Jedro

Zakonca nista oddajala apartmajev v času skupnega življenja. Da bi po razpadu življenjske skupnosti skušala doseči dogovor, da bi se apartmaji pričeli oddajati, pa tožnica ne zatrjuje. Čeprav jo je toženec opozoril na neskladje med trditvami o prikrajšanju in postavljenim zahtevkom, nato pa jo je še sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo, naj poda konkretne trditve glede neupravičene obogatitve, ker ne uveljavlja nekaj, kar bi že uveljavljala in ne gre za že pobrane najemnine, trditev kdaj oziroma kolikokrat in za koliko časa bi šla na počitnice, ni podala. Tako ni izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale plačilo za kontinuirano uporabo vseh treh apartmajev hkrati in je presoja sodišča prve stopnje, da do povrnitve polovice tržnih najemnin, ki bi jih bilo mogoče iztržiti z oddajanjem apartmajev, ni upravičena, materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.297,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo v izreku odločbe točno navedenih denarnih zneskov (točka I izreka), ustavilo postopek za znesek 7.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 do prenehanja obveznosti (točka II izreka) in odločilo, da tožeča stranka nosi vse stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev temeljnih človekovih pravic ter svoboščin, varovanih v Ustavi RS in EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da so stališča, na katera je sodišče oprlo izpodbijano odločbo, v nasprotju z materialnopravno ureditvijo neupravičene obogatitve, zato posegajo v njeno pravico do lastnine, poleg tega so v nasprotju s tistim, kar je bilo tekom postopka navajano ter z dokazi, ki so bili izvedeni. Večinsko stališče glede pojma prikrajšanja pri neupravičeni obogatitvi je, da je prikrajšanje vsaka neugodnost ali položaj, ki ga je prikrajšani utrpel zaradi obogatitvenega dogodka, to izgubo ali korist pa je možno denarno ovrednotiti. Tipičen primer neupravičene obogatitve je, ko eden od solastnikov ali kdo drug uporablja (so)lastnino drugega brez soglasja in volje (so)lastnika. Sankcija za takšno uzurpacijo (so)lastnine je uporabnina. Tudi sodna praksa je glede tega enotna. Toženec se kljub pozivu tožnice upira izročiti ji v posest in uporabo nepremičnine v Avstriji in v Savudriji, glede katerih velja zakonska domneva o polovičnih solastninskih deležih, saj so bile nepremičnine pridobljene z delom v zunajzakonski skupnosti pravdnih strank. Toženec ni zanikal, da gre za skupno premoženje, niti da on uporablja vse navedene nepremičnine v celotnem obsegu. Izkazano je, da soglasja za uporabo toženec nima, torej je solastninski delež tožnice uporabljal brez pravne podlage. Višina uporabnine je po ustaljeni sodni praksi vedno enaka tržni najemnini; ni pomembno, na kakšen način uporabnik nepremičnino uporablja ter ali jo ekonomsko izkorišča in ali jo oddaja. Predmet uporabnine je torej tudi potencialna korist, ki bi jo neupravičeni uporabnik lahko dosegel, bodisi s svojo uporabo bodisi z oddajanjem ali na kakšen drug način, ki je primeren namenski rabi nepremičnine. Zadostuje, da uporabnik (so)lastnika neupravičeno izključi iz uporabe, kako je bila nepremičnina rabljena pred tem in zakaj jo je potreboval njen (so)lastnik, ni pomembno. Ne more biti odločilno, kar navaja sodišče, da ni postavila trditev, kako bi nepremičnino uporabljala. To enostavno ni skladno z njenimi navedbami in tudi pravno ni upoštevno. Na podlagi 33. člena Ustave lahko s svojo lastnino prosto razpolaga in jo uporablja tako, kot njej najbolj ustreza. V situaciji, v kateri se je znašla, bi jih oddajala in uporabljala za potrebe nje in otrok. Ni res, da apartmaja v Avstriji v letu 2020 ni bilo možno oddajati, apartmajev v Savudriji pa sploh ni mogoče oddajati, ker nista kategorizirana. Avstrija v letu 2020 ni bila zaprta, kategorizacijo apartmajev v Savudriji pa se lahko izposluje pri hrvaških upravnih organih v sedmih dneh. Podala je trditve o tem, da so vsi apartmaji sodobno opremljeni in urejeni in sta jih stranki z otroci rabili za počitek in dopuste, predložila je tudi podatke iz javno objavljenih baz o cenah, po katerih se oddajajo primerljive nepremičnine, tudi izvedenca je predlagala za določitev višine uporabnine, sodišče pa se do teh njenih navedb sploh ni opredelilo in obrazložilo, zakaj dokazov ni izvedlo. Zakonska domneva o njenem 50 % deležu na skupnem premoženju je v veljavi vse do takrat, dokler ne bo toženec s pravnomočno sodno odločbo dokazal, da je to domnevo ovrgel in je delež drugačen. Glede na vse navedeno je zaključek sodišča, da ni izkazala konkretnega prikrajšanja in škode, ki ji je nastala, arbitraren. Ker je zmotna odločitev o glavni stvari, izpodbija tudi sklep o stroških.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala obogatitve, ker je zahtevala plačilo teoretičnega izkupička iz naslova oddajanja nepremičnin. V času trajanja izvenzakonske skupnosti so uporabljali apartmaje kot družina, kdaj pa tudi prijatelji in sorodniki. Nepremičnin ni oddajal v najem. V apartma v Avstriji zaradi corona virusa in posledičnega zaprtja držav ni hodil in se nepremičnina tudi oddajati ni mogla. Dokazno breme za trditve glede kategorizacije apartmajev na Hrvaškem je na tožnici, pa ga ni zmogla. Iz dopisov tožničinega pooblaščenca izhaja le predlog uporabe apartmajev, tožnica pa na zaslišanju ni znala konkretno povedati, kako bi apartmaje uporabljala. Tudi predloga iz dopisov ni potrdila, saj je izpovedala, da bi apartmaje uporabljala za dopust med počitnicami, kar je v nasprotju z zahtevkom za uporabnino za neprekinjeno uporabo. Lastninska pravica ni neomejena in je šele predmet ugotavljanja v vzporednem postopku. Ne drži, da je domneva o polovičnem deležu pravno dejstvo, ki temelji na močnejšem pravnem naslovu, in bi zato moralo sodišče tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine za polovični delež nepremičnin ugoditi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno podlago so materialnopravna izhodišča za razsojo določila Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist: 198. člen v zvezi s splošnimi pravili iz 190. člena OZ. Predpostavke za uspeh z zahtevkom so: toženčevo povečanje premoženja (obogatitev), prikrajšanje tožnice, vzročna zveza med prikrajšanjem in povečanjem premoženja, odsotnost pravne podlage za prikrajšanje na eni in obogatitev na drugi strani ter odsotnost privolitve v prikrajšanje. Sodišče mora glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je podan položaj neupravičene pridobitve. Pri presoji upošteva objektivne okoliščine in ravnanja strank, tudi pretekla, oceni jih v luči temeljnih načel obligacijskega prava1. Sodišče prve stopnje je za razsojo relevantno dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Okoliščine konkretnega primera se bistveno razlikujejo od okoliščin v zadevah, na katere se sklicuje tožnica. Sklicuje se na sodno prakso v primerih, ko je en solastnik (ali več solastnikov) izključil druge solastnike od uporabe stanovanja ali poslovnih prostorov. Tožnica in toženec pa sta še vedno skupna lastnika nepremičnin, za uporabo katerih tožnica zahteva plačilo. Postopek za ugotovitev njunega skupnega premoženja in določitev deležev na njem je še vedno v teku, tako da njuni deleži na skupnem premoženju še niso znani2. Skupno lastnino lastniki uporabljajo in z njo razpolagajo skupaj in solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo (drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ker gre za bivša, medsebojno sprta partnerja, dogovora o hkratni (skupni) uporabi premoženja ni mogoče pričakovati. Glede na to, da sta skupna lastnika več počitniških apartmajev, bi bil v skladu s temeljnimi načeli vestnosti in poštenja ter načelom izravnalne pravičnosti dogovor, kdaj in kdo od njiju bo uporabljal posamezen predmet skupnega premoženja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec tožnici onemogoča uporabo vseh skupnih nepremičnin. Kljub večkratnim pisnim pozivom ji ni izročil ključev od apartmajev. Pritrditi je treba pritožbi, da ta zaključek dokazuje toženčevo okoriščanje. Ni pomembno ali oziroma koliko apartmaje sam v resnici uporablja oziroma drugače izkorišča, saj je tožnico v nasprotju z zakonom in njeno voljo izključil od uporabe skupnih nepremičnin.

