Jedro

Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri od tožencev, ki je sodeloval v pretepu, je tožniku povzročil škodo, so vsi udeleženci solidarno odgovorni za vso nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba: Glede temelja odškodninske odgovornosti spremeni tako, da glasi: Tožene stranke so solidarno odgovorne za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 5.1.2003. V zavrnilnem delu glede višine tožbenega zahtevka in v odločitvi o stroških postopka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci solidarno dolžni plačati tožniku odškodnino v višini 2.500.000,00 SIT z obrestmi in mu povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti prvo, drugo in četrto toženi stranki pravdne stroške v višini 1.365,00 EUR, tretje toženi stranki pa v višini 1.296,42 EUR.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo tožbenemu zahtevku ugodi po temelju in glede višine vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje, podrejeno pa izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da je presoja izvedenih dokazov kot jo je opravilo prvostopno sodišče, nepravilna, zato je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo izpovedim toženih strank. Njegova ocena, da so izpovedi prepričljive, je po presoji pritožnika napačna, saj sodišče ni upoštevalo, da so zainteresirani za izid te pravde, da so vrstniki in prijatelji in da se izpovedi bistveno razlikujejo od listinskih dokazov in tudi med seboj. V obširnih pritožbenih navedbah analizira izpovedi posameznih tožencev. Nadalje pojasnjuje, da uradni zaznamki policista potrjujejo vpletenost tožencev, čeprav so tudi policistom svojo vlogo prikazali kot žrtve in ne kot napadalci. Priče tožnika niso spreminjale izjav, razen kolikor je prišlo do manjših razlik zaradi poteka časa. Sodelovanje v pretepu izhaja iz uradnih zaznamkov, nekateri od tožencev so bili tega dne tudi poškodovani. Ker ni mogoče ugotoviti, kdo od tožencev je tožnika poškodoval, v pretepu pa so sodelovali vsi, so solidarno odgovorni tožniku za vso nastalo škodo. Tožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Prvotoženec, drugotoženec in četrtotoženka so v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe, saj menijo, da pritožbeni razlogi niso podani, odločitev prvostopnega sodišča pa je pravilna. V obširnem odgovoru na pritožbo prav tako analizirajo izpovedi posameznih strank in pričevanja prič. Zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

Tretjetoženec ni vložil odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek že po temelju, saj po njegovi oceni tožnik ni dokazal, da so toženci sodelovali v pretepu, v katerem je tožnik utrpel hude telesne poškodbe. S takšno dokazno oceno izvedenih dokazov pritožbeno sodišče ni soglašalo, zato je v skladu z določbo 2. odstavka 347. člena ZPP razpisalo pritožbeno obravnavo in na dveh narokih ponovno zaslišalo pravdne stranke ter priči U. H. in J. P.. Po tako izvedenem dokaznem postopku in ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, ter listinskih dokazov v spisu je pritožbeno sodišče sprejelo drugačne dokazne zaključke, posledično pa je drugačna tudi materialna odločitev o spornem razmerju.

Iz izvedenih dokazov izhaja edina nesporna ugotovitev, da je bil tožnik dne 5.1.2003 hudo poškodovan pred lokalom C. v A.. Utrpel je pretres možganov, zlom nosne kosti, frakturo zobnih kron tronsverzalno na nivoju zobnega vratu 21/1, udarnino desne rame, rano na zgornji ustnici in rano na nosu, odlomil se mu je prvi sekalec levo zgoraj. Tožnika so nezavestnega odpeljali v bolnico. Policisti so o dogodku v nekaj naslednjih dneh zbrali obvestila z razgovori, ki so jih opravili s tožnikom, toženci ter pričami M. B. kot natakarico v C., A. G. kot najemnikom lokala, J. N. in U. H. kot prijateljema tožencev, J. P. in S. S. kot prijateljema tožnika ter gostom v lokalu A. M.. Na podlagi opravljenih razgovorov je Policijska postaja G. dne 20.2.2003 na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podala kazensko ovadbo zoper tožence v tem postopku zaradi suma storitve kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po členu 136/1 Kazenskega zakonika, ker naj bi dne 5.1.2003 ob 1.10 uri pred lokalom C. v A. sodelovali v pretepu, v katerem je bil tožnik hudo telesno poškodovan. Četrto toženka je bila tedaj še mladoletna. Pripravljalni postopek pred sodnikom za mladoletnike zoper njo je bil ustavljen s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kmp 172/2006 z dne 2.4.2007 zaradi pomanjkanja dokazov. Kazenski postopek zoper ostale tožence je bil ustavljen zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona.

