Jedro

Glede na (kaznivo) preslepitveno ravnanje, na katerem temelji pravnomočna sodba, je bil obsojenec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (190. člen OZ). Istočasno pa je glede na opis kaznivega dejanja jasno, da je bil obsojenec nepošten že ob samem prejemu are, zato je od tega dne dalje dolžan plačati tudi zamudne obresti, kot je predpisano v 193. členu OZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 26440/2018 z dne 10. 11. 2022 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za kaznivo dejanje, izvršeno na škodo B. B. (opisano pod točko 1. izreka), kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje, izvršeno na škodo C. C. (opisano pod točko 2. izreka), pa kazen devet mesecev zapora, nakar mu je določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let ter pod posebnim pogojem, da oškodovancema povrne s kaznivima dejanjema povzročeno škodo, in sicer B. B. znesek 3.000,00 EUR ter C. C. znesek 10.000,00 EUR. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), medtem ko mu je naložilo plačilo stroškov iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancu C. C. znesek 10.000,00 EUR, oškodovancu B. B. pa znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 4. 2017 do plačila. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve materialnega prava (299. člena in 378. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), ki se nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno presodili, da zakonske zamudne obresti za prejeti znesek are tečejo od dneva njenega prejema dalje, kar sta v pravnomočni sodbi tudi ustrezno obrazložili, zato nasprotni vložnikovi očitki niso utemeljeni.

4. Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.000,00 EUR, ki ga je obsojenec Andrej Rutar dolžan plačati oškodovancu B. B.. Vložnik se ne strinja s stališčem pravnomočne sodbe, da tečejo zakonske zamudne obresti od dne 18. 4. 2017 dalje (tj. od dne, ko je obsojenec prejel aro), temveč meni, da je lahko obsojenec v zamudo z vračilom are prišel šele, ko je prodajalka odstopila od sklenjenega dogovora za prodajo nepremičnine z oškodovancem in se je izkazalo, da pogodba o prodaji ne bo sklenjena.

6. Okvir za presojo vložnikovih trditev predstavlja prvenstveno opis kaznivega dejanja oziroma kazenskopravni očitek, kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe, izrečene na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde. Iz izreka pravnomočne sodbe je namreč razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo oškodovanca B. B. zato, ker je kot nepremičninski posrednik preslepil oškodovanca, da bo D. D. kot lastnica nepremičnine z njim sklenila prodajno pogodbo za nakup nepremičnine po ceni 33.000,00 EUR, vendar mu je pri tem zamolčal, da mu prodajalka nepremičnine po navedeni ceni, kot je bila zapisana v dogovoru z dne 18. 4. 2017, ki sta ga podpisala obsojenec in oškodovanec, ne bo prodala. Obsojenec je s prikazovanjem, da bodo obveznosti iz dogovora z dne 18. 4. 2017 izpolnjene, oškodovanca zavedel, da mu je za namen nakupa nepremičnine izročil aro v znesku 3.000,00 EUR, nato pa mu navedene are kljub dejstvu, da D. D. oškodovancu nepremičnine za toliko nižjo kupnino, kot jo je navedla obsojencu, ni prodala, in kljub oškodovančevim pozivom na vračilo denarja, prejete are ni vrnil, zaradi česar je oškodovancu nastala škoda v znesku 3.000,00 EUR.

7. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bil oškodovanec tisti, ki je odgovoren za razdrtje dogovora z dne 18. 4. 2017 in za nesklenjeno pogodbo o prodaji nepremičnine, ker v dogovorjenem roku ni uspel pridobiti kredita in je posledično prodajalka odstopila od dogovora za prodajo nepremičnine. To so hkrati tudi dejstva, na katera vložnik opira zatrjevanje, da lahko tečejo zakonske zamudne obresti od zneska prejete are samo od tedaj, ko je prodajalka odstopila od sklenjenega dogovora za nakup nepremičnine.

