Jedro

Kaducitetni sklep ne ustanavlja lastninske pravice države na originaren način. Država le dobi vse zapustnikovo premoženje, tako aktivo in pasivo, in sicer v trenutku zapustnikove smrti (za nazaj).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da se po spremembi glasi: "Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje."

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške v znesku 5.159,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je po spremenjeni tožbi zahtevala ugotovitev, da je lastnica štirih nepremičnin, ki ležijo v k. o. .. oziroma ... Zatrjevala je, da je glede njih kot preživljalka leta 1993 s pokojnim A. A. kot preživljancem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Preživljanec je umrl leta 2002, zato meni, da bi morale pripasti njej, čeprav so bile v zapuščinskem postopku izročene toženki kot zapuščina brez dediča. Sklicevala se je tudi na priposestvovanje.

2. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. Ocenilo je, da tožnica lastninske pravice ni dobila s pogodbo, jo je pa s priposestvovanjem. Začetek priposestvovalne dobe je vezalo na preživljančevo smrt. Tožničine dobre vere po njegovi oceni ni omajala seznanitev s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2668/2010 z dne 20. 10. 2010, s katerim so bile nepremičnine izročene državi kot zapuščina brez dediča. 3. Sodišče druge stopnje je menilo nasprotno, da pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni, in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z vročitvijo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2668/2010 dne 18. 11. 2010 je po njegovi oceni tožnica izvedela, da je lastnica spornih nepremičnin toženka, in ni bila več v dobri veri, do tedaj pa desetletna priposestvovalna doba ni potekla.

4. Tožnica je še v revizijskem roku vložila revizijo in njen popravek. Zato je Vrhovno sodišče obravnavalo popravljeno vlogo.

Uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker iz izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi, zakaj je vročitev sklepa, izdanega v zapuščinskem postopku, povzročila prenehanje njene dobre vere. Pa tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj bi po njeni oceni sodišči morali šteti, da je priposestvovalna doba pričela teči že s sklenitvijo pogodbe, ker ni imela nobenega razloga podvomiti v njeno veljavnost. Potrebna desetletna doba se je po njenem mnenju iztekla že pred sporno vročitvijo, zato ta nima nobenega učinka na njeno lastninsko pravico. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče se najprej strinja s pritožbenim, da je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe. Le tako bo razmerje med pravdnima strankama dokončno urejeno (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Kako bi na zakonitost in pravilnost sodbe vplival (šele) z njo izdan sklep o spremembi, pa toženka v pritožbi tudi ni pojasnila. Pritožbeno sodišče na v toženkini pritožbi zatrjevano nasprotje in nerazumljivost razlogov sicer ni posebej odgovarjalo. Njegova ocena materialnopravne zmotnosti podanega zaključka pa vključuje tudi oceno, da so ti razumljivi in sposobni preizkusa, ki ji revizijsko sodišče pritrjuje. Obrazloženi in sposobni preizkusa so tudi razlogi pritožbenega sodišča. 8. Za presojo njihove materialnopravne pravilnosti pa revizijsko sodišče povzema ugotovljeno odločilno dejansko stanje: - pokojni A A. in tožnica sta leta 1993 sklenila Pogodbo o dosmrtnem preživljanju (v nadaljevanju Pogodba), s katero sta zajela tudi sporne nepremičnine, in jo overila pri sodišču; - pokojnik tedaj še ni bil lastnik spornih nepremičnin; - te so bile pozneje vrnjene v denacionalizacijskem postopku njegovi materi kot upravičenki; - v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb (leta 1993 in 1999) upravičenka ni več živela, A. A. pa je in je bil njen edini zakoniti dedič; - umrl je 9. 9. 2002; - s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2668/2010 z dne 20. 10. 2010 je bilo ugotovljeno, da sporne nepremičnine spadajo v zapuščino pokojne matere in da ta preide na pokojnega A. A., ter odrejeno, da se nepremičnine kot zapuščina brez dediča izročijo toženki; - toženka je vpisana kot lastnica spornih nepremičnin, ki jih je tožnica obdelovala od sklenitve pogodbe dalje.