Iz izpovedi tožnika, pričevanja prič J. P., S. S., in A. M. ter uradnih zaznamkov o razgovorih, opravljenih z njimi s strani policista po dogodku, izhaja, da so se tožnik, P., S. in še eno dekle 4.1.2003 v poznih večernih urah pripeljali v A.. V vasi so pred gasilnim domom srečali skupino fantov in deklet, med katerimi so bili tudi toženci. Ponudili so jim pijačo, vendar so se odpeljali do C. bara in vstopili v lokal. Ker jih je najemnik lokala po določenem času obvestil, da bo lokal zaprl, so se odpravili ven. Ko je tožnik stopil skozi vrata izven lokala, je bila zunaj skupina ljudi. Takoj je dobil močan udarec v obraz in po drugem udarcu padel na tla in obležal nezavesten. Ko je čez nekaj minut za njim prišel J.P., je tožnik ležal na tleh, skupina mladih, med katerimi so bili tudi toženci, pa je zbežala izpred lokala proti gasilnemu domu, od koder se jih je nekaj odpeljalo z osebnim avtomobilom znamke Renault Clio.

Toženci, zaslišani kot stranke, so vsi skladno zanikali, da bi kdorkoli od njih ali njihovih prijateljev sodeloval v pretepu, v katerem je bil tožnik poškodovan. Pojasnili so, da so se res 4.1.2003 v večernih urah zadrževali na igrišču pri šoli v A., kjer se običajno sestajajo mladi. Tam so bili vsi toženci, razen G. in še U. H., R. Z., D. M. in T. B.. Sredi noči so se napotili proti C. baru, vendar je bilo od tam slišati vpitje, razbijanje in razgrajanje, pred lokalom je bilo videti gručo ljudi, zato so obstali 20 do 30 metrov stran in dogajanje nekaj časa opazovali, nato pa so se vrnili na igrišče. Le četrtotoženka je s prijateljico T. B. odšla do terase pred lokalom, kjer pa jo je nekdo udaril, da je padla in se poškodovala. Vsi so zanikali, da bi bil tedaj z njimi tudi prvotoženec. On je trdil, da je bil tistega večera drugje, vendar kraja, kjer naj bi bil, ni povedal. Malo pred obravnavanim dogodkom pa se je slučajno od doma pripeljal z avtom in nato poškodovane N. N., R. H. in U. Hrovata odpeljal na urgenco.

V razgovorih s policistoma so toženci in U. H. povedali nekoliko drugačno verzijo poteka dogodkov v noči od 4. na 5. januar 2003. Tedaj so vsi potrdili, da je bil ves večer z njimi tudi G.. On je sicer zanikal, da bi s prijatelji odšel do C. bara, vendar pa so T.B., H., J.N. in U.H. potrdili, da so bili vsi toženci pred lokalom. U.H. je policistom povedal, da je šel najprej sam v C. bar, kjer sta se sprla z nekim P., ki ga imenujejo Ž.. Lokal je zapustil in zunaj v okno lokala vrgel vžigalnik. Ven sta prišla najemnik lokala in tožnik, ki ga je udaril in zbil na tla. Nato mu je uspelo pobegniti k prijateljem. Povedal jim je, kaj se mu je zgodilo, zato so vsi odšli nazaj do C. bara, kjer je prišlo do pretepa, v katerem so bili udeleženi vsi toženci. Navedeno izjavo je v bistvenih točkah potrdil tudi H., ki je policistom povedal, da jih je U.H. obvestil o tem, da so ga pred lokalom pretepli. Zato so skupaj odšli pred C. bar, kjer ga je nekdo od ljudi, ki so bili tam, udaril in poškodoval. N.N. je potrdila, da je bil U. H. krvav po telesu, njo pa je nek moški udaril v glavo in jo odrinil, da je padla in se ob tem poškodovala. Tudi T.B. je opisal napad neznanih ljudi na H. in U.H.. Vsi so pojasnili, da so po tem dogodku pobegnili s terase pred C. in se ponovno zbrali na igrišču. G. je poškodovane odpeljal na urgenco. Nihče od tožencev ali njihovih prijateljev pa ni priznal, da bi tudi kdo od njih koga napadel ali pretepal. Toženci in U.H. so torej par dni po dogodku policistom priznali prisotnost na terasi pred C. bar okoli 1.00 ure zjutraj, ko je bil tožnik poškodovan. Razen G. so priznali sodelovanje v pretepu, vendar ne kot napadalci, pač pa kot žrtve napada s strani neznanih ljudi. Priznali so tudi, da so bili v tem dogodku nekateri od njih poškodovani. V tem postopku pa so vsi zatrjevali, da takšnih izjav, kot izhajajo iz uradnih zaznamkov policista, niso nikoli podali, da so tudi policistoma povedali enako kot v tem postopku in da si je policist izjave, ki jih je zapisal, izmislil. Iz obvestil o telesnih poškodbah, izpolnjenih s strani dr. S. G. iz Travmatološkega oddelka Kirurške klinike Kliničnega centra v Ljubljani izhaja, da je N.N. dne 5.1.2003 v pretepu utrpela udarnine obraza, čela, desnega kolena in obeh nog, U.H. udarnino glave, H. pa rano na četrtem prstu desne roke.

