Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini denarnega povračila uporabilo določbe ZDR, čeprav je v času odločanja že veljal ZDR-1, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugih razlogov tudi v času teka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar to ne pomeni, da tožnik zoper to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nima sodnega varstva. Sodišče prve stopnje zato tožbe pravilno ni zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 20. 1. 2014 in je trajalo do 27. 2. 2015 (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 20. 1. 2014 do vključno 27. 2. 2015 priznati delovno dobo ter ga za ta čas prijaviti v matično evidenco ZPIZ in vsa obvezna socialna zavarovanja, mu obračunati mesečna nadomestila bruto plač v višini 703,80 EUR za obdobje 20. 1. 2014 do 19. 5. 2014, v obdobju od 20. 5. 2014 do vključno 27. 2. 2015 pa mesečna nadomestila plač v višini 897,75 EUR, od bruto zneskov obračunati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno nadomestilo po 118. členu ZDR, v znesku 6.158,25 EUR bruto, odvesti davke in prispevke, tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo (IV. in V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.069,25, EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper V. točko sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša višino odškodnine po 118. členu ZDR, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove stroške. V pritožbi navaja, da je namesto reintegracije zahteval obračun in izplačilo odškodnine v višini 12 bruto plač, kar predstavlja 10.557,00 EUR bruto. Pri toženi stranki je bil zaposlen 14 let in ima glede na splošno situacijo v gospodarstvu, kot tudi glede na slabo zdravstveno stanje, slabe možnosti za novo zaposlitev. Navedel je, da je popoldanski s. p. že pred časom zaprl in da mora preživljati sina, ki še študira, ter da bi moralo sodišče upoštevati, da ni uveljavljal nobenih pravic za čas do prenehanja delovnega razmerja ter da mu je tožena stranka izredno odpoved (spor I Pd 75/2014) podala očitno zgolj iz razloga, da ne bi izplačala odpravnine. Sodišče bi moralo v skladu z 215. členom ZPP, če ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstva, kakšne so zaposlitvene možnosti elektro-monterjev, sklepati na podlagi pravil o dokaznem bremenu, česar pa ni storilo in je odločilo povsem pavšalno. Tožnik se je v postopku skliceval na sodno prakso v podobnih primerih (Pdp 1205/2012, ko je sodišče 46 let stari tožnici prisodilo 10.000,00 EUR bruto in na zadevo Pdp 506/2014, ko je tožnici dosodilo 5 bruto plač, pri delodajalcu pa je bila zaposlena samo 4 leta). Meni, da noben delavec ne bo več predlagal sodne razveze, če bodo sodišča presojala tako nizke zneske povračil. Delavcu se bo bolj splačalo zahtevati reintegracijo, ker bo moral delodajalec delavcu ves čas trajanja postopka, pa vse do poziva nazaj na delo, plačati plače. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno samo eno pogodbo o zaposlitvi in ne dveh, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vse do izteka odpovednega roka, saj je v tem času delavec še redno zaposlen in prejema plačo. Sodišče ni upoštevalo, da je med strankama že tekla pravda na sodišču zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi zato moralo tožbo zavreči. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v času odpovednega roka, če je podan novi razlog za odpoved. Tožena stranka je tožniku v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni spoštoval pravil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni. Sodišče tudi ne bi smelo odločitve opreti na še nepravnomočno sodbo I Pd 75/2014. V izreku sodbe je tožnika ponovno zaposlilo pri toženi stranki z dne 20. 1. 2014, ne da bi bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka dne 18. 11. 2013 ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ampak je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, kar pomeni, da bo pogodba o zaposlitvi odpovedana šele s potekom odpovednega roka, kar je bistven element razumevanja, kdaj je pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana oziroma je prenehala veljati. V odpovedi je tožena stranka jasno zapisala, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi v skladu z 89. členom ZDR-1. Tožena stranka je uporabila „nomotehniko“ in zato ni prepisovala celotnega člena, ki določa poslovni razlog, temveč se je samo sklicevala na ta člen, kar pa pomeni, da je tožniku pogodbo odpovedala iz poslovnega razloga. V kolikor bi tožena stranka prepisala zakonsko določilo bi očitno sodišče prepoznalo dejanske razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako pa je v izreku sodbe napačno ugotovilo dejansko stanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo napačno razumelo. Napačno je tudi določilo datum prenehanja čakanja na delo doma. ZDR v 138. členu določa, da je delavec lahko napoten na čakanje na delo doma za največ 6 mesecev v koledarskem letu. To je do 30. 6. 2014 in ne do 19. 5. 2014, kot je zapisano v izreku sodbe. Sodišče bi moralo tudi preveriti, ali je bil tožnik na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljen kot brezposelna oseba. Neverjetno je, da Zavod RS za zaposlovanje več kot eno leto ne bi poslal tožnika niti na en razgovor, saj je veliko dela za električarje, še posebej po lanskem žledu, saj se odpravljajo posledice le-tega. Sodišče je tudi previsoko odmerilo stroške za narok tožnika. Moralo bi upoštevati, da so bili ti stroški priglašeni za dve tožbi in bi moralo, glede na umik tožbe zaradi mobinga, te stroške prepoloviti. Sodišče bi moralo ločeno obravnavati tožbo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer kot „prednostno“ ter ločeno tožbo zaradi mobinga. Sodišče prve stopnje je glavni narok glede tožbe zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravilo 30. 9. 2014, zato bi lahko delovno dobo po 118. členu sodišče priznalo največ do tega datuma.

