Jedro

Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 29/2010 z dne 29. 4. 2010 odločilo o predlogu tožencev za dopustitev revizije in revizijo dopustilo glede vprašanja dokazne vrednosti uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih, pridobljenih v kazenskem postopku, v pravdnem postopku.

Pravdni postopek je po naravi drugačen od kazenskega, saj gre za spor med dvema enakovrednima strankama. Tako glede vprašanja nedopustnosti dokazov v pravdnem postopku ni mogoče enostavno povzemanje rešitev kazenskega postopka. V kazenskem postopku izločitev dokaza ne posega v pravico nobenega drugega (nasprotna stranka je država), v pravdnem postopku pa bi prepoved uporabe dokaza lahko posegla v pravico ene od strank do dokaza kot del pravice do izjave v postopku. Po ZPP so dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka.

Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza in to tudi z vidika ostalih načel pravdnega postopka (v tem primeru predvsem načela neposrednosti).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbeni zahtevek zaradi plačila odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v pretepu pred lokalom in za katero naj bi bili solidarno odgovorni toženci. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni dokazal sodelovanja tožencev v pretepu.

2. Pritožbeno sodišče je po opravljeni pritožbeni obravnavi ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo po temelju.

3. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 29/2010 z dne 29. 4. 2010 odločilo o predlogu tožencev za dopustitev revizije in revizijo dopustilo glede vprašanja dokazne vrednosti uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih, pridobljenih v kazenskem postopku, v pravdnem postopku.

4. Toženci v reviziji v okviru sklepa o njeni dopustitvi uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navajajo, da spremenjena dokazna ocena pritožbenega sodišča temelji predvsem na vsebini uradnih zaznamkov o obvestilih, ki naj bi jih zbrali policisti v predkazenskem postopku, čeprav so pravdne stranke in priče, zaslišane v postopku na prvi in drugi stopnji, izpovedale drugače. Pritožbeno sodišče tem dokazom ne bi smelo priznati „najvišje dokazne vrednosti,“ temveč bi moralo v skladu z načelom neposrednosti oceniti, da so praktično brez dokazne vrednosti. To je tudi eden od razlogov za izločitev uradnih zaznamkov v kazenskem postopku. Uradni zaznamek namreč podpiše le policist in ne tudi tisti, ki je izjavo dal. Zato slednji ne more niti preveriti, ali je izjava pravilno zapisana, pri čemer je splošno znano, da policisti izjave občasno spremenijo zaradi večje verjetnosti kazenske ovadbe. Poleg tega so vsi toženci, opozorjeni na posledice krivega pričanja, izpovedali, da izjav iz uradnih zaznamkov niso dali in da si jih je policist očitno izmislil. Toženci se prav tako ne strinjajo s stališčem pritožbenega sodišča, da uradni zaznamki pomenijo javne listine, sploh zato, ker se policist, ki jih je zapisal, na glavni obravnavi ni spomnil njihove vsebine, temveč je le povedal, da je v njih verjetno napisal kakor mu je bilo izpovedano. Toženci izpodbijajo tudi dokazno oceno pritožbenega sodišča (predvsem glede tega, da izpovedi tožnika, prič in tožencev ne potrjujejo izjav iz uradnih zaznamkov in glede tega, da se zdijo pritožbenemu sodišču bolj prepričljive neusklajene izpovedi tožnika in njegovih prijateljev, ki nobeden ni videl, da bi v pretepu sodelovali prav toženci).

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče s tem, ko je svojo odločitev oprlo tudi na dokaze, ki v kazenskem postopku ne bi smeli biti uporabljeni in ki bi morali biti iz kazenskega spisa izločeni, ni prekršilo nobene določbe pravdnega postopka.

