Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi je pogoj za veljavnost nadomestne vročitve po 140. v zvezi s 142. členom ZPP, da naslovnik na naslovu, na katerem se vroča, dejansko biva, pri čemer ni nujno, da ima oseba v tem smislu le eno stanovanje. Pri opredelitvi, ali gre za stanovanje, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in predvsem namen določb o nadomestnih vročitvah, ta je v tem, da je mogoče razumno pričakovati, da se bo naslovnik seznanil z vročenim pisanjem. Upoštevati pa je treba tudi načelo dobre vere v procesu: če je stranka sama namerno vzpostavila vtis, da prebiva v določenem stanovanju, se pozneje ne more sklicevati na to, da ni prebivala tam. Toženec je vse obdobje, ko je bival v C., prejemal pošto na naslovu v G. Ker po njegovih lastnih besedah nikoli prej in pozneje s prejemom poštnih pošiljk ni bilo težav, v G. je imel rastlinjake, občasno je prihajal domov, je s tem ustvarjal vtis, da tudi v G. dejansko biva in vročevalec ni imel nobenega razloga za dvom, da toženec pisanja ne bo prejel. Vročitev je bila zato opravljena pravilno in pravna domneva, da je toženec tožbo prejel 13. 12. 2005, ni bila izpodbita.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 21. 2. 2008 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper zamudno sodbo se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točka I.) spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 8.345,85 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 646.400,00 SIT od 2. 7. 2004 do vključno 31. 12. 2006 in od zneska 1.353.600,00 SIT od 3. 7. 2004 do vključno 16. 12. 2006, oboje preračunano po tečaju zamenjave, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 8.345,85 EUR od 1. 1. 2007 dalje, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek (na plačilo še 1.642.682,00 SIT, oziroma 6.854,79 EUR) se zavrne.

V ostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in v izpodbijanem, pa ne spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 198,95 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te odločbe.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep: Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje, saj za zamudo ni bilo opravičenega razloga. Hkrati je zavrnilo predlog za povrnitev pravdnih stroškov, saj toženec s predlogom ni uspel. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo odločitve, tako da se predlogu ugodi. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno in nepopolno je bilo raziskano dejansko stanje. Zaključek sodišča, da je bila pošiljka pravilno vročena toženčevi materi, namreč ne drži in nima zakonske podlage. Tako toženec kot priči so izjavili, da je toženec pisanje dejansko prejel 8. 1. 2006, ko mu je tožbo vročila mati. Zmotno in nelogično je tudi stališče sodišča, da je glede na to, da naj bi rok za odgovor na tožbo potekel 12. 1. 2006, toženec pa je tožbo prejel 8.1.2006, toženec še vedno imel dovolj časa za vložitev odgovora na tožbo. Ratio zakonskih rokov je namreč ravno v tem, da se stranka seznani z zadevo, opravi potrebna procesna dejanja in si po potrebi najde pooblaščenca. Sodišče je v tem smislu napačno uporabilo materialno pravo. Glavna napaka sodišča je torej v tem, da je posledice nepravilnega in nezakonitega vročanja pripisalo nič krivemu tožencu. Zato je toženec izgubil pravice, ki jih ima kot stranka v kontradiktornem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 116. člena Zakona o pravdnem postopku se vrnitev v prejšnje stanje lahko dovoli, če je stranka zamudila rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega zamudila pravico opraviti to dejanje in če je stranka rok zamudila iz upravičenega razloga. Do zamude mora torej priti v sferi stranke in ne sodišča. Zato trditve, da tožba v postopku ni bila pravilno vročena, niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa so lahko pritožbeni, obnovitveni ali revizijski razlog. Navedbe tožene stranke, da tožba ni bila pravilno vročena, so zato pri odločanju o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljene. V zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje je toženec navajal, da je tožbo prejela njegova mati 13. 12. 2005, da je mati nato na pisanje pozabila in mu ga izročila šele 8. 1. 2006, ko ni imel več časa, da bi našel strokovno pomoč in odgovoril na tožbo. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamuda nezakrivljena, biti mora nepričakovana in neodvrnljiva, za neutemeljenost predloga zadošča že vsaka oblika krivde (tudi majhna malomarnost). Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženec v času vročanja domov prihajal občasno, po dogovoru med tožencem in starši so pošto zanj prevzemali starši. Če je toženec na ta način organiziral prejemanje pošte, bi moral poskrbeti, da ga bodo starši o pošiljkah, še posebej sodnih, obveščali takoj, ko so jih prejeli. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da opisano ravnanje toženca ni bilo zadosti skrbno, da bi lahko govorili o nezakrivljeni zamudi, zato je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju sicer po nepotrebnem ugotavljalo, da je toženec imel vseeno še čas, da pravočasno odgovori na tožbo, glede na to, da mu je mati tožbo izročila 8.1.2006, rok za odgovor na tožbo pa se je iztekel 12.1.2006. Tako stališče sodišča prve stopnje je res napačno, stranka ima pravico zakonsko predvidene roke izkoristiti v celoti, vseeno pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj tožena stranka, kot rečeno, pri prejemanju pošte ni ravnala zadosti skrbno in zato vzrok za zamudo ni bil upravičen.

Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper zamudno sodbo: Z izpodbijano zamudno sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici toženca obsodilo na plačilo 3.642.682,00 SIT, zavrnilo pa tožbeni zahtevek na plačilo 598.658,00 SIT. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, tožencu je bila tožba pravilno vročena 13.12.2005, v 30 dneh nanjo ni odgovoril, ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, predlagani dokazi niso v nasprotju z dejstvi, navedenimi v tožbi. Toženec je 22.5.2004 povzročil prometno nesrečo in zapustil kraj nesreče, ne da bi pustil podatke, tožeča stranka je v zvezi z nesrečo izplačala zavarovalnino, odškodnino in stroške zastopanja. V zvezi z delom zahtevka, ki mu je bilo ugodeno, iz sodbe izhaja, da je podlaga odločitvi 4. točka B odst. 9. člena v zvezi z 2. odst. A točke 9. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in 4. točko 1. odst. 3. člena in 3. odst. 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03, skladno z 2. odstavkom 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP).

Zoper zamudno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. V zvezi z zamudno sodbo navaja, da je bistvena kršitev postopka podana, ker tožencu tožba ni bila pravilno vročena. Toženec je tožbo dejansko prejel šele 8.1.2006, zato je bil odgovor na tožbo vložen pravočasno. V tej zadevi gre zato tudi za kršitev določb Ustave RS, saj sodba v celoti temelji na domnevah.

Po mnenju toženca je podana tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče ni upoštevalo navedb v odgovoru na tožbo. Sodišče bi moralo izvesti vse dokaze, na katerih temelji zahtevek, toliko bolj, ker je bila na Okrajnem sodišču na Vrhniki v postopku zoper toženca izdana zavrnilna sodba.

Zgolj iz tožbenih navedb ni bilo mogoče preveriti utemeljenost tožbenega zahtevka, zato tudi iz tega razloga niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodba je nerazumljiva v tistem delu, v katerem je sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevka po višini. Ni jasno, kako je sodišče izračunalo glavnico in obrestni zahtevek.

Po določbi 6. odstavka 7. člena ZOZP je določena omejitev regresa na največ 2.000.000,00 SIT. To določbo je sodišče napačno uporabilo. V tem delu gre za nejasno obrazložitev, kot tudi za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.

Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Toženec zato predlaga, da Višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP je, da je bila tožba pravilno vročena. Navedbe v pritožbi zoper zamudno sodbo so glede pravilnosti vročitve sicer zelo skope, vendar mora pritožbeno sodišče na vprašanje zakonitosti izdaje zamudne sodbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Za toženca ni bilo sporno, da je njegova mati 13. 12. 2005 podpisala vročilnico in s tem potrdila prejem tožbe. Sporno je vprašanje, ali je pri taki vročitvi (ki je sicer v skladu s 3. odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 140. členom ZPP) mogoče govoriti o nadomestni vročitvi, glede na to, da je toženec v času vročanja bival na naslovu C. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil toženec ves čas stalno prijavljen na naslovu G., da na naslovu C., ni bil niti začasno prijavljen, da se je domov v G. vračal občasno, da je imel v G. svoje rastlinjake, da so vse njegove poštne pošiljke hodile na naslov G. in da sta jih po dogovoru prevzemala starša, da z drugimi pošiljkami ni imel težav (vse povzeto po izpovedi toženca). Po uveljavljeni sodni praksi je pogoj za veljavnost nadomestne vročitve po 140. v zvezi s 142. členom ZPP, da naslovnik na naslovu, na katerem se vroča, dejansko biva, pri čemer ni nujno, da ima oseba v tem smislu le eno stanovanje. Pri opredelitvi, ali gre za stanovanje, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in predvsem namen določb o nadomestnih vročitvah, ta je v tem, da je mogoče razumno pričakovati, da se bo naslovnik seznanil z vročenim pisanjem. Upoštevati pa je treba tudi načelo dobre vere v procesu: če je stranka sama namerno vzpostavila vtis, da prebiva v določenem stanovanju, se pozneje ne more sklicevati na to, da ni prebivala tam. Toženec je vse obdobje, ko je bival v C., prejemal pošto na naslovu v G. Ker po njegovih lastnih besedah nikoli prej in pozneje s prejemom poštnih pošiljk ni bilo težav, v G. je imel rastlinjake, občasno je prihajal domov, je s tem ustvarjal vtis, da tudi v G. dejansko biva in vročevalec ni imel nobenega razloga za dvom, da toženec pisanja ne bo prejel. Vročitev je bila zato opravljena pravilno in pravna domneva, da je toženec tožbo prejel 13. 12. 2005, ni bila izpodbita.