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je tožena stranka podala le pavšalen očitek bistvenih kršitev določb postopka, zato jih ni mogoče upoštevati. Tožnik je moral skladno z določbami ZDR-1 tožbo vložiti v roku 30 dni od vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot v 30 dneh od vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je hotel razveljaviti učinke odpovedi, je moral skladno z ZDR-1 zahtevati sodno varstvo zoper obe odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika z dne 2. 4. 2015 prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da tožnik v pritožbi ponovno zavaja sodišče in navaja neresnične podatke. Tožnik je zaprl svoj s.p. 31. 12. 2013 in odprl nov s.p. na ženino ime dne 8. 1. 2014. Izjava, da sin še študira ni skladna s pričanjem na obravnavi 8. 12. 2014, na kateri je A.A. povedal, da je brezposelna oseba. Primerjava dosojene odškodnine iz sodne prakse je odveč, saj gre za dva povsem drugačna primera. Po mnenju tožene stranke je sodišče pravilno odmerilo stroške postopka. Glede vrednosti spora tožena stranka izpostavlja, da je tožnik tekom pravde svoj tožbeni zahtevek razširil, pri čemer je 1. odstavek 20. člena ZOdvT povsem jasen, ko določa, da se glede določitve nagrade v isti zadevi vrednosti seštevajo. Tako je odmera stroškov za pristop na narok po višini vrednosti nagrade povsem utemeljena, saj je poleg tega tožnik tisti, ki je glede na določbo 1. odstavka 20. člena ZOdvT določil višino odvetniške nagrade. Posledično mora tožnik tudi prevzeti riziko višjih stroškov, ki jih je povzročil z neutemeljenim delom tožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ne tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi.

8. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 18. 11. 2013 iz poslovnih razlogov in deloma iz razloga nesposobnosti po 89. členu ZDR, z odpovednim rokom 58 dni. Hkrati z odpovedjo je bil delavec napoten na čakanje na delo doma (priloga A2). Dne 9. 12. 2013 pa je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloga A4). Delovno razmerje je tožniku zaključila 19. 12. 2013 (delovna knjižica - priloga A12). S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 75/2014 z dne 14. 1. 2015 je sodišče odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 nezakonita in se razveljavi ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 20. 12. 2013 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodba je postala pravnomočna dne 24. 9. 2015 (sodba VDSS opr. št. Pdp 289/2015 z dne 24. 9. 2015).

O pritožbi tožnika:

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da mu je sodišče prenizko odmerilo denarno povračilo po 118. členu ZDR in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo obstoječe sodne prakse. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini denarnega povračila zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o zahtevku tožnika odločilo na podlagi določb ZDR. V času odločanja o razvezi pogodbe o zaposlitvi je že veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013), ki bi ga sodišče prve stopnje moralo uporabiti pri odločanju o denarnem povračilu. ZDR-1 je v 118. členu, v primerjavi z določbo 118. člena ZDR, na novo opredelil okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila (in ne več odškodnine, kot je določal ZDR). Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni vplivalo na vsebinsko pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji višine denarnega povračila pravilno upoštevalo trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (14 let), njegovo starost, poklic elektro-monter in okoliščino, da za ta poklic zaposlitvene možnosti niso tako slabe. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z okoliščinami, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in pravice, ki jih je tožnik uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča višina denarnega povračila dosojena v primerni višini. Kot je pritožbeno sodišče že zapisalo, je ZDR-1 na novo opredelil okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbe VDSS, ko je bila odškodnina po 118. členu dosojena na podlagi določb ZDR (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014).

