Jedro

Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je sicer res (predvsem) stvar tožnika samega, vendar je treba opozoriti, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavil tožnik; ne sme pa oblikovati tožbenega zahtevka namesto njega. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem in tretjem odstavku izreka ter sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na pravno neučinkovanje darilne pogodbe z dne 11. 2. 2004 med F. B. kot darovalcem in tožencem kot obdarjencem glede ½ nepremičnine parc. št. 304, vpisane v vl. št. 361 k. o. ..., in v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na dopustitev izterjave terjatve tožeče stranke na ½ nepremičnine parc. št. 390/2, vpisane v vl. št. 304 k. o. ..., in ½ nepremičnine parc. št. 570, vpisane v vl. št. 361 k. o. ..., ter v stroškovni odločitvi (III. točka izreka) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo: darilna pogodba, ki so jo 11. 2. 2004 sklenili F. B. in S. B. kot darovalca in toženec kot obdarjenec za nepremičnini parc. št. 304 in 624, vpisani v vl. št. 361 k. o. ..., nima pravnega učinka do tožnika za solastniški delež nepremičnin do ½, ki ga je tožencu podaril F. B. (I. točka izreka); toženec je dolžan dovoliti izterjavo terjatev: a) v višini 5.625,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadalje dolguje še izvršilne stroške v višini 231,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v višini 664,17 EUR, ki izhajajo iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 316/2005 z dne 1. 6. 2006 in popravnega sklepa istega sodišča I Cpg 316/2005 z dne 1. 9. 2006 ter sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju Pg 44/2005 z dne 3. 5. 2005; b) v višini 1.775,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka v višini 158,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki temeljijo na sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju 1 Ig 2005/153 z dne 14. 3. 2005; na solastniški delež do ½ nepremičnin parc. št. 390/2, vpisane v vl. št. 304 k. o. ..., ter parc. št. 570 in 624, vpisanih v vl. št. 361 k. o. ... (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je: pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno tako spremenilo, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu za ugotovitev pravnega neučinkovanja darilne pogodbe z dne 11. 2. 2004 med darovalcem F. B. in tožencem glede ½ nepremičnine parc. št. 304, vpisane v vl. št. 361 k. o. ..., in za dopustitev izterjave terjatve tožnika na ½ nepremičnin parc. št. 390/2, vpisane v vl. št. 304 k. o. ..., in parc. št. 570, vpisane v vl. št. 361 k. o. ...; v ostalem pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu glede pravnega neučinkovanja darilne pogodbe z dne 11. 2. 2004 med darovalcem F. B. in tožencem glede ½ nepremičnine parc. št. 624, vpisane v vl. št. 361 k. o. ..., ter glede dopustitve izvršbe na ½ nepremičnine parc. št. 624, vpisane v vl. št. 361 k. o. ..., vse, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve tožnika iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, potrdi.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da v celoti vzdrži v veljavi sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnjuje, da je v 1. točki tožbenega zahtevka pomotoma navedel, da gre za nepremičnini parc št. 304 in 624, vpisani v vl. št. 361 k. o. ..., kar je nedvomno razvidno tako iz 2. točke tožbenega zahtevka kot tudi iz tožbenih navedb. Glede na takšno tožnikovo očitno pisno pomoto bi moralo sodišče v skladu z materialnim procesnim vodstvom tega pozvati, da uskladi 1. točko tožbenega zahtevka s tožbenimi navedbami. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, bi moralo tako ravnati sodišče druge stopnje; moralo bi razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in temu naložiti, da pozove tožnika k opisani uskladitvi. S to opustitvijo je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev 22. člena Ustave RS. Iz stališč sodišča druge stopnje izhaja, da je možno pogodbo v oblikovalnem delu izpodbijati v celoti, to je brez navedbe parcel. Tožnik poudarja, da so torej parc. št. v oblikovalnem delu tožbenega zahtevka navedene zgolj pojasnjevalno in ne na način, da bi tožnik s to navedbo omejeval učinek izpodbijanja obravnavane darilne pogodbe le na določene parcele. Tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik pogodbo izpodbijal v celoti in ne le glede določenih nepremičnin. Navkljub napačni označbi nepremičnin je kot izpodbijano pravno dejanje v oblikovalnem tožbenem zahtevku navedena pogodba, ki je v tej 1. točki zahtevka nedvomno individualizirana. Sodišče bi zato moralo ugoditi zahtevku v celoti, saj se ta v 1. točki nanaša na izpodbijanje pravnega posla – darilne pogodbe kot celote, enako pa bi moralo ugoditi tudi tožbenemu zahtevku v 2. točki, ki konkretizira učinke tega izpodbijanja. Sodišče druge stopnje je s tem, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen istega zakona).(1) To pomeni, da imajo pri zbiranju procesnega gradiva (z nekaterimi izjemami) odločilno vlogo stranke, vendar je treba poudariti, da sodišče pri tem njihovem delovanju ni samo pasivni opazovalec, temveč aktivni sodelavec – pomembno omilitev omenjenega načela predstavlja (tudi) tako imenovano materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP; tudi /sodniška/ razjasnjevalna oblast ali odprto sojenje). Tako ni mogoče zanemariti vloge sodišča, ki jo ima to pri cilju, da se sporni predmet vsestransko razišče, in spodbujanju procesnih aktivnosti pravdnih strank, to je pri ustvarjanju pogojev za vsebinsko obravnavo bistva spora. Materialno procesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, področje stvarnih predlogov, dokazni postopek in pravna vprašanja. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je sicer res (predvsem) stvar stranke (tožnika) same(ga), vendar je treba opozoriti, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila stranka (tožnik)(2); ne sme pa (seveda) oblikovati tožbenega zahtevka namesto nje(ga). Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Na področju stvarnih predlogov gre pri materialnem procesnem vodstvu za razjasnitev tega, kakšno pravno varstvo stranka želi. To je zlasti potrebno takrat, ko tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno (nepravilno) formuliran.(3) Poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka ni sprememba tožbe. Namen razjasnjevalne oblasti na tem področju je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave povsem jasno, da ima prav, le njen tožbeni predlog je napačno formuliran.(4) Gre za pravico in dolžnost sodišča vplivati na stranko, da postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog.(5)

7. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za zgoraj opisan položaj tudi v konkretnem primeru, kjer je tožnik postavil dvočlenski zahtevek, pri čemer se parc. št. nepremičnin v njegovem prvem in drugem delu (1. in 2. točki) niso povsem ujemale, iz navedb tožnika v tožbi (tako imenovane tožbene naracije)(6) , njenih prilog(7) ter navedb in zahtevka njegovega predloga za izdajo začasne odredbe(8) pa nedvoumno izhaja, kakšno pravno varstvo (je) želi (želel) in v kakšnem obsegu; povsem jasno je bilo to tudi tožencu(9) in sodišču (prve stopnje)(10). Katero je pravno dejanje dolžnika (F. B.), ki ga njegov upnik (tožnik) izpodbija v konkretnem postopku(11) – to je sklenitev Darilne pogodbe z dne 11. 2. 2004, in na katere nepremičnine se (je) to nanaša(lo) – to so (½) parc. št. 390/2, vpisane v vl. št. 304 k. o. ..., in (½) parc. št. 570 in 624, vpisanih v vl. št. 361 k. o. ..., to je njihova identiteta, med pravdnima strankama torej nikoli niso bili sporni. Obe stranki sta ves čas vedeli, katere nepremičnine so predmet izpodbijanega dolžnikovega pravnega dejanja in s tem cilj konkretne pravde.

V takšni situaciji je dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) sodišču narekovala, da s postavitvijo ustreznih vprašanj oziroma na drug primeren način odpravi nejasnosti oziroma neskladja v tožbenem zahtevku (oziroma nekatera neskladja med predlogom tožbe /delom tega/ in njeno naracijo). (Očitno) sicer drži, da sodišče prve stopnje tega (sploh) ni opazilo,(12) vendar bi zato glede na pritožbene navedbe toženca v tej smeri in tožnikov odgovor na njih v odgovoru na pritožbo moralo drugače postopati sodišče druge stopnje; njegovo stališče, da tožnika ni (bilo) treba opozoriti na neskladje med 1. točko tožbenega zahtevka na eni strani ter 2. točko tega in navedbami tožbe ter njenimi prilogami na drugi strani, je zmotno.