Toženec je v obravnavani zadevi sicer vložil odgovor na tožbo, vendar glede na datum vročitve prepozno. Prepozno vloženega odgovora na tožbo pa sodišče ne more upoštevati. Prav tako sodišče pri zamudni sodbi ne izvaja dokazov, ampak le preveri, ali morda predlagani dokazi niso v nasprotju z navedbami v tožbi, oziroma s splošno znanimi dejstvi. Po določbi drugega odstavka 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na v sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Pravdno sodišče na zavrnilno sodbo v kazenskem postopku ni vezano in mora obstoj obveznosti ugotavljati samo (na podlagi dejstev v tožbi, ki zaradi nevložitve pravočasnega odgovora na tožbo veljajo za priznana), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz dejstev, navedenih v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je oškodovancu in zavarovancu v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženec, izplačala odškodnino oziroma zavarovalnino. Toženec se je izognil preizkusu alkoholiziranosti, zato je na podlagi določb zavarovalne pogodbe izgubil zavarovalno kritje. Ob takih navedbah je zahtevek, da mora toženec izplačane zneske vrniti tožeči stranki, utemeljen. Izdana sodba je obrazložena in razumljiva, iz izreka in obrazložitve jasno izhaja, da so bili oškodovancu in zavarovancu izplačani vtoževani zneski, zamudne obresti pa tečejo od dneva, ki sledi dnevu plačila vsakega posameznega zneska.

Očitana neustavnost, ker naj bi sodba temeljila zgolj na domnevah, ni podana, saj so pravne domneve z vidika ustavnih pravic dopustne, potrebno je namreč upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Toženec je imel možnost te domneve izpodbijati, vendar je ni (pravočasno) izkoristil. Pravilno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni uporabilo določbe 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki je v času nastanka regresnega zahtevka in v času odločanja na prvi stopnji omejeval regresni zahtevek zavarovalnice na 2.000.000,00 SIT. Sodbo je bilo zato treba spremeniti (4. točka 358. člena ZPP) tako, da je tožena stranka dolžna plačati 8.345,36 EUR (prej 2.000.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od zneska 2.697,38 EUR (prej 646.400,00 SIT), od 2. 7. 2004 dalje (gre za časovno gledano prvo izplačilo odškodnine) in od zneska 5.647,98 EUR (prej 1.353.600 SIT) od 3. 7. 2004 dalje (del časovno gledano drugega izplačila zavarovalnine v višini razlike do skupne višine 2.000.000,00 SIT, to je do zneska, na katerega je plačilo regresa omejeno po 7. členu ZOZP).

Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker drugih kršitev ni ugotovilo, je na podlagi povedanega v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je bilo treba odločiti še o stroških vsega postopka. Uspeh tožeče stranke sodišče ocenjuje na 50 %, enak je uspeh tožene (ob upoštevanju uspeha po višini).

Stroški tožeče stranke znašajo skupaj 307,21 EUR (za sodne takse in materialne stroške). Tožena stranka mora zato tožeči povrniti 153,61 EUR.

Stroški tožene stranke znašajo skupaj 705,11 EUR (za sodno takso za pritožbo in za stroške odvetniških storitev, to je za sestavo pritožbe zoper sodbo, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve). Sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, saj je bil predlog zavrnjen in ne gre za stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP). Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 352,56 EUR.

Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 198,95 EUR pravdnih stroškov.