O pritožbi tožene stranke:

10. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je določeno, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, le-ti niso nejasni, niti med seboj v nasprotju, zato je sodbo mogoče v celoti preizkusiti. Za protispisnost oziroma za kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbah. Navedene kršitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 18. 11. 2013. Odpovedni rok se je iztekel 15. 1. 2014. Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje, da glede na to, da bi tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi z iztekom odpovednega roka dne 15. 1. 2014 in ker je bil v času, ko mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi še v delovnem razmerju pri toženi stranki, bi lahko sodišče prve stopnje presojalo le izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zavreči. Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugih razlogov tudi v času teka odpovednega roka, vendar to ne pomeni, da tožnik nima sodnega varstva zoper redno odpoved iz poslovnega razloga.

12. Tožnik je pravilno zahteval sodno varstvo tako zoper izredno odpoved kot tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 75/2014 z dne 14. 1. 2015 ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža opravljal pridobitno delo, niti da je kršil navodila zdravnika. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 20. 12. 2013, temveč je trajalo do vključno 19. 1. 2014 (do konca odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 18. 11. 2013). Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča s sodbo Pdp 289/2015 z dne 24. 9. 2015. 13. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo tožnika v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 18. 11. 2013, ker bi tožniku prenehalo delovno razmerje šele 19. 1. 2014 po poteku odpovednega roka in zato do realizacije redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sploh ni prišlo. Kljub temu, da gre za dve odpovedi iste pogodbe o zaposlitvi (najprej redne odpovedi iz poslovnega razloga in v času teka odpovednega roka še izredne odpovedi), sodišče prve stopnje, glede na določbe ZPP, ni bilo dolžno združiti postopkov, zato tudi ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. V kolikor tožnik ne bi uveljavljal sodnega varstva v roku, ki ga določa zakon, po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, bi kasneje zamudil rok za vložitev tožbe in bi odpoved delodajalca postala dokončna ter je tožnik v sodnem postopku ne bi več mogel izpodbijati. V konkretnem primeru to pomeni, da bi s tem ko je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena kot nezakonita, tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožnik po poteku roka za vložitev tožbe ne bi mogel izpodbijati. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da tožnik ni imel sodnega varstva zoper odpoved iz poslovnega razloga, ker še ni potekel odpovedni rok.

14. Tožena stranka se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v odpovedi iz poslovnega razloga ni jasno zapisan razlog odpovedi. Tožena stranka napačno tolmači obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku prepisati celotno besedilo 89. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da mora delodajalec v skladu z 2. odstavkom 87. člena ZDR, v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar ne pomeni, da bi morala tožena stranka v odpovedi prepisati besedilo člena 89 ZDR, temveč da bi morala tožena stranka obrazložiti dejanski razlog za odpoved, saj sodišče dejansko v sodnem postopku presoja le razloge, ki jih je delodajalec navedel v odpovedi. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni navedla nobenega razloga, razen da se je sklicevala na zakonsko določbo. V odpovedi je zgolj navedla, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov in deloma iz razlogov nesposobnosti, vendar ne enega ne drugega ni obrazložila. Tožena stranka se je šele tekom sodnega postopka sklicevala na pomanjkanje dela v letu 2013 in na poslovno izgubo, vendar bi tožena stranka te razloge, v kolikor so obstajali v času podaje odpovedi, morala obrazložiti v pisni odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je že iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2013 nezakonita.

15. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je tožena stranka tožnika, na podlagi 1. odstavka 138. člena ZDR napotila na čakanje na delo doma, ki lahko traja najdalj 6 mesecev, tožnik upravičen do nadomestila plače v skladu s 137. členom ZDR. Pravilno je tudi sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi, na podlagi 118. člena ZDR ter odločilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do odločitve sodišča (27. 2. 2015). Tožena stranka se v zvezi z razvezo pogodbe o zaposlitvi v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da tožniku ni prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi temveč zaradi izredne odpovedi, zato sodišče ne more razvezati pogodbe o zaposlitvi, ki je že pred tem prenehala veljati. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti pri Zavodu RS za zaposlovanje preveriti, ali je bil tožnik prijavljen kot brezposelna oseba, saj sodišče tega ni dolžno preverjati po uradni dolžnosti, temveč le, če bi tožena stranka predlagala, da sodišče pridobi podatke pri Zavodu RS za zaposlovanje, ker jih zavod toženi stranki ni hotel posredovati.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo stroške tožniku za narok in da bi moralo upoštevati, da so bili stroški priglašeni za dve tožbi (redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mobing) ter da je tožnik umaknil tožbo zaradi mobinga. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožniku priznalo nagrado za postopek ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta šest bruto plač (za prenehanje delovnega razmerja) ter v vrednosti denarnega povračila v znesku 6.158,25 EUR. Ni pa stroškov odmerilo od vrednosti 5.000,00 EUR, ki jih je tožnik vtoževal kot odškodnino za mobing.

17. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik in tožena stranka s pritožbo nista uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).