8. Revident je v odgovoru na pritožbo,(13) torej pravočasno,(14) uveljavljal kršitev obveznosti, ki jih je sodišču (prve stopnje) nalagalo materialno procesno vodstvo (relativna bistvena procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom istega zakona),(15) vendar je sodišče druge stopnje (ne utemeljeno

) ni

sanira lo.

Pravnomočna sodba je torej v izpodbijanem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom istega zakona, zaradi česar je bilo treba tožnikovi reviziji ugoditi in pravnomočno sodbo v tem delu (in posledično v stroškovnem delu) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), v katerem bo moralo opisano pomanjkljivost odpraviti

9. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Navedeno pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP).

Op. št. (2): Gre torej za popravke oziroma dopolnitve zahtevka v tistem okviru, ki ga je stranka opredelila že sama.

Op. št. (3): Stranko lahko tako sodišče na primer spodbudi, naj pojasni razmerje med glavnim in stranskimi zahtevki, naj opredeli, katero vrsto objektivne ali subjektivne kumulacije uveljavlja idr.

Op. št. (4): Smisel načela materialnega procesnega vodstva je v tem, da omogoča povezavo med spodnjo in zgornjo premiso sodniškega silogizma. Naloga sodišča je, da s sodelovanjem s strankami poskuša pripomoči k temu, da se spor reši vsebinsko, ne pa formalistično, pri čemer ne sme zbuditi vtisa pristranskosti ali se celo pretvoriti v odvetnika stranke.

Op. št. (5): Primerjaj J. Juhart, Zbiranje pravdnega gradiva, Pravnik, št. 5-8/1957, str. 221 in 222; primerjaj tudi N. Betetto v L. Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 587 in nasl. Op. št. (6): Primerjaj zlasti II. točko tožbe z dne 2. 2. 2007. Op. št. (7): Primerjaj tožnikov predlog za izvršbo zoper dolžnika F. B., s. p., z dne 6. 12. 2002 (A2) in Darilno pogodbo z dne 11. 2. 2004 (A9).

Op. št. (8): Primerjaj list. št. 5. Op. št. (9): Primerjaj dokazni predlog v Odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe z dne 15. 2. 2007 in 1. točko Odgovora na tožbo z dne 9. 3. 2007 ter dokazni predlog v njem.

Op. št. (10): Primerjaj dokazni sklep z naroka za odločanje o predlogu za začasno odredbo z dne 2. 4. 2007 (list. št. 16); sklep o začasni odredbi P 42/2007 z dne 2. 4. 2007 (list. št. 18-21) in dokazni sklep z naroka za glavno obravnavo z dne 26. 11. 2007 (list. št. 25) ter samo sodbo tega sodišča. Op. št. (11): Dodati velja, da glede na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj utemeljeno; podani so vsi pogoji iz 255. člena OZ (objektivni) in tretjega odstavka 256. člena istega zakona (subjektivni).

Op. št. (12): Tožbenemu zahtevku je namreč kljub njegovim pomanjkljivostim, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, v celoti ugodilo.

Op. št. (13): Tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev pritožbe, ker je s tožbenim zahtevkom na prvi stopnji sojenja uspel. Pojasniti je treba, da mora udeleženec v postopku pred sodiščem aktivno izkoristiti vse procesne možnosti, ki so mu na voljo in v katerih lahko navaja pomisleke zoper stališča sodišč; pritožnikov nasprotnik ima pravico vložiti odgovor na pritožbo, v katerem lahko izpodbija razloge, ki jih uveljavlja pritožnik, ter uveljavlja domnevne kršitve, storjene v postopku na prvi stopnji sojenja. Primerjaj J. Zobec v L. Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 362 in nasl. Op. št. (14): V reviziji je relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mogoče (uspešno) uveljavljati samo, če so storjene na drugi stopnji sojenja (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) ali če so bile sicer izvorno storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa jih sodišče druge stopnje (neutemeljeno) ni sankcioniralo, čeprav so bile (neuspešno) uveljavljane s pritožbo – tedaj namreč sodišče druge stopnje takšno kršitev povzame in jo s tem stori tudi samo. Z revizijo se namreč izpodbija sodba sodišča druge stopnje (primerjaj prvi odstavek 367. člena ZPP), zaradi česar v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa.

Op. št. (15): Tožnik je opozoril, da bi ga sodišče moralo pozvati, naj uskladi 1. in 2. točko tožbenega zahtevka.