9. Pravno podlago tožbenega zahtevka glede na zatrjevani čas posesti (Pogodba, na kateri tožnica gradi svojo dobro vero, sega v leto 1993) najprej predstavljajo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Ker pa se niti desetletna priposestvovalna doba ni mogla izteči pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) 1. 1. 2003, je treba za presojo tožničinega tožbenega zahtevka uporabiti določbe SPZ. Ta v prehodni določbi 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona, dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR pa sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Dobra vera se domneva, na toženi stranki pa je, da dokaže, da dobre vere ni (9. člen SPZ). Posestnik ni v dobri veri, če ve ali mora po okoliščinah domnevati, da ni lastnik, da torej stvar pripada drugemu.1

10. Svojo dobro vero tožnica gradi na pogodbi o dosmrtnem preživljanju. To je pogodba, s katero se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (prvi odstavek 557. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pred tem vsebinsko enako prvi odstavek 117. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD)).

11. Revizijsko sodišče se ne strinja z revizijskimi razlogi, da je priposestvovanje pričelo teči že s sklenitvijo same Pogodbe. Tedaj je tožnica dobila pričakovanje, da bo s preživljančevo smrtjo premoženje njeno, in ne utemeljene vere, da je njeno že od sklenitve pogodbe dalje, in s tem opravičljive zmote, da je njegova lastnica. Ta je nastopila šele s preživljančevo smrtjo. Preživljalec se po preživljančevi smrti v zemljiško knjigo praviloma vpiše tako, da vloži predlog za vpis skupaj s pogodbo in potrdilom matičnega organa o smrti preživljanca.2 Tudi, če preživljalec ne doseže vpisa v zemljiško knjigo in sodišče premoženje, ki je bilo morebiti že preneseno s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, zajame s sklepom o dedovanju, pa to ne vpliva na njegov pravni položaj. Dedni sklepi so namreč deklaratorni.3 Sicer vežejo stranko, ki je sodelovala v zapuščinskem postopku, a le glede dednih pravic. Dedič ali tretji pa lahko vedno, neodvisno od dedovanja, v pravdi uveljavlja zahtevo, ki temelji na drugem naslovu, neodvisnem od dedovanja. Pravice tretjih (pa tudi ne dedičev), ki niso dednopravne narave, zaradi izdanega sklepa ne smejo biti prizadete.

12. Država, ki prejme premoženje zapustnika brez dedičev (ali so ti nevredni ali se odpovedo dedovanju), sicer ni dedič. Kaduciteta namreč ni zakonito dedovanje, pač pa poseben način prehoda premoženja umrlega na državo, ki temelji na posebni vezi med zapustnikom in državo (9. člen ZD). Tudi kaducitetni sklep po oceni Vrhovnega sodišča ne ustanavlja lastninske pravice države na originaren način. Država le dobi vse zapustnikovo premoženje, tako aktivo in pasivo, in sicer v trenutku zapustnikove smrti (za nazaj). Tovrstni njegovi naravi pritrjuje tudi pravna teorija.4 Če nekaj ni bilo od zapustnika, torej z izdajo kaducitetnega sklepa ne postane državno.5 Bistvo kaducitete namreč ni v tem, da bi se država okoristila, pač pa, da se v primeru, ko zapustnik nima dedičev (ali so ti nevredni ali se odpovedo dedovanju), njegovo premoženjsko stanje likvidira, dokončno uredi tako glede aktive kot pasive, in da se poišče naslovnika preostanka. V nasprotnem primeru bi zapustnikovi upniki ostali brez poplačila, čeprav bi ta premoženje imel. Ker se država zapuščini ne more odreči, na drugi strani za zapustnikove dolgove odgovarja le do višine izročenega premoženja.6 Vse to pa potrjuje tudi zaključek, da o vprašanju, kdo je lastnik spornih nepremičnin, še ni bilo pravnomočno odločeno v zapuščinskem postopku, kot je menila toženka.

13. Če je tretji torej lastnik stvari, to ostane, ne glede na to, da se ta stvar izroči državi. Prav to pa trdi tožnica. Če bi bila Pogodba veljavna, bi sporne nepremičnine s preživljančevo smrtjo prešle nanjo. Tudi, če niso, pozneje izdani kaducitetni sklep ne vpliva na njen pravni položaj. Ker je država le vstopila v zapustnikov pravni položaj, je ta spor pravzaprav spor med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice na spornih nepremičninah. V notranjem razmerju med njima pa začne prenos lastninske pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju veljavno zemljiškoknjižno dovolilo.7 V tem primeru je pač odložen do zapustnikove smrti.