8. Ni pa tožnica izkazala vtoževanega prikrajšanja na svoji strani. Zahteva plačilo mesečnih najemnin, ki bi jih bilo po njenih trditvah možno iztržiti z oddajo dveh apartmajev, primerljivih s tistima v Savudriji, in enega apartmaja, primerljivega z njunim apartmajem v kraju ... To ni skladno s trditvami, ki jih je potrdila v svoji izpovedbi, da bi apartmaje (skupaj z otrokoma) uporabljala za preživljanje počitnic. Nesporno je, da gre za počitniške apartmaje, ki sta jih tožnica in toženec v preteklosti uporabljala za družinske počitnice, torej le občasno. Oddajala apartmajev v času skupnega življenja nista, da bi po razpadu življenjske skupnosti skušala doseči dogovor, da bi se apartmaji pričeli oddajati, tožnica ne zatrjuje. Čeprav jo je toženec opozoril na neskladje med trditvami o prikrajšanju in postavljenim zahtevkom, nato pa jo je še sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo, naj poda konkretne trditve glede neupravičene obogatitve, ker ne uveljavlja nekaj, kar bi že uveljavljala in ne gre za že pobrane najemnine, trditev kdaj oziroma kolikokrat in za koliko časa bi šla na počitnice, ni podala. Tako ni izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale plačilo za kontinuirano uporabo vseh treh apartmajev hkrati in je presoja sodišča prve stopnje, da do povrnitve polovice tržnih najemnin, ki bi jih bilo mogoče iztržiti z oddajanjem apartmajev, ni upravičena, materialnopravno pravilna. Dokazi, ki so bili predlagani za dokazovanje višine najemnine, so irelevantni.

9. Lastninsko pravico, ki seveda vključuje tudi možnost uporabe, lahko tožnica zavaruje s pravnimi sredstvi za varstvo lastninske pravice, ni pa izkazala vseh predpostavk neupravičene obogatitve. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne bo podrobneje odgovarjalo, ker po obrazloženem za njegovo odločitev niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora tožencu povrniti potrebne stroške (155. člen ZPP) odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Priznalo je 1750 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT, 22 % DDV za odvetniške storitve in materialne stroške po 11. členu OT, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR skupaj znaša 1.297,50 EUR. Ostalih priglašenih stroškov ni priznalo, saj so že zajeti v priznanih odvetniških stroških.

1 Prim. odločbo VS RS II Ips 25/2022 in v njej navedeno sodno prakso. 2 Pravilno je obrazložilo prvo sodišče, da bi moralo prekiniti ta postopek do ugotovitve deležev na skupnem premoženju, če bi bil podan temelj zahtevka, vendar ni.