8. Kazenski postopek si prizadeva za vzpostavitev „enakosti orožja“ med strankami postopka in vsebuje mehanizme za zagotovitev, da položaj države oziroma državnega tožilca v sodelovanju s policijo proti obdolžencu ni predominanten.(1) Zato Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pozna številne prepovedi uporabe dokazov, ki so namenjene uresničevanju obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo in drugih pravnih jamstev, ki jih ima v kazenskem postopku. Tak primer je prepoved uporabe navedenih uradnih zaznamkov, ker je policist izjave od tožencev pridobil preden so bili kot osumljenci poučeni o pravnih jamstvih, ki jih imajo v kazenskem postopku (83. člen v povezavi z 148. členom ZKP). Pravdni postopek je po naravi drugačen, saj gre za spor med dvema enakovrednima strankama. Tako glede vprašanja nedopustnosti dokazov v pravdnem postopku ni mogoče enostavno povzemanje rešitev kazenskega postopka. V kazenskem postopku izločitev dokaza ne posega v pravico nobenega drugega (nasprotna stranka je država), v pravdnem postopku pa bi prepoved uporabe dokaza lahko posegla v pravico ene od strank do dokaza kot del pravice do izjave v postopku.(2) Tako so po ZPP dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka.(3)

9. Toženci v reviziji pritožbenemu sodišču v zvezi z uporabo spornih dokazov očitajo predvsem kršitev načela neposrednosti (4. člen ZPP). To določa, da niti med pravdnimi strankami in sodiščem niti med dokaznim gradivom in sodiščem ne sme biti posrednika. To pomeni, da mora imeti sodnik, ki odloča v konkretnem primeru, neposreden kontakt z dokazanimi informacijami, torej mora neposredno, s svojimi čutili, zaznati naravo in vsebino dokazne informacije.(4) Načelo neposrednosti lahko delimo na tri vidike: 1) personalna neposrednost (da prav sodnik, ki bo sprejel odločitev, preuči dokazno gradivo), 2) časovna neposrednost (da med izvedbo dokazov in odločitvijo ne preteče preveč časa) in 3) stvarna ali materialna neposrednost (ki daje prednost dokazom, iz katerih neposredno izhajajo odločilna dejstva, in ne posrednim virom, npr. zapisnikom iz drugih postopkov).(5) Vendar ZPP, ki vsebuje določbe za zagotovitev personalne in časovne neposrednosti, ne vsebuje nobenih določb za uresničitev stvarnega oziroma materialnega vidika načela neposrednosti, na podlagi katerih bi bila dopustna zgolj določena neposredna ali direktna dokazna sredstva, posredni dokazi pa bi bili v pravdnem postopku nedovoljeni.

10. Iz navedenega izhaja, da uporaba spornih uradnih zaznamkov samih po sebi ni nedopustna. Vendar to ne pomeni, da sme sodišče odločiti zgolj na podlagi takšnih (izrazito posrednih) dokazov. Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza in to tudi z vidika ostalih načel pravdnega postopka (v tem primeru predvsem načela neposrednosti). Zato mora sodišče pri oceni uradnih zaznamkov upoštevati njihove dokazne pomanjkljivosti kot so: 1) da stranke niso imele možnosti sodelovati pri njihovi izvedbi, 2) da je na izjavi podpisan zgolj policist, ki je izjavo sprejel, torej toženci niso imeli možnosti preveriti pristnosti zapisa izjave, 3) da uradni zaznamki v tem primeru pomenijo policistov povzetek izjave, v katero policist po svoji subjektivni presoji, v času ko dejansko stanje še ni razčiščeno, vključi to, kar se mu zdi tako pomembno, da je treba zapisati in 4) da sodišče ne more zaznati vsebine izjave vključno s tonom glasu, gestami in pogledi ter nima možnosti postavljati svojih vprašanj.

