Jedro

Stališče tožene stranke, da pravnomočna sodna odločba o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in njegovi vzpostavitvi za določeno obdobje za nazaj še ne dokazuje elementov delovnega razmerja, ni utemeljeno, saj pomeni nespoštovanje pravnomočno urejenega pravnega razmerja. Pogoj za priznanje delovnega razmerja tudi sicer ni plačilo prispevkov pristojnim zavodom, saj to ni obvezni element, od katerega bi bil odvisen obstoj delovnega razmerja.

Plačilo prispevkov je lahko pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja, ni pa pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 7. 5. 2007 in odločbo z dne 26. 3. 2007 o zavrnitvi priznanja lastnosti zavarovanke. Hkrati je odločilo, da ima tožnica za čas od 1. 5. 2000 do 20. 7. 2000 lastnost zavarovanke obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka. Sodišče je presodilo, da predstavlja pravno podlago za priznanje lastnosti zavarovanke sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 82/2003-35 z dne 30. 9. 2003, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1712/2003 z dne 13. 5. 2005. Z navedeno sodbo je bilo ugotovljeno, da tožnici dne 31. 1. 2000 delovno razmerje pri takratni delodajalki D. U. s. p. ni zakonito prenehalo ter je bilo delodajalki naloženo, da tožnici za čas od 1. 2. 2000 do 20. 7. 2000 prizna pravice iz delovnega razmerja, to je delovno dobo in ji izplača pripadajočo plačo. Tožnica je bila v času od 1. 2. 2000 do 30. 4. 2000 prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti, za preostali čas pa predstavlja podlago za zavarovanje s pravnomočno sodbo priznano delovno razmerje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja na stališču, da zgolj obstoj delovnega razmerja tožnice ni ustrezna podlaga za izpodbijano odločitev. Šele z dejansko izpolnitvijo obveznosti in plačilom prispevkov bi delodajalec postavil pravno razmerje, ki bi imelo posledice za tožničino obvezno zavarovanje oziroma status zavarovanke. Pravnomočna sodba ne more nadomestiti dejanske izvršitve obveznosti delodajalca v času po njeni pravnomočnosti. V postopku uveljavljanja lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja se zahteva predložitev dokazil o obračunu in plačilu prispevkov. Graja tudi stališča sodišča druge stopnje glede uporabe 192. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v zvezi z upoštevanjem spornega obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo. V evidencah tožene stranke po zavarovanju tožnice v spornem obdobju ni nobenih podatkov v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-1. V tej zadevi ne le da ni mogoče ugotoviti lastnosti zavarovanke, temveč spornega obdobja tudi ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. Navaja, da tudi iz nekaterih odločb sodišča druge stopnje izhaja pomen dejanske izvršitve pravnomočne sodbe o priznanju delovnega razmerja na sam obstoj delovnega razmerja in s tem tudi na obstoj podlage za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

4. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, s tem da revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP- Ur. l. RS, št. 26/99-45/08) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Delovno razmerje je po 13. členu ZPIZ-1 pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZPIZ-1 na podlagi tega pravnega razmerja nastane zavarovalno razmerje. Lastnost zavarovanca ima po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ - Ur. l. RS, št. 81/2000) vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje (prvi odstavek 46. člena). Za tožnico je bil dolžan na podlagi prvega odstavka 23. člena ZMEPIZ vložiti prijavo delodajalec, ki je po določbi prvega odstavka 26. člena istega zakona dolžan med drugim vložiti prijavo zavarovanja za vsakega novega zaposlenega delavca, odjavo iz zavarovanja za vsakega delavca, ki mu preneha delovno razmerje in prijavo sprememb med zavarovanjem. Ker delodajalec očitno ni vložil ponovne prijave zavarovanja, je tožnica na podlagi prvega odstavka 50. člena ZMEPIZ predlagala uvedbo postopka za ugotovitev lastnosti zavarovanke. Obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca se po prvi alineji 49. člena ZMEPIZ ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, vzpostavljeno pa je bilo pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju Pravilnik – Ur. l. RS, št. 32/96) v prvem odstavku 2. člena določa, da osebe iz 8. člena ZPIZ (oziroma sedaj 13. člena ZPIZ-1) dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo. Tožnica je predlagala ugotovitev lastnosti zavarovanke za čas od 1. 5. 2000 do 20. 7. 2000 na podlagi delovnega razmerja, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. Prav ta pravnomočna sodna odločba in z njo priznano delovno razmerje predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 45. členom ZMEPIZ oziroma dokaz o obstoju tega delovnega razmerja v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 2. člena Pravilnika.

8. Stališče tožene stranke, da pravnomočna sodna odločba o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in njegovi vzpostavitvi za določeno obdobje za nazaj še ne dokazuje elementov delovnega razmerja, ni utemeljeno, saj pomeni nespoštovanje pravnomočno urejenega pravnega razmerja. Pogoj za priznanje delovnega razmerja tudi sicer ni plačilo prispevkov pristojnim zavodom, saj to ni obvezni element, od katerega bi bil odvisen obstoj delovnega razmerja. Judikati sodišča druge stopnje, na katere se sklicuje revizija, se nanašajo na obstoj delovnega razmerja za čas po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo delovno razmerje priznano, pa potem ni prišlo do vrnitve delavca na delo v postopku izvršbe, ne pa na obstoj delovnega razmerja v času do izdaje pravnomočne sodbe.

9. Predmet tega spora je bila le ugotovitev lastnosti zavarovanca in ne vprašanje zavarovalne dobe. Na podlagi določbe petega odstavka 7. člena in 191. člena ZPIZ-1 je plačilo prispevkov lahko pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja, ne pa pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca. Ne gre torej za odločanje o zahtevku za priznanje pravic iz obveznega zavarovanja, v katerem bi vprašanje obračuna in plačila prispevkov lahko bilo pomembno. Kot navedeno pa za odločitev o samem priznanju lastnosti zavarovanca to ni utemeljen pogoj (1).

10. Ker v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

11. Odgovor na revizijo ni bistveno pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča. Zato na podlagi 155. člena ZPP tožnica sama krije stroške tega odgovora.

Op. št. (1): Podobna stališča je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 316/2009 z dne 4. 4. 2011