Pritožbeno sodišče je na podlagi ocene posameznih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka zaključilo, da so prav toženci napadli tožnika in ga poškodovali, med pretepom pa so bili poškodovani tudi nekateri od njih. Njihovim izpovedim, podanim v tem postopku, namreč pritožbeno sodišče ne verjame, saj so neprepričljive, deloma med seboj v nasprotju, zlasti pa v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Uradni zaznamki o zbranih obvestilih policistov v kazenskem postopku res ne predstavljajo dokaza in jih mora kazensko sodišče izločiti iz spisa. V pravdnem postopku pa po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo izjave udeleženih o nekem dogodku, ki jih ti dajo policistom, enega od dokazov, ki jih pravdno sodišče lahko in mora upoštevati pri dokazni oceni. Po presoji pritožbenega sodišča uradni zaznamki predstavljajo celo javno listino v smislu določbe 1. odstavka 224. člena ZPP, saj jih zapišejo policisti v okviru izvrševanja javnih pooblastil, poverjenih jim z zakonom. Seveda je ob upoštevanju določbe 4. odstavka 224. člena ZPP dopustno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar pa toženci le z enostranskimi trditvami, da si je policist zapisano vsebino izjav izmislil, ne morejo izpodbiti domnevne o tem, da je policist v izjavah napisal tisto, kar so mu toženci tedaj tudi povedali. Policisti so res zadolženi za raziskavo kaznivih dejanj, vendar pa je neverjetna in z ničemer podkrepljena trditev tožencev, da bi si policist vsebino kar šestih izjav izmislil in v uradne zaznamke zapisal nekaj drugega, kar so dejansko povedali. Če bi se to res zgodilo, bi vsak povprečen človek reagiral na načine, ki jih ima na razpolago v zakonu in zoper policista sprožil ustrezne postopke. Toženci niso trdili, da bi zoper policista zaradi nepravilno zapisanih izjav kakorkoli ukrepali. Povsem logično je, da se policist M. R. zaradi oddaljenosti dogodka in številčnosti zadev, ki jih pri svojem delu obravnava, ko je bil zaslišan v tem postopku, ni spomnil, kaj so posamezniki povedali. Potrdil pa je, da je v uradne zaznamke napisal tisto, kar so povedali, saj nima nobenega interesa, da bi si zgodbe izmišljal. Ob upoštevanju izjav tožencev in U.H., danih policistu, pa se potek dogodkov pokaže drugače kot nakazujejo toženci. Da je prišlo do spopada med tožnikom in U.H., ne izhaja le iz uradnih zaznamkov, pač pa je to okoliščino potrdil U.H. tudi ob zaslišanju v tem postopku. U.H. je o tem dogodku obvestil prijatelje na igrišču, ki so odšli do C. bar in svojega prijatelja maščevali. Prišlo je do pretepa, v katerem so po presoji pritožbenega sodišča sodelovali vsi, saj za drugotoženca, tretje toženca in četrtotoženko to izhaja iz izjav, ki so jih dali policistu, H., H. in N. pa so bili v pretepu tudi poškodovani očitno tako hudo, da so ocenili, da je potrebna takojšnja zdravniška pomoč na urgenci. Njihove trditve, da so jih napadli neznanci, ob dejstvu, da so pred C. bar prišli zato, ker jih je U. H. seznanil, da ga je tožnik, s katerim so se pogovarjali že ob prihodu v A., fizično napadel, niso prepričljive. O tem, da bi pred lokalom ali v lokalu bili še kakšni gostje, ki bi se stepli s tožnikom, nihče od tožencev ni prepričljivo trdil. Kaj takšnega ne izhaja niti iz zaslišanja tožnika in pričevanja prič P., S. in M.. Slednji trije so potrdili, da so tožnika napadli toženci, saj sta se jih P. in S. spomnila, ker so jim ponujali pijačo, ko so se pripeljali v A., M. pa jih pozna na videz, saj so se pogosto srečevali prav v raznih lokalih. Prvotoženčeva trditev, da ga pred lokalom v času pretepa sploh ni bilo, je neprepričljiva in mu sodišče ne verjame. Vsi ostali so namreč njegovo prisotnost potrdili tako v času pretepa, kot pred tem na igrišču. Nelogična in neverjetna je njegova trditev, da bi, če se res ves večer ne bi družil s prijatelji v A., ravno tedaj, ko so se toženci po pretepu razbežali in vrnili na igrišče, od doma pripeljal z avtom in poškodovance odpeljal na urgenco, pri čemer pa jih niti ni vprašal, kje so se poškodovali, pa čeprav so bili prijatelji. Če bi bile resnične trditve B., N. in H., da so jih pred lokalom brez razloga fizično napadli neznani ljudje, oni pa v pretepu ne bi sodelovali, trije od udeleženih prijateljev pa so utrpeli tako hude poškodbe, da so morali na urgenco, bi bilo logično pričakovanje, da bi o dogodku obvestili policijo, česar tudi niso storili. Razlog za naznanitev storjenega prekrška ali celo kaznivega dejanja ni le v odškodninskih težnjah, pač pa je to dolžan storiti vsak, takšno ravnanje pa je za nedolžnega človeka, ki utrpi telesno poškodbo tudi povsem pričakovano ravnanje. Zato izgovor četrtotoženke, da dogodka policistom niso prijavili zato, ker nimajo želje po odškodnini, ni prepričljiv. Toženci tudi niso z ničemer pojasnili, kdo naj bi poškodoval tožnika, če ga niso oni, saj kakšnih drugih ljudi tam ni bilo. Prav toženci pa so imeli tudi motiv za dejanje, saj so maščevali ravnanje tožnika, ko je pred tem fizično napadel H..