11. Revizijsko sodišče ocenjuje, da pritožbeno sodišče pri izvedbi dokaznega postopka za ugotavljanje odločilnih dejstev (ali so toženci sodelovali v pretepu, v katerem je bil tožnik poškodovan) ni kršilo ne načela neposrednosti ne katerega drugega načela postopka. Pritožbeno sodišče namreč dokaza z neposrednim zaslišanjem strank in prič ni nadomestilo z branjem njihovih pisnih izjav v predkazenskem postopku pred policijo, temveč je te dokaze presojalo skupaj z neposrednimi izpovedbami strank ter prič na pritožbeni obravnavi. S pomočjo uradnih zaznamkov kot listinskih dokazov si je ustvarilo predstavo o vsebini izjav, ki so jih toženci ter priče dali policistu nekaj dni po škodnem dogodku. Te pa je primerjalo z izpovedbami na pritožbeni obravnavi. Izjave o odločilnih dejstvih v uradnih zaznamkih in v neposrednih izpovedih so bile različne (policistu so vsi toženci razen prvega potrdili svojo prisotnost pred lokalom, kjer naj bi bili udeleženi v pretepu, vendar zgolj kot žrtve napada neznanih ljudi, na obravnavi pa so povedali, da se lokalu niso niti približali, saj so od daleč videli skupino, ki razbija in razgraja). Pritožbeno sodišče je tožence s temi razlikami soočilo, vendar ti zanje niso ponudili ustreznega pojasnila (trdili so zgolj, da si je policist izjave izmislil, vendar za to niso navedli nobenega prepričljivega razloga). Posledično je pritožbeno sodišče ocenilo, da je verzija dogodkov, ki izhaja iz uradnih zaznamkov (in ki je deloma potrjena z izpovedmi tožnika, J. P., S. S. ter U. H., prav tako pa z ugotovitvami o poškodbah drugega toženca, četrte toženke in U. H.), bolj prepričljiva, ter da so izpovedbe tožencev na obravnavi neverodostojne.

12. Očitek tožencev, da je pritožbeno sodišče uradnim zaznamkom pripisalo „najvišjo dokazno vrednost“ v primerjavi z izjavami strank in prič, ki so bile zaslišane na pritožbeni obravnavi, je torej neutemeljen. Na podlagi tistih navedb, s katerimi toženci skušajo izpodbiti dokazno oceno pritožbenega sodišča, pa z revizijo prav tako ne morejo uspeti, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Nazadnje je neutemeljen tudi očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je uradne zaznamke štelo za javne listine. Revizijsko sodišče soglaša s toženci, da sporni uradni zaznamki niso javne listine v smislu dokazovanja resničnosti izjav, ki so v njih zapisane. Po 224. členu ZPP namreč takšne listine dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje in ne resničnosti svoje (posredne) vsebine, v tem primeru resničnosti tega kar so posamezne osebe povedale policistu.(6) Zato bi bilo mogoče kvečjemu šteti, da takšna listina potrjuje, da je policist izjavo v zaznamek povzel tako, kot jo je razumel. Ne glede na to pa dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP preneha veljati, ko nasprotna stranka dejstva iz javne listine izpodbija (v tem primeru so toženci trdili tako to, da izjav s takšno vsebino policistu sploh niso dali, kot tudi to, da je sama vsebina izjav neresnična).(7) Prav to pa je pritožbeno sodišče upoštevalo, ko je (na podlagi ocene uradnih zaznamkov tudi v povezavi z ostalimi dokazi) izčrpno obrazložilo tako svojo ugotovitev, da si policist vsebine izjav ni enostavno izmislil, kot ugotovitev dejstev v zvezi s tem, da so toženci sodelovali v pretepu, v katerem je bil poškodovan tožnik.

14. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo tožencev zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej Dežman, Z. in Erbežnik, A., Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003, 581. Op. št. (2): Glej tudi odločbo VS RS II Ips 274/2010 z dne 5. 5. 2011 in Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 289. Op. št. (3): Glej tudi Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 359. Op. št. (4): Tako tudi Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 401. Op. št. (5): Fasching, H. W., Zivilprozeßgesetze, Kommentar, 2. zvezek, 1. del, 2. izdaja, Manz, Dunaj, 2002. Op. št. (6): Glej tudi Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 416-417. Op. št. (7): Tako tudi v sodbi VS RS II Ips 54/2009 z dne 8. 9. 2011.