8. Primerjava izreka in razlogov pravnomočne sodbe ter vložnikovih navedb pokaže, da se dejansko stanje, na katerem temelji zahteva za varstvo zakonitosti, razlikuje od dejanskega okvira, na katerem temelji izpodbijana pravnomočna sodba. Gre torej za to, da vložnik z zahtevo podaja v bistvenem drugačno videnje dejanskega stanja, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, česar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku izhajalo iz dejanske ugotovitve, da je oškodovanec obsojencu dne 18. 4. 2017 izročil znesek are v višini 3.000,00 EUR zaradi njegovega preslepitvenega ravnanja, saj mu je obsojenec kot nepremičninski posrednik lažno prikazoval, da bo kupil nepremičnino po ceni 33.000,00 EUR, kot je bilo zapisano v njunem medsebojno sklenjenem dogovoru, pri tem pa mu zamolčal, da prodajalka nepremičnine po tej ceni ne bo prodala. Iz dejanske podlage pravnomočne sodbe je torej razvidno, da je bilo preslepitveno ravnanje obsojenca v tem, da je oškodovancu zamolčal bistveno sestavino prodajne pogodbe za nakup nepremičnine, saj med pogodbenima strankama ni obstajalo soglasje glede cene nepremičnine. Za odločanje o obrestnem delu premoženjskopravnega zahtevka ob takšnih ugotovitvah pravnomočne sodbe niso relevantna pravna pravila, ki veljajo za pogodbene stranke v primeru (civilnopravne) neizpolnitve pogodbenih obveznosti, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje (65. in 299. člen OZ), temveč prihajajo v poštev splošna pravila vračanja v primeru neupravičene pridobitve (3. oddelek drugega poglavja splošnega dela OZ). Glede na (kaznivo) preslepitveno ravnanje, na katerem temelji pravnomočna sodba, je bil namreč obsojenec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (190. člen OZ). Istočasno pa je glede na opis kaznivega dejanja jasno, da je bil obsojenec nepošten že ob samem prejemu are, zato je od tega dne dalje dolžan plačati tudi zamudne obresti, kot je predpisano v 193. členu OZ.

10. Vložnik si z zahtevo za varstvo zakonitosti prizadeva predvsem za presojo, da zakonske zamudne obresti tečejo šele od 1. 5. 2017 dalje, vendar takšno stališče nima opore v pravilih civilnega materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da tečejo zakonske zamudne obresti od dne 18. 4. 2017 dalje, za uporabo pravila iz 193. člena OZ pa ostajajo po presoji Vrhovnega sodišča relevantna samo dejstva, ki so bila strankam postopka znana in izhajajo tudi iz izpodbijane pravnomočne sodbe, tako da bi vložnik lahko glede na vsebino dosedanjega postopka na njegovo uporabo tudi računal. Srž zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da tečejo zakonske zamudne obresti od dne 1. 5. 2017 dalje, čemur glede na vse pojasnjeno ni mogoče pritrditi; vse ostale vložnikove navedbe pa izhajajo bodisi iz drugačnega dejanskega vrednotenja obravnavane zadeve (drugi odstavek 420. člena ZKP) bodisi iz zmotnega prikazovanja, da je pravnomočna sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar ne drži. 11. Kar se tiče drugostopenjske sodbe, vložnik sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih konkretiziranih in relevantnih pritožbenih navedb, da je razdrtje osnovnega dogovora povzročil oškodovanec, zaradi česar obsojenec kot prejemnik are ni mogel priti v zamudo pred 1. 5. 2017, ko je bil dogovor o nakupu nepremičnine še veljaven. Na tej podlagi uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS, ker naj bi sodišče druge stopnje obsojenca zaradi pavšalnih razlogov prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo.

12. Vrhovno sodišče teh izvajanj ne more sprejeti, saj je bila sodba sodišča prve stopnje izrečena na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, kar pomeni, da je uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopku s pritožbo izključeno (drugi odstavek 370. člena ZKP). Ker je zagovornik s pritožbo uveljavljal prvenstveno očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko je ponujal drugačno verzijo dogajanja, kot je izhajala iz razlogov prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje njegovih navedb ni moglo vsebinsko presojati in zato nanje tudi ni bilo dolžno posebej odgovarjati na način, kot pričakuje zahteva.

C.

13. Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP glede na navedeno niso podane, zahteva pa je bila v bistvenem vložena v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.