Jedro

Oškodovanec ni bil upravičen do zavarovalnega kritja, ker ni plačal premije.

Ob sklenitvi pogodbe je tožena stranka tožniku izročila tako zavarovalno polico kot tudi splošne pogoje. S tem je bil tožnik s splošnimi pogoji seznanjen in z zakonom predviden način.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1.) Tožena stranka Slovenica zavarovalniška hiša d.d. Ljubljana je iz naslova AVK zavarovanja dolžna plačati tožeči stranki M.M., Partizanska pot 21, znesek 1.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.6.2002 dalje do plačila, v 15-tih dneh pod izvršbo.

2.) Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v 15 dneh pod izvršbo." s e z a v r n e." Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 34.200,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska zavarovalnine iz naslova avtomobilskega kasko zavarovanja v višini

1.600.000,00 SIT zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.6.2002 dalje do dneva plačila, v 15-tih dneh, pod izvršbo. Toženi stranki je nadalje naložilo, da plača tožeči stranki tudi stroške pravdnega postopka v višini 138.000,00 SIT, v 15-tih dneh pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne pritožbene stroške. Poudarja, da je dejstvo, da je tožena stranka dala možnost, da premijo plača preko položnice, šteti toženi stranki v breme. Poleg tega je bila položnica tožniku poslana takoj naslednji dan, kar kaže tudi na dejstvo, da je bilo ob sklenitvi pogodbe mišljeno takojšnje plačilo. Tožena stranka je tožeči stranki tudi dala možnost, da premijo plača takoj ob sklenitvi pogodbe. Iz popisa oddanih pošiljk jasno izhaja, da je bila pošiljka na pošto oddana dne 11.3.2000, torej naslednji dan po sklenitvi pogodbe. Tožnik tudi ni rekel, da pošiljke ni dobil, pač pa se je le sprenevedal, da ne ve ali jo je dobil pred 20.3.2000 ali po tem datumu. Tožnik je torej najkasneje do

13.3.200 položnice prejel. Tožniku je bila dana možnost za izpolnitev obveznosti. Pravno nerelevantne pa so navedbe, da ga zastopnica tožene stranke D.I. ni opozorila, da mora premijo plačati takoj in da zavarovalno kritje nastopi šele s plačilom premije. Takšna dolžnost zavarovalnice oz. njenih zastopnikov pa ne obstoji. Vsebina zavarovalnega razmerja je vsebovana v ustreznih zavarovalnih pogojih.

Dolžnost zavarovalnice je, da ob sklenitvi zavarovalne pogodbe zavarovancu izroči veljavne zavarovalne pogoje. Tožnik je s podpisom zavarovalne police pristal na Splošne pogoje avtomobilskega kaska ZAK-51/96, ti pogoji pa so mu bili takrat tudi izročeni. Navedeni pogoji jasno določajo, da kritje zavarovalnice nastopi šele prvi naslednji dan po tem, ko je vplačana zavarovalna premija oziroma njen prvi obrok. Nesmiselna je argumentacija sodišča, da bi zastopnica tožene stranke morala tožnika izrecno opozoriti, da kritje ne nastopi s podpisom zavarovalne police ampak šele s plačilom premije tudi zato, ker je tako urejeno zavarovalno razmerje tudi v 1. odstavku

913. člena ZOR oz. v 1. odstavku 937. člena Obligacijskega zakonika.