14. Po oceni revizijskega sodišča zato tožnica utemeljeno opozarja, da prejem (logično tudi izdaja) sklepa, s katerim je bilo premoženje izročeno državi, nima nobenega vpliva na njeno morebitno lastninsko pravico. Pa tudi ne na njeno dobro vero. Z izdajo tega sklepa se namreč ni nič spremenilo v tem notranjem razmerju. Če je tožnica imela dobro vero do izdaje tega sklepa, jo je tudi po njegovi izdaji. Nasprotno stališče pritožbenega sodišča pa je zmotno.

15. Tožnica ima prav tudi v tem, da ni imela razlogov, da bi podvomila v veljavnost Pogodbe. V zgoraj povzetem ugotovljenem dejanskem stanju namreč ni podlage, ki bi takšen zaključek omogočala. Tovrstnega pritožbenega ugovora toženka tudi ni postavila. Prav v tem pa se obravnavan primer odločilno razlikuje od obravnavanega v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 1044/2008, ki jo toženka izpostavlja v pritožbi. Ta namreč temelji ravno na okoliščinah, iz katerih nato izpelje materialnopravni sklep, da bi tožnik moral vedeti za ničnost pogodbe, na kateri temelji svojo dobro vero. Ker teh ni (tudi ni ugotovljeno, da bi tožnico s tem seznanila toženka in terjala posest spornih nepremičnin), pa je tožnica utemeljeno verjela, da so nepremičnine njene. Od nastopa tožničine dobre vere ob preživljančevi smrti septembra 2002 je tudi do vložitve tožbe decembra 2012 izteklo potrebnih deset let. Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, na tožničino dobro vero ne more vplivati njen pritožbeni poudarek, da tožnica spornih nepremičnin ni imela zavedenih v sistemu GERK. Kolikor se ta in vsak drug pritožbeni očitek nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, pa je nanj odgovorilo že pritožbeno sodišče in ga (konkludentno) zavrnilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Vrhovno sodišče je zato tožničini reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

17. Odločilo je še o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S spremembo izpodbijane odločitve se je spremenil uspeh pravdnih strank: tožnica je s tožbenim zahtevkom uspela v celoti. Ne pa z zahtevkom po zavarovanju, zato sama krije stroške tega dela (tako je odločilo že sodišče prve stopnje). Za postopek pred sodiščem prve stopnje ji gre tako 2.642,12 EUR (kakor ji jih je priznalo sodišče prve stopnje, toženka pa v pritožbi konkretizirano ni nasprotovala).

18. Toženka ji mora povrniti tudi stroške, nastale v revizijskem postopku (v pritožbenem postopku tožnica ni sodelovala). Revizijsko sodišče ji je priznalo 2.517,68 EUR (939,00 EUR sodne takse, 1.274,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007), vse Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015).

19. Skupaj mora toženka na račun stroškov tožnici povrniti 5.159,80 EUR. Če jih ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti. Sama pa mora kriti tudi svoje stroške, nastale v postopku, tudi v postopku zavarovanja z začasno odredbo, saj je tožničin predlog sodišče zavrnilo še predno je toženka vložila odgovor, na katerega je tudi ni pozvalo. Ker njeno sodelovanje ni bilo potrebno, ne gre za stroške, ki bi ji jih tožnica neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

1 Primerjaj M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 ? 265. 2 Primerjaj B. Podgoršek v Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 544, in M. Kreč in D. Pavić v Komentar Zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, Zagreb 1964, str. 376. 3 Primerjaj A. Finžgar v Dedno pravo Jugoslavije, Ljubljana 1962, str. 150. 4 Primerjaj Zupančič in V. Žnidaršič v Zapuščina brez dedičev, Pravna praksa, leto 2005, št. 24, M. Kreč in D. Pavić v Komentar Zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, Zagreb 1964, str. 28, in N. Gavella v Naslednjo pravo, Narodne novine, Zagreb, 2008, stran 310 in str. 245 ter naslednje. 5 Enako odločba Vrhovnega sodišča II Ips 482/1996. 6 Primerjaj K. Zupančič in V. Žnidaršič, prav tam. 7 Primerjaj 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-591/10 in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 475/2008.