Jedro

Glede tožbenega zahtevka za plačilo denarne rente je sodišče prve stopnje v novem sojenju, glede na ugotovitev izvedenke prof. dr. H.H., da po 11. 3. 2013 tožnikove opustitve iskanja zaposlitve ni več mogoče vzročno povezovati s psihoreaktično motnjo, rento pravilno določilo tako, da je znesek prikrajšanja pri plači, ki bi jo tožnik prejemal, če bi še delal pri toženi stranki, zmanjšalo za znesek minimalne plače, saj bi tožnik glede na svojo preostalo delovno zmožnost tak znesek plače lahko zaslužil. Pritožba tožnika utemeljeno izpostavlja, da sodišče ni pravilno odmerilo stroškov postopka, ker je štelo, da je bil tožnik ves čas trajanja sodnega postopka upravičen do brezplačne pravne pomoči. Iz podatkov v spisu namreč o tem ni mogoče z gotovostjo sklepati.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točki III izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem po 21. 5. 2008, v višini 27.119,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.613,39 EUR od 20. 11. 2010 dalje do plačila, od mesečnih zneskov, ki so zapadli od 1. 11. 2010 naprej (za mesece: november 2010 od zneska 829,16 EUR, december 2010 od zneska 830,91 in januar 2011 od zneska 846,03 EUR) pa z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek, kolikor tožnik zahteva višji znesek in hitrejši začetek teka zakonskih zamudnih obresti, zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačevati mesečno rento v višini 846,03 EUR od 1. 2. 2011 do 30. 6. 2011, 845,05 EUR od 1. 7. 2011 do 30. 11. 2011, 848,47 EUR od 1. 12. 2011 do 31. 12. 2011, 866,30 EUR od 1. 1. 2012 do 31. 1. 2012, 839,85 EUR od 1. 2. 2012 do 31. 12. 2012, 857,00 EUR od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013, 855,59 EUR od 1. 2. 2013 do 28. 2. 2013, 652,71 EUR od 1. 3. 2013 do 31. 3. 2013, 551,24 EUR od 1. 4. 2013 do 31. 12. 2013, 547,22 EUR od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, in 546,06 EUR od 1. 1. 2015 naprej do spremembe okoliščin, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek (do zneska 1.335,32 EUR za posamezni mesec) zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 8.623,21 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je bil rentni zahtevek za obdobje od 11. 3. 2013 dalje zavrnjen v znesku nad 546,06 EUR ter zoper odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je treba višino denarne rente za čas od 11. 3. 2013 dalje zmanjšati za znesek minimalne plače, ki bi jo tožnik lahko prejel, če bi zaposlitev aktivno iskal. Če oškodovanec zaradi delne delovne nezmožnosti glede na obstoječo situacijo na trgu dela, upoštevaje tudi gospodarske razmere v državi in splošno znano težjo zaposljivost invalidov, ni zaposljiv in po normalnem teku stvari tudi v bodoče ne bo, je posledica njegovega premoženjskega prikrajšanja enaka kot v primeru, če je oškodovanec za delo povsem nesposoben. V takem primeru ni odločilna sposobnost, da določena dela z omejitvami še zmore opravljati, ampak je odločilna realna možnost, da zaposlitev za tovrstna dela, upoštevaje omejitve pri delu, tudi dobi. Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ni aktivno iskal zaposlitve. Trditveno in dokazno breme, da se tožnik razbremeni očitka o neaktivnosti pri iskanju zaposlitve, ni bilo na njem, temveč na toženi stranki. Sodišče bi moralo za čas po 1. 1. 2017 upoštevati indeks rasti povprečne plače, česar pa neutemeljeno ni storilo. Zato je zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem delu nepravilna. Glede odločitve o stroških postopka navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh (posebnih) okoliščin konkretnega primera, zaradi česar je sprejelo nepravilno odločitev o tem, kakšen je uspeh strank. Pomemben delež sodnih stroškov je nastal zaradi dokazovanja temelja odškodninske odgovornosti, tožnik pa je glede temelja uspel v deležu 90 %, skupno pa je tožnikov uspeh najmanj 70 %. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo denarne rente iz naslova tuje nege in pomoči je postala pravnomočna že po drugem sojenju, zato v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka v tretjem in četrtem sojenju niso nastali nobeni stroški postopka. Sodišče je zato ta del tožbenega zahtevka nepravilno upoštevalo pri izračunu vrednosti spornega predmeta, saj se v tretjem in četrtem sojenju ta del tožbenega zahtevka sploh ni obravnaval. Sodišče je nadalje nepravilno odmerilo višino nagrade pooblaščenca tožnika po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, saj ne drži, da je bil tožnik ves čas upravičenec do brezplačne pravne pomoči. Iz odločb Delovnega sodišča v Mariboru Bpp 33/2019 z dne 22. 3. 2019 in Bpp 38/2020 z dne 13. 3. 2020 je razvidno, da je bila tožniku prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena. Sodišče pri odmeri pravdnih stroškov tožnika neutemeljeno ni upoštevalo priglašenih stroškov pritožbe zoper sodbo Pd 33/2015 z dne 9. 5. 2017 in stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke (odločitev o teh stroških je bila skladno s III. točko sodbe VDSS Pdp 741/2017 z dne 30. 11. 2017 pridržana za končno odločbo), priglašenih stroškov pritožbe zoper sodbo Pd 94/2017 z dne 20. 12. 2018 (odločitev o teh stroških je bila skladno z II. točko sodbe VDSS Pdp 264/2019 z dne 25.9.2019 pridržana za končno odločitev) ter priglašenih stroškov odgovora na revizijo. Ti stroški so bili za postopek potrebni in bi jih sodišče moralo priznati. Tožena stranka pa ne more biti upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka ter do stroškov postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka, saj je z navedenimi pravnimi sredstvi v celoti propadla. Sodišče je pri odločanju o višini pravdnih stroškov nepravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta. V tretjem in četrtem sojenju je bila sporna le še odškodnina za premoženjsko škodo do vložitve tožbe v višini 43.514,00 EUR ter denarna renta v višini 1.335,32 EUR, zato je sodišče pri odmeri nagrade nepravilno izhajalo iz količnika 1 v znesku 1.144,00 EUR.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je kljub pravnomočni odločitvi o temelju še vedno prepričana, da je takšno stališče pravno zmotno. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka tožniku sicer zagotovila osebno varovalno opremo, vendar pa ta v primeru, če pritrdilne točke v razdalji 2 metrov niso bile zagotovljene, ni mogla zagotoviti ustrezne varnosti. Po pravnomočni sodbi je tožena stranka neuspešno predlagala obnovo postopka, potem ko je bil 13. 9. 2016 v časopisu A. objavljen članek z naslovom »...«, v katerem je tožnik navedel, da je stopil v prazno, še preden se je pritrdil na varovalo. Tožnik torej ni padel med samim izvajanjem delovne naloge na mestu, kjer mu naj ne bi bile zagotovljene pritrdilne točke v razdalji dveh metrov, ampak že ob sestopu z dvižnega dvigala na delovni oder. Tožnik po stališču pritožbe ni upravičen ne do odškodnine za škodo iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem kot tudi ne do rente iz naslova nezmožnosti za delo, saj pred škodnim dogodkom ni več kot polovico svojega delovnega aktivnega obdobja kontinuirano prejemal dohodke. Prav tako ni izkazana več kot 50 % verjetnost, da bi tožnik ob normalnem teku stvari še naprej pridobival dohodek kot ga je pridobival ob škodnem dogodku. V četrtem sojenju sodišče ni opravilo predlagane poizvedbe o zaposlitvi tožnika in njegovi delovni dobi, kar je po mnenju tožene stranke ključno za presojo, ali je tožnik v skladu s svojimi možnostmi skušal omiliti nastalo škodo. Sodišče je izvedbo dokaza zavrnilo, ker tožena stranka ni izkazala, da bi listine predhodno poskušala pridobiti sama. Sodišče se ni opredelilo do obveznosti oškodovanca po 171. členu Obligacijskega zakonika (OZ), da po svojih močeh zmanjša nastalo škodo. Po škodnem dogodku je bil tožnik zaposlen vsega skupaj manj kot 2 tedna, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Neaktivnost tožnika je sodišče »opravičilo« s teorijo jajčne lupine, ni pa upoštevalo, da je treba vzeti v zakup tako olajševalne kot obremenilne okoliščine oškodovanca, ob tem pa presoditi, ali je ravnal v skladu z 171. členom OZ. Zaposlitve tožnika do konca njegovega srednješolskega izobraževanja, to je v obdobju od 1. 9. 2002 do 5. 9. 2005, ni mogoče opredeliti kot »aktivno delovno obdobje« tožnika. Šlo je namreč za zaposlitev tožnika v okviru obvezne šolske prakse pri delodajalcu, brez oprave katere tožnik tudi ne bi mogel uspešno končati svojega srednješolskega izobraževanja. Kot aktivno delovno dobo tožnika pred škodnim dogodkom je tako mogoče opredeliti zgolj obdobje od 6. 9. 2005 do 1. 2. 2008, to je od pridobitve naziva srednjega poklicnega izobraževanja pečar keramik do škodnega dogodka. V obdobju 29 mesecev je bil tožnik zaposlen vsega skupaj 11 mesecev in 15 dni. V letih od 2007 do 2009 je bila pri toženi stranki velika fluktuacija delavcev, zato je pri toženi stranki zaposlen le še manjši del delavcev. Domneva priče B.B., da bi tožniku podaljšali delovno razmerje, nima nobene osnove v izvedenem dokaznem postopku. Zaključek o nadpolovični verjetnosti, da bi tožnik z delom pri toženi stranki nadaljeval tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tako ne vzdrži pravne presoje in je v nasprotju z listinami in prilogami sodnega spisa. Tožena stranka dopolnitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za ekonomijo, davke in finance C.C., ni ugovarjala, saj zaupa v strokovno znanje izvedenca, je pa ugovarjala vprašanjem, ki jih je sodišče prve stopnje zastavilo sodnemu izvedencu s sklepom z dne 26. 11. 2020, zoper katerega pa se ni mogla pritožiti. Medicinsko izvedensko mnenje potrjuje, da delovna nezgoda oziroma njene posledice niso razlog, ki bi tožniku preprečeval delo pečarja, ampak je razlog za to v kasneje izvedeni operaciji tožnikovega levega kolena, da je tožnik sposoben opravljati delo s polnim delovnim časom, da tožnikova osebnostna motnja ni vzročno povezana s škodnim dogodkom in da tožnikova osebnostna motnja ni indikacija za trajno nezmožnost za delo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnik nima izobrazbe za elektromonterja, da tožnik pred zaposlitvijo pri toženi stranki ni imel niti enega dneva zaposlitve kot elektromonter in da prav noben dokaz ne potrjuje, da bi tožnik v primeru, če ne bi utrpel delovne nezgode, še danes opravljal delo elektromonterja.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev po toženi stranki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka glede dodelitve brezplačne pravne pomoči tožniku, saj v tem delu dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, posledično pa ni mogoče preizkusiti pravilnosti uporabe materialnega prava. Nepravilna je tudi odmera stroškov postopka, ki toženi stranki priznava stroške za vloge, s katerimi ni uspela, prav tako pa pri ugotavljanju uspeha strank v postopku ni upoštevano, da se je vrednost spornega predmeta v trajanju sodnega postopka spreminjala.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo četrtič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 10/2011 z dne 7. 5. 2014 razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 6.137,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe), toženi stranki pa sta mu dolžni v 15 dneh solidarno plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 37.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine (razliko do vtoževanih 174.463,06 EUR) pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno mesečno plačevati denarno rento v znesku 1.335,32 EUR od 1. 2. 2011 dalje ter rento v znesku 217,80 EUR od 25. 10. 2010 dalje, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je dolžan tožnik prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 767,93 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka sodbe).

9. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1316/2014 z dne 19. 3. 2015 odločilo, da se pritožbam tožeče, prvo tožene in drugo tožene stranke ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I., II. in III. točki izreka tako, da se kot vmesna sodba glasi, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za tožniku, v delovni nezgodi dne 1. 2. 2008, nastalo škodo po temelju do višine 90 %, do višine 10 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik, v preostalem delu pa je delno razveljavilo sodbo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je revizijo prve tožene stranke zavrnilo s sodbo opr. št. VIII Ips 194/2015 z dne 22. 9. 2015. 10. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 33/2015 z dne 9. 5. 2015 prvo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v roku 15 dni plačati 30.742,01 EUR (I. točka izreka sodbe), toženima strankama pa je naložilo, da sta mu dolžni za premoženjsko in nepremoženjsko škodo solidarno plačati odškodnino v znesku 26.247,01 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka sodbe). V presežku, to je do vtoževanih 174.463,03 EUR, je tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku do spremembe okoliščin solidarno plačevati mesečno rento v znesku 1.335,32 EUR od 1. 2. 2011 dalje ter mesečno rento v znesku 217,80 EUR od 25. 10. 2010 dalje, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni solidarno plačati stroške postopka v znesku 1.893,28 EUR, da je tožnik dolžan prvo toženi stranki plačati 12.097,20 EUR, drugo toženi stranki pa 2.908,96 EUR stroškov postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

11. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 741/2017 z dne 30. 11. 2017 pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijani del sodbe delno razveljavilo, in sicer v II. točki izreka sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem za obdobje po 21. 5. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 do plačila, v III. točki izreka sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačevanje denarne rente zaradi trajne nezmožnosti za delo v znesku 1.335,32 EUR na mesec od 1. 2. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila ter v drugem in tretjem odstavku IV. točke izreka sodbe, to je glede stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi in drugo toženi stranki, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo drugo tožene stranke je zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

12. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 94/2017 z dne 20. 12. 2018 ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem po 21. 5. 2008 in za plačevanje mesečne rente od 1. 2. 2011 dalje v mesečnem znesku 1.335,32 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 264/2019 z dne 25. 9. 2019 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je tožnik ne glede na vprašanje neaktivnosti po opravljeni rehabilitaciji, upravičen do plačila odškodnine v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, vse dokler je trajalo zdravljenje oziroma bi trajal bolniški stalež. Tožnik je bil namreč v tem obdobju nezmožen za delo in ni mogel pridobivati ustreznih dohodkov. Glede na to, da mu je sodišče prve stopnje v drugem sojenju dosodilo znesek odškodnine le za čas zaposlitve pri toženi stranki (do 21. 5. 2008), ne pa tudi za naprej, od 22. 5. 2008 do vključno 31. 1. 2011, je bila takšna odločitev za čas po prenehanju delovnega razmerja materialnopravno zmotna, posledično pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, do kdaj je trajalo tožnikovo zdravljenje. Pritožbeno sodišče je tudi zavzelo stališče, da je tožnik pred škodnim dogodkom kontinuirano pridobival dohodke, njegova pasivnost pri iskanju nove zaposlitve pa je posledica škodnega dogodka. Zato je z več kot 50 % verjetnostjo dokazal, da bi v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, iz istega dela še naprej redno pridobival zaslužek. Pritožbeno sodišče se tudi ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi tožena stranka tudi po zaključku projekta v Nemčiji (gradbišče D.) z njim podaljšala pogodbe o zaposlitvi oziroma ga zaposlila na drugem projektu. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo denarne rente pa je bilo v razveljavitvenem sklepu zavzeto stališče, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi domnevne tožnikove pasivnosti pri rehabilitaciji in iskanju zaposlitve, kljub temu da je pri njem še podana omejena delovna zmožnost, saj ni upoštevalo teorije "jajčne lupine", na katero je opozorilo pritožbeno sodišče v drugem razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 741/2017 z dne 30. 11. 2017, in ki glede na okoliščine obravnavanega primera pomeni, da je poškodbi pripisati razlog za tožnikovo pasivnost, saj mu osebnostna motnja, nastala pred škodnim dogodkom, pred tem ni povzročala posebnih težav. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni imelo podlage za neupoštevanje izvedenskega mnenja prof. dr. E.E. v delu, ki se nanaša na duševno stanje tožnika po poškodbi, ker je izvedenec travmatolog in kirurg, ne pa psihiater. Opozorilo je tudi, da je potrebno v novem sojenju ugotoviti, kdaj je nastopilo stanje, da bi se tožnik lahko zaposlil, oziroma aktivno iskal zaposlitev, ki bi upoštevala njegove zdravstvene omejitve, saj je upravičen do odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači, dokler je bilo njegovo zdravstveno stanje objektivno takšno, da mu je onemogočalo kakršnokoli zaposlitev (upoštevajoč odgovornost tožene stranke v deležu 90-ih % in 10 % soprispevek tožnika