Jedro

Za sporno obdobje je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja s pravnomočno sodbo delovnega sodišča, za to obdobje so bili obračunani tudi prispevki za obvezno zavarovanje, tako da je treba to obdobje šteti v pokojninsko dobo (ne glede na dejstvo, da prispevki niso bili plačani, saj plačilo prispevkov ni pogoj za vštevanje obdobja v pokojninsko dobo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 26. 3. 2997 in z dne 7. 5. 2007 ter ugotovilo, da ima tožnica lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja za čas od 1. 5. 2000 do vključno 20. 7. 2000 in toženki naložilo plačilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Pritožba meni, da sodba Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 482/2003 z dne 30. 9. 2003 v dajatvenem delu ni bila izvršena in tako ni moč šteti, da je v spornem primeru podano pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Plačilo plače in plačilo prispevkov sta bistvena elementa delovnega razmerja v smislu, kot je to potrebno za ugotovitev lastnosti zavarovanca v sistemu socialne varnosti. Sodba ni bila realizirana, neposredni učinek pa ima samo za stranke v delovnem sporu. Šele z izpolnitvijo obveznosti določene v sodbi bi delodajalec vzpostavil pravno razmerje, ki ima lahko posledice v delavčevem obveznem socialnem (pokojninskem in invalidskem) zavarovanju oz. statusu zavarovanca. Prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožnice v spornem obdobju niso bili poravnani in tako tožnica ne more uveljaviti pravice do obveznega zavarovanja. Po določbi 2. člena Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/1996 s spremembami - v nadaljevanju: Pravilnik) se lastnost zavarovanca dokazuje s sodbo, kar ne pomeni, da je v primeru obstoja sodbe lastnost zavarovanca avtomatsko dokazana, saj je lastnost zavarovanca potrebno ugotoviti oz. oceniti v vsakem primeru posebej. Pritožba meni, da bi bili delavci neenako obravnavani v kolikor v primeru pravnomočne sodne odločbe ne bi bilo potrebno predložiti dokazila o izplačanih plačah in dokazila o plačanih prispevkih. Sodišče tudi ni odgovorilo na navedbe toženke v odgovoru na tožbo oz. se do teh navedb v razlogih sodbe ni opredelilo in tako sodba glede tega nima razlogov in je tako podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz II. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP).

Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje saj meni, da je za obstoj statusa zavarovanke bistvena okoliščina ta, da ji je za sporno obdobje priznano delovno razmerje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo, postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Očitki glede bistvene kršitve določb postopka se nanašajo na to, da sodišče prve stopnje naj ne bi „odgovorilo“ na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo oz. se do teh navedb v razlogih sodbe ni opredelilo in tako sodba glede tega nima razlogov. Po vsebini se tako očitek glede bistvene kršitve določb postopka nanaša na 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP ker sodba naj ne bi imela razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravnorelevantna dejstva za odločitev v predmetni zadevi pravilno ugotovilo, sodbo ustrezno utemeljilo glede dejanskih kot glede pravnih razlogov tako, da očitane bistvene kršitve določb postopka ni mogoče ugotoviti.

Dejansko stanje ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

V predmetni zadevi se spor nanaša na zahtevek tožnice, da se ji prizna lastnost zavarovanke iz naslova delovnega razmerja pri samostojni podjetnici U.D. s.p. frizerske storitve, na naslovu ..., od 1. 5. 2000 do 20. 7. 2000. Delovno sodišče v Mariboru je s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 482/2003 z dne 30. 9. 2003 ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri D.L. ni prenehalo 31. 1. 2000 in ji je trajalo še naprej z vsemi pravicami iz dela in po delu do 20. 7. 2000 in delodajalko zavezalo, da je dolžna tožnici obdobje od 1. 2. 2000 do 20. 7. 2000 vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo ter ji za to obdobje izplačati pripadajočo plačo od meseca februarja 2000 do meseca julija 2000 v višini, kot je navedena v izreku citirane sodbe in odvesti prispevke in davke od bruto zneska. Navedeno dejansko stanje, kakor ga povzema sodišče prve stopnje in kakor je razvidno tudi iz prilog v sodnem in upravnem spisu, med strankama niti ni bilo sporno.

Materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno.

Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 - v nadaljevanju: ZMEPIZ) in v že citiranem Pravilniku o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da določbi 45. in 46. člena ZMEPIZ določata, da mora imeti oseba za obstoj zavarovalnega razmerja določen status, na podlagi katere je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče je v konkretnem primeru kot pravno razmerje za nastanek zavarovalnega razmerja štelo delovno razmerje, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 482/2003. Obstoj delovnega razmerja se tudi po 1. alineji 2. člena Pravilnika dokazuje s pravnomočno sodno odločbo. V skladu s 191. členom ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Odmik od tega pogoja plačila prispevkov za zavarovalno dobo pa predstavlja 192. člen ZPIZ-1, ki določa, da ne glede na določbo 191. člena se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilcev obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. V danem primeru to pomeni, da je s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 482/2003 po eni strani bilo ugotovljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, to je delovno razmerje, po drugi strani pa so bili za sporno obdobje obračunani tudi prispevki za obvezno zavarovanje od mesečne plače, ki pa niso bili vplačani v pokojninsko in invalidsko zavarovanje kar pa po citiranem 192. členu ZPIZ-1 ni pogoj za vštevanje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Navedena materialnopravna izhodišča so edino relevantna za razrešitev spora v predmetni zadevi.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da zaradi tega, ker sodba delovnega sodišča ni bila izvršena, da ni podano pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Prav pravnomočna sodba delovnega sodišča, ki je ugotovila obstoj pravnega razmerja med D.L. in D.U. in temu razmerju dala kvalifikacijo delovnega razmerja z vsemi pravicami iz dela in po delu in sicer za čas od 1. 2. 2000 do 20. 7. 2000 je tista osnova na podlagi katere je tožnica pridobila status delavca, ki je v skladu s 13. členom ZPIZ-1 podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodba, s katero je bilo odločeno v delovnem sporu ima resda neposredni pravni učinek samo za ti dve stranki posrednega pa tudi za pravice tožnice iz naslova socialne varnosti. Tudi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne glede na to, da prispevki niso bili plačani (192. člen ZPIZ-1).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je odločilo, da tožeča stranka krije stroške odgovora na pritožbo sama, saj z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k rešitvi sporne zadeve (165. člen ZPP).