Na podlagi vseh navedenih okoliščin pa pritožbeno sodišče verjame tožniku, da so ga fizično napadli in poškodovali prav toženci, saj sta ga s tem seznanila P. in S., ki sta jih videla bežati iz prostora, na katerem je obležal nezavesten tožnik, S. pa je od svojega avtomobila videl, da so tožnika napadli toženci. Takšen potek dogodkov izhaja tudi iz izjav P., S. in M., danih policistu, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, saj se v bistvenih okoliščinah ne razlikujejo od njihovih pričevanj v postopku na prvi stopnji in tudi P. v postopku na drugi stopnji, pa čeprav je ob tem zaslišanju nekatere podrobnosti o poteku dogodkov v tistem večeru pomešal, kar je zaradi velike časovne odmaknjenosti dogodka tudi razumljivo.

Po določbi 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je dolžan povrniti škodo tisti, ki jo povzroči drugemu, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče sodi, da je s potrebno gotovostjo dokazano, da so toženci sodelovali v pretepu, v katerem je bil tožnik hudo telesno poškodovan in mu povzročili poškodbe. Njihovo ravnanje je protipravno, tožniku je škoda nastala, med škodo in ravnanjem tožencev obstaja vzročna zveza. Toženci niso dokazali, da je škoda nastala brez njihove krivde, zato so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ker pa ni bilo mogoče ugotoviti, koliko oziroma katero od škode, ki je tožniku nastala, je povzročil posamezen toženec, saj so škodo povzročili skupaj, so po določbi 1. odstavka 186. člena OZ za škodo odgovorni vsi toženci solidarno.

Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 1. odstavka 315. člena ZPP v zvezi z določbo 349. člena ZPP z vmesno sodbo odločilo o odškodninski odgovornosti tožencev po temelju. Ker pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da odškodninske odgovornosti tožencev ni, zavrnilo tožbeni zahtevek po višini brez obravnavanja, je pritožbeno sodišče v tem delu in v odločitvi o stroških postopka sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da odloči o višini odškodnine. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 1. odstavka 351. člena ZPP in 355. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.