Jedro

Neutemeljen je revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z upoštevanjem zapadlosti vtoževanih nadomestil plače. Res je sicer, da pogodba o zaposlitvi določa, da se delavcu plača tekočega meseca izplačuje do 18. dneva naslednjega meseca in da enako določa tudi drugi odstavek 134. člena ZDR-1. Vendar pa ugoditev zahtevku za plačilo nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca temelji na neprerekani trditvi tožnika, da je bilo ustno dogovorjeno, da se plače izplačujejo 5. dne v mesecu in da so se tako tudi izplačevale, kar izhaja tudi iz v spis vloženih plačilnih listin.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 558,76 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka, in da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo z 20. 1. 2014, temveč je trajalo do 27. 2. 2015. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 20. 1. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje, to je do vključno 27. 2. 2015, prizna delovno dobo, ga za ta čas prijavi v matično evidenco ZPIZ in vsa obvezna socialna zavarovanja, mu obračuna mesečna nadomestila bruto plač v višini 703,80 EUR za čas od 20. 1. 2014 do vključno 19. 5. 2014, za čas od 20. 5. 2014 do vključno 27. 2. 2015 pa mesečna nadomestila plač v višini 879,75 EUR, od bruto zneskov obračuna vse davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna denarno nadomestilo iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) v znesku 6.158,25 EUR bruto, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka v odpovedi navedla zgolj to, da pogodbo odpoveduje zaradi poslovnih razlogov in deloma iz razloga nesposobnosti, vendar ne enega ne drugega razloga ni obrazložila. Tožena stranka je tako ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 87. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002) o tem, da mora delodajalec o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnika in tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) naj bi bila podana, ker sodba sodišča druge stopnje, v delu, ki se nanaša na pritožbo tožene stranke, nima dokazne ocene. Izpodbijane sodbe zato ni možno preizkusiti in je posledično podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na nepravnomočno sodbo istega sodišča I Pd 75/2014 z dne 14. 1. 2015. Sodišče druge stopnje se sicer sklicuje na kasnejši nastop pravnomočnosti te sodbe, vendar to ne more vplivati na pravilnost oziroma nepravilnost postopanja sodišča prve stopnje, ki je sodbo oprlo na nepravnomočne (torej neobstoječe) zaključke v nekem drugem sporu. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče zamudne obresti od nadomestil plač dosodilo od vsakega 6. dne v mesecu, čeprav je bila tožena stranka glede na določbe pogodbe o zaposlitvi in veljavni zakon, plačo dolžna izplačati do 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče ne odgovarja na navedbe tožene stranke iz vloge njenega zakonitega zastopnika z dne 31. 5. 2016 (priloga B35), ki jo je pooblaščenka tožene stranke priložila reviziji z navedbo, da ima stranka pravico do svojih razmišljanj, pooblaščenka pa je vezana na stroko in pravna pravila oziroma zakonske omejitve glede vsebine revizije. V skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZPP stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta določba ne velja le v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Zakoniti zastopnik tožene stranke tega izpita nima opravljenega, zato Vrhovno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na navedbe iz revizije, ki jo je vložila pooblaščenka.

8. V zvezi z domnevno neustreznostjo dokazne ocene sodišča druge stopnje revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V tem sporu o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odločilno dejstvo ali je tožena stranka v odpovedi pisno obrazložila odpovedni razlog. Glede tega dejstva izpodbijana sodba ima razloge, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju.

9. Povsem zgrešeno je tudi revizijsko sklicevanje na neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Ta določa, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Predmet revizijske presoje je sodba sodišča druge stopnje, s katero je to soglašalo z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. V takšnem primeru je standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji, saj se pritožbenemu sodišču ni potrebno še enkrat izrekati o vseh dejanskih vprašanjih, temveč se mora opredeliti do pritožbenih navedb, pa še to samo do tistih, ki so odločilne za presojo utemeljenosti pritožbe, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo. Če pa tožena stranka šteje, da je metodološko napotilo z 8. člena ZPP kršilo že sodišče prve stopnje, bi z revizijo ta očitek lahko uveljavljala le v primeru, če bi to predhodno storila že v pritožbi. Na bistveno kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato uveljavljanje takšne kršitve šele v revizijskem postopku, pomeni nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da se prvostopenjska sodba, zoper katero je bila uperjena pritožba, opira na nepravnomočno odločitev iz drugega, kasneje uvedenega in prej zaključenega postopka, to je na sodbo istega sodišča I Pd 75/2014 z dne 14. 1. 2015. Odločitev o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ne temelji na takrat še nepravnomočni sodbi I Pd 75/2014, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč na ugotovitvi, da v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog ni bil pisno obrazložen. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi sklicevalo na sodbo I Pd 75/2014 z dne 14. 1. 2015 izključno zato, da je pojasnilo, zakaj v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločalo o nadomestilu plače za čas od 20. 12. 2013 do vključno 19. 1. 2014 (o tem je bilo odločeno s sodbo I Pd 75/2014 z dne 14. 1. 2015). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi izrecno navedlo, da sodba I Pd 75/2014 z dne 14. 1. 2015 še ni pravnomočna. Odločitev, ki je predmet revizijske presoje, tako sploh ne temelji na sodbi I Pd 75/2014 z dne 14. 1. 2015, temveč je ta bila podlaga za neodločanje o zahtevku za čas od 20. 12. 2013 do 19. 1. 2014, kar pa ni predmet revizije in tudi ni bilo predmet pritožbe.

11. Zgrešeno je tudi uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenih nadomestil plač. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka bi šlo, če bi sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navajalo, da je v pogodbi o zaposlitvi določen drug datum dospelosti, kot pa je naveden v sami pogodbi. Vendar tožena stranka takšnega nasprotja niti ne zatrjuje, temveč uveljavlja, da je v pogodbi o zaposlitvi in zakonu določen drugačen datum dospelosti plače, kot pa ga je sodišče upoštevalo v izreku. Navedeno tako lahko pomeni kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava. Vendar pa tožena stranka pri tem spregleda, da tožnik dospelosti plač ni uveljavljal na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi ustnega dogovora in dejanskega izplačevanja plač pri toženi stranki, teh navedb pa tožena stranka niti ni izrecno prerekala.

12. Neutemeljen je revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z upoštevanjem zapadlosti vtoževanih nadomestil plače (1). Res je sicer, da pogodba o zaposlitvi določa, da se delavcu plača tekočega meseca izplačuje do 18. dneva naslednjega meseca in da enako določa tudi drugi odstavek 134. člena ZDR-1. Vendar pa ugoditev zahtevku za plačilo nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca temelji na neprerekani trditvi tožnika, da je bilo ustno dogovorjeno, da se plače izplačujejo 5. dne v mesecu in da so se tako tudi izplačevale, kar izhaja tudi iz v spis vloženih plačilnih listin.

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

(1) V zvezi s stališčem, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka v njej ni pisno obrazložila dejanskega razloga za odpoved, tožena stranka ne uveljavlja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako revizija ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.