Pritožba je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo za avtomobilsko kasko zavarovanje dne 10.3.2000, tožena stranka pa je tožeči stranki ob sklenitvi pogodbe skupaj z zavarovalno polico izročila tudi splošne zavarovalne pogoje, v katerih je določeno, da se zavarovalno kritje začne po izteku 24.00 ure tistega dne, ki je v polici naveden kot začetek zavarovanja, če je do tega dne plačana prva premija, sicer pa po izteku 24.00 ure tistega dne, ko je premija plačana. Glede na takšne okoliščine pa bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. V polici št. 0093776 je namreč določeno, da je potrebno prvi obrok zavarovanja plačati že dne 10.3.2000, to je ob sklenitvi zavarovanja in je drugačna ocena sodišča prve stopnje, ki zmotno ugotavlja, da v polici ni zapisano, da bo premija plačana na dan sklenitve pogodbe, nepravilna. Citirana vsebina splošnih pogojev tudi ni bila v nasprotju s sicer kogentno določbo 913. člena ZOR, ki je določala, da kadar se stranki dogovorita, da se premija plača ob sklenitvi pogodbe, in je takrat tudi plačana, začne pogodba veljati na dan njene sklenitve in s tem plačila premije ter ta dan tudi učinkovati za zavarovalnico. Če pa premija takrat ni plačana temveč pozneje, pogodba sicer velja od dneva sklenitve, toda za zavarovalnico začne učinkovati šele naslednji dan po vplačilu premije (1. odstavek 913. člena ZOR). Upoštevaje navedene splošne zavarovalne pogoje bi moral torej tožnik že ob sklenitvi pogodbe plačati prvi obrok premije, da bi dosegel, da zavarovalno kritje nastopi že ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Tako pa je zavarovalno kritje lahko nastopilo šele po preteku 24.00 ur od dneva, ko je bil plačan prvi obrok premije; v konkretnem primeru je bilo to upoštevaje med strankama nesporno dejstvo povzeto tudi v razloge izpodbijane sodbe, šele po 20.3.2003, ko je prišlo do zavarovalnega primera (kraje avtomobila). Pritožnica pri tem tudi utemeljeno opozarja, da je tožniku dala možnost, da plača prvi obrok premije takoj po sklenitvi pogodbe, saj mu je - kot sicer izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - položnico za plačilo poslala takoj naslednji dan po sklenitvi pogodbe. Sicer pa pritožbeno sodišče ob tem tudi pripominja, da slednja okoliščina niti ni pomembna. Tožnik namreč tudi ni bil dolžan čakati da prejme položnico, temveč bi moral in mogel sam poravnati prvi obrok premije takoj istega dne ob sklenitvi pogodbe, kot je bilo to določeno v pogodbi. Dokler pa te svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil, vsekakor ni bil upravičen do zavarovalnega kritja.

Sodišče prve stopnje tudi pravno nepravilno izenačuje pojem začetka zavarovanja s pojmom začetka zavarovalnega kritja. Začetek zavarovanja označuje nastanek pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, začetek zavarovalnega kritja pa pomeni nastanek dolžnosti zavarovalnice, da izplača odškodnino, dogovorjeno v primeru nastopa zavarovalnega primera, torej označuje trenutek začetka učinkovanja zavarovalnega razmerja za zavarovalnico (primerjaj tudi določbo 922. člena ZOR, ki je urejala začetek učinkovanja zavarovanja in prepuščala določitev nastopa učinkovanja zavarovalnega razmerja pogodbeni svobodi strank). V spornem primeru je zavarovanje pričelo teči res že dne 10.3.2003, torej ob podpisu zavarovalne pogodbe (primerjaj 1. odstavek 901. člena ZOR, ki je določal, da je zavarovalna pogodba sklenjena, ko pogodbenik podpiše zavarovalno polico), ni pa tedaj nastalo tudi zavarovalno kritje. Slednje je nastalo glede na zgoraj navedeni pogodbeni dogovor strank šele 24 ur po plačilu prvega obroka premije.

Sodišče prve stopnje končno tudi zmotno meni, da bi moral biti tožnik ob sklenitvi pogodbe še posebej seznanjen z vsebino zavarovalnih pogojev in da ni zadostovalo, da se je zavarovalna polica nanje le sklicevala. Po določbi 3. odstavka 902. člena ZOR je bila zavarovalnica dolžna opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni in posebni pogoji sestavni del pogodbe in mu izročiti njihovo besedilo. Po določbi 4. odstavka istega člena je morala biti izpolnitev obveznosti ugotovljena na polici. V konkretnem primeru pa je bilo upoštevaje dejansko podlago, ugotovoljeno v izpodbijani sodbi zadoščeno vsem naštetim zakonskim pogojem. Ob sklenitvi pogodbe je tožena stranka tožniku izročila tako zavarovalno polico kot tudi splošne pogoje zavarovanja, pri čemer je bilo na polici izrecno navedeno, da so pogoji sestavni del pogodbe in da so priloženi pogodbi, kar je tožnik tudi potrdil s podpisom pogodbe (glej zapise na polici). Tožnik je bil torej s splošnimi pogoji zavarovanja seznanjen na z zakonom predviden način in se na njihovo nepoznavanje ne more sklicevati. Stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka tožnika še posebej seznaniti s splošnimi pogoji, presega opisano zakonsko zahtevo, kot tudi utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je torej delno zmotno ocenilo listine - zavarovalno polico in njej priložene splošne zavarovalne pogoje tožene stranke. Zmotno je bilo zato uporabljeno tudi materialno pravo. Pravilna uporaba materialnega prava ob opisanem dejanskem stanju zahteva zavrnitev zahtevka na plačilo zavarovalnine. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa spremeniti tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (2. in 4. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, katere edine je tožena stranka tudi specificirala, temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali. Tožena stranka je priglasila stroške takse za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT.

Ker so stroški priglašeni v skladu z odmero sodišča oz.

Taksno tarifo, je pritožbeno sodišče priglašene stroške naložilo v plačilo tožeči stranki, ki v tej pravdi ni uspela s svojim tožbenim zahtevkom.