Jedro

Če tožeči stranki trdita, da njun zahtevek temelji na zaupanju v lokacijsko informacijo, ne pa v že pridobljeno pravico do izgradnje objekta, jima iz pravice, ki je nista imela, škode v obliki izgubljenega dobička s prodajo stanovanj ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami nosita svoje pritožbene stroške, solidarno pa sta dolžni toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 1702,00 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo odškodnine v višini 1.038.709 EUR z zakonskimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in pravdnih stroškov tožečima strankama (I. točka izreka); tožečima strankama pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 6.664,68 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Tožeči stranki sta se zoper sodbo pritožili, uveljavljali sta vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zahtevku tožečih strank v celoti ugodi oziroma podredno, da vrne zadevo v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeči stranki sta 14. 04. 2008 vložili tožbo zoper toženo stranko, na podlagi katere sta od Občine Ivančna Gorica uveljavljali odškodnino na podlagi 52. člena ZGO-1 (ki je bil črtan s spremembo ZGO-1C- Ur. l. RS, št. 126/2007) zaradi zatrjevane spremembe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih, ki naj bi ga tožeča stranka dosegla z aktom: Obvezna razlaga Odloka... (Ur. l. RS, št. 97/2007 z dne 24. 10. 2007). Ker naj bi bil navedeni akt tožene stranke v nasprotju z Lokacijsko dokumentacijo z dne 20. 06. 2007, ki jo je izdala tožena stranka, sta tožeči stranki v tožbi zatrjevali nastanek škode, ki naj bi jima nastala zaradi zaupanja v lokacijsko dokumentacijo, v višini odškodninskega zahtevka. Sodba sodišča prve stopnje temelji na pritrditvi ugovorom tožene stranke o nesklepčnosti oziroma nedokazanosti nastanka škode zaradi sprejete Obvezne razlage odloka, ne odgovarja pa na vprašanje zatrjevane protipravnosti ravnanja tožene stranke. Ker je nastanek škode eden izmed pogojev za uveljavljanje odškodninske odgovornosti (1. odstavek 131. člena OZ), sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava, če se z vprašanjem protipravnosti ravnanj tožene stranke v konkretnem primeru ni ukvarjalo. Zato tudi pritožbeno sodišče ni presojalo obsežnih pritožbenih trditev tožečih strank v smeri utemeljevanja domnevno nedopustnega ravnanja tožene stranke. Omejilo se je na presojo pritožbenih razlogov, s katerimi pritožnika konkretno nasprotujeta obrazloženim razlogom sodišča prve stopnje o škodi.

Pritožba ne nasprotuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da stroški v zvezi z ustanovitvijo 1. tožeče stranke v višini 13.000,00 EUR niso stroški tožečih strank. Zato do plačila odškodnine za stroške ustanoviteljev nista upravičeni.

Glede škode zaradi razveljavitve pogodbe o projektni dokumentaciji v višini 22.183,00 EUR je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da jih tožeči stranki nista izkazali. Pojasnilo je, da tožeči stranki tudi po opozorilu tožene stranke v odgovoru na tožbo (list. št. 24), da nista predložili pogodbe o izdelavi projektne dokumentacije št. 102/07 – 21, te sodišču nista predložili. Po pozivu sodišča, da tožeči stranki vsako postavko škode specificirata, pa sta tožeči stranki predložili le račun št. 01-2007 z dne 09. 11. 2007 v višini 7.309,80 EUR za prvi obrok po tej pogodbi. Na tej listini je kot izdajatelj računa P.A. d.o.o., za kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo protispisnost s trditvami tožečih strank, da je bil izvajalec sporne pogodbe O. P. d.o.o. Pravilno je mnenje tožečih strank, da bi v takem primeru sodišče prve stopnje moralo na naroku, v okviru materialnopravnega vodstva (285. člen ZPP) razčistiti vprašanje, kdo je izdajatelj računa (pravilno št. o4-2007). Zmotno pa je mnenje tožečih strank, da se nista bili dolžni ozirati na trditve tožene stranke, da nista predložili pogodbe, zato tudi ne more biti zanju več presenečenje ugotovitev sodišča prve stopnje, da listine, na katero sta se sklicevali v tožbi, nista predložili. S tem pa sodišče tudi ni moglo preveriti, katera od tožečih strank je bila naročnik. Ker pa zahtevek tožečih strank temelji tudi na trditvah, da vtožujeta škodo zaradi razveljavitve pogodbe, te pa nista izkazali, ravno tako pa tudi ne plačila spornega računa, dejstvo, kdo naj bi izstavil sporni račun, niti ni pomembno za odločitev. Zato očitek sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo kot priče arhitekta, ki bi lahko pojasnil zaplet v zvezi z izdanim računom, ni utemeljen. Iz tega pa sledi, da škode, ki bi jima nastala s stroški zaradi plačila spornega računa, nista izkazali.

Tožeči stranki pa se ne upirata ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta tožeči stranki zemljišče kupili za 220.000,00 EUR, potem pa, ne da bi na njem kaj gradili, prodali za 370.000,00 EUR, smiselno pa nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da sta tožeči stranki lahko vse stroške, ki jih vtožujeta kot navadno škodo zaradi predčasnega zaključka leasing pogodbe (37.056,00 EUR) pokrili z razliko v ceni, s trditvami, da sta imeli višje stroške od vtoževanih. S tem očitata sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni podana. Višjih stroškov od zatrjevanih v tožbi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, če jih nista zatrjevali tožeči stranki že pred sodiščem prve stopnje, sicer pa tudi v pritožbi ne izkažeta za katere stroške finančnega leasinga naj bi še šlo in zakaj jih nista mogli zatrjevati pravočasno (1. odstavek 337. člena ZPP). Zaključek sodišča prve stopnje, da se premoženjskopravni položaj tožečih strank zaradi okoliščin, ki so nastale po domnevni povzročitvi škode ni poslabšal, je zato pravilen, odločitev pa materialnopravno utemeljena (169. člen OZ).

Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da iz trditev tožeče stranke ne izhaja materialnopravna podlaga za zaključek, da obstoji vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in preprečitvijo povečanja premoženja tožečima strankama (izgubljeni dobiček s prodajo stanovanj v višini 966.470,00 EUR). Če tožeči stranki trdita, da njun zahtevek temelji na zaupanju v Lokacijsko dokumentacijo, ne pa v že pridobljeno pravico do izgradnje objekta, jima iz pravice, ki je nista imela, škode v obliki izgubljenega dobička ni mogoče priznati. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo zahtevka za izgubljeni dobiček zato pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen tudi v tem delu. S tem pa tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki bi v izvedeniškem mnenju ocenil izgubljeni dobiček.

Ker je sodišče prve stopnje presojalo vsako postavko zatrjevane škode, tožeči stranki pa s pritožbo nista uspeli izpodbiti dokazne presoje sodišča prve stopnje, je odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka že iz tega razloga materialnopravno pravilna.

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na trditve tožečih strank, ki so pomembne za odločitev o pritožbi. Ker so se pritožbeni očitki izkazali kot neutemeljeni, ni pa tudi zaznalo nobenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, sami nosita svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 3000 točk po OT, za materialne stroške 40 točk po OT in za poročilo stranki 50 točk po OT, vse povečano za 20% DDV, skupaj 1.702,00 EUR.