna košara tehnično ni bila brezhibna in pri tem poudarilo, da v kolikor bi bila košara tehnično brezhibna, do padca delavca A. ne bi prišlo, kljub temu da v njej ne bi bil pripet z varnostnim pasom.

19. Uporaba oziroma neuporaba varnostnega pasu v tem primeru nima pomena, ki mu ga pripisuje tožena stranka in zato ni res, da četudi bi bila podana opustitev dolžnostnega ravnanja tožene stranke (pa po navedbah pritožnice ni), je bila vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastankom škodnega dogodka zaradi ravnanja zavarovanca tožeče stranke pretrgana. Če bi sprejeli argumentacijo tožene stranke, delodajalci delovne opreme ne bi bili dolžni vzdrževati v skladu z navodili proizvajalca tako, da bi ves čas uporabe ustrezala določbam Pravilnika (pa temu - kot že obrazloženo - ni tako). Zato pa tudi ni mogoče pritrditi pritožnici, da je opustitev uporabe varnostnega pasu (edini) vzrok škodnega dogodka oziroma da je zaradi tega prekinjena vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastankom škodnega dogodka. Presoja prvostopenjskega sodišča, da je delavec s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, je po stališču pritožbenega sodišča pravilna. Pravilno je ocenjen tudi delež soprispevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil delavec A., zavarovanec tožeče stranke, kot delovodja odgovoren za varno delo delavcev in še toliko bolj zavezan k spoštovanju pravil o varnem delu.

20. Pritožnica v nadaljevanju tudi neutemeljeno trdi, da je odločitev obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (po smislu gre sicer za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku ni aktiviralo izvedenca varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je z zaslišanjem prič in vpogledom v listinske dokaze v spisu ugotovilo relevantno dejansko stanje, v tem primeru pravilno samo odgovorilo na (materialnopravno) vprašanje, ali je tožena stranka v konkretnem primeru izpolnila dolžnostno ravnanje, ki ji ga nalagajo splošni in abstraktni pravni akti, tj. Zakon o varnosti in zdravju pri delu in Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme oziroma ali so bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (191. člen ZPIZ-2 oziroma 272. člen ZPIZ-1). Da izvedenca za to ni potrebovalo, je v obrazložitvi odločitve tudi pojasnilo. Ker razlog za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pa pritožnica isto kršitev neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z dokaznima predlogoma za postavitev izvedenca strojne oziroma ustrezne tehnične stroke ter ogleda sornikov in delovne košare na sedežu delodajalca (pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da bi bilo izvedenca ustrezne tehnične stroke potrebno aktivirati zaradi ugotavljanja narave tehnične napake).

21. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na 12. člen ZVZD-1 (po katerem mora delavec uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju) in navajala, da je zavarovanec tožeče stranke s tem, ko pri delu ni uporabljal varnostnega pasu, kršil navodila tožene stranke (v katerih je izrecno določeno, da se je potrebno pred vstopom v dvižno košaro in pred vklopom komand na dvižni košari pripeti z varnostnim pasom) in povzročil nastanek škodljive posledice - prim. list. št. 32. 22. Pritožbeno sodišče poudarja, da se je do tovrstnih navedb tožene stranke sodišče prve stopnje opredelilo v 23 točki svoje obrazložitve. Pri tem je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so bila navodila v dvižni košari v trenutku nesreče zapisana zelo nerazumljivo, pomanjkljivo, da so določeni deli, ravno kar zadeva komande, v italijanščini, da pa to dejstvo ni v vzročni zvezi z delovno nesrečo, saj je A. A. izpovedal, da je šele po nesreči ugotovil, da so bila navodila v dvižni košari zapisna v italijanskem jeziku.

23. Sodišče prve stopnje pa je kljub takšnemu zaključku presodilo, da bi moral biti delavec tožene stranke v dvižni košari pripet z varnostnim pasom5 (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da je bil slednji s tem dejstvom seznanjen. Predloženi dokazi tožene stranke so namreč izkazovali, da je bila to njegova nedvomna obveznost in da pomeni opustitev uporabe varnostnega pasu kršitev 12. člena ZVZD-1. Zaslišanja prič C. C.6, D. D., E. E. in F. F. v zvezi s sicer pravno relevantnim dejstvom, kakšna navodila so imeli delavci pri delu z dvižno košaro, torej niso bila potrebna. Sodišče prve stopnje je zato v obrazložitvi dokaznega sklepa pravilno zapisalo, da je izvedba ostalih dokazov nepotrebna, saj za odločitev zadoščajo izvedeni dokazi in bi bila izvedba ostalih dokazov v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ker sta oba zaslišana delavca tožene stranke izpovedala, da v dvižni košari nista bila privezana z varnostnim pasom, pa ni niti razumen očitek v pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb v zvezi s pristranskostjo prič A. in B. Zakaj je sledilo izpovedbama prič A. in B. v zvezi z dejstvom, da so bila navodila za uporabo dvižne košare napisana v italijanskem jeziku, pa je sodišče prve stopnje obrazložilo v 23. točki, zaradi česar niti v tem delu ni utemeljen očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka.

24. Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (prvi in drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tožeča stranka prvotno vtoževala škodo iz naslova izplačila nadomestila za čas poklicne rehabilitacije njenemu zavarovancu za leta 2013, 2014 in 2015, naknadno pa je tožbeni zahtevek razširila še na škodo zaradi izplačila nadomestila za leto 2016. 25. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju s pritožničinimi navedbami izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo izrecno nasprotovanje tožene stranke v zvezi z zahtevano spremembo tožbe, pa je slednjo dovolilo, ker je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče se tako namreč lahko odloči kljub nasprotovanju. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo potrebno začeti vse od začetka. Zato je prav, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožnik na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Po drugi strani pa je treba prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima pravne zveze.7 Ker slednje v obravnavanem primeru ne drži, je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s spremembo tožbe pravilna. Prav tako je obrazložena. Zadošča namreč pojasnilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Na ugovore tožene stranke, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage glede višine tožbenega zahtevka, pa je izčrpno odgovorjeno v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Drugačni očitki pritožnice niso utemeljeni.

26. Glede na vse pojasnjeno pa tudi ni utemeljen očitek, da izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazloženosti. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo dejansko stanje in zavzelo stališče do pravno relevantnih trditev in ugovorov tožene stranke. Pojasnilo je, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo odločilna dejstva. Izvedene dokaze je ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Uporabljena pravna pravila je navedlo. Pojasnilo je tudi posledice opustitve dolžnostnih ravnanj. Z očitkom kršitve 324. člena ZPP se pritožbeno sodišče zato ne strinja.

27. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

29. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zaradi posledic, ki jih je utrpel v delovni nezgodi, je bil delavec tožene stranke razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do nadomestila za poklicno rehabilitacijo zaradi usposobitve za drug poklic ali delo z omejitvami. 2 Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno zapisalo, da pravna norma, ki jo je tožena stranka kršila, poskuša preprečiti padce iz tovrstnih košar, to implicitno izhaja iz ugotovitve, da se je zaradi ugotovljenih tehničnih napak košare le-ta prevrnila in da je do poškodbe delavca prišlo prav zaradi tehnične napake na dvižni košari. Zagotavljanje brezhibnosti dvižnih košar je nedvomno namenjeno tudi preprečevanju padcev z višine in nikakor v kaznovanju delodajalcev, ki izvajajo vse potreben ukrepe in potuhi delavcev, ki ne spoštujejo izrecnih navodil delodajalca kot to navaja pritožnica. 3 Če se je pri pregledu, ki je bil namenjen ugotovitvi vzroka nastanka nezgode, ugotovilo, da popuščata zavorna ventila na cilindru izravnave košare in na cilindru blokade košare. 4 Saj iz preizkusa za varno in zdravo delo upravljalcev avto dvigal in avto košar, ki ga je uspešno opravil leta 2009 izhaja, da je zavarovanec pravilno odgovoril na vprašanje št. 19, da mora biti v košari pripet z varnostnim pasom (B 14) in da tudi iz Varnostnih pravil za gradbeno montažna dela tožene stranke (B 17) izhaja, da mora biti delavec v dvižni košari pripet z varnostnim pasom. 5 Saj iz preizkusa za varno in zdravo delo upravljalcev avto dvigal in avto košar, ki ga je uspešno opravil leta 2009 izhaja, da je zavarovanec pravilno odgovoril na vprašanje št. 19, da mora biti v košari pripet z varnostnim pasom (B 14) in da tudi iz Varnostnih pravil za gradbeno montažna dela tožene stranke (B 17) izhaja, da mora biti delavec v dvižni košari pripet z varnostnim pasom. 6 Njegovo zaslišanje je bilo predlagano v zvezi z dejstvom, da so bila navodila v slovenskem jeziku (list. št. 43) in da je bila platforma ustrezno opremljena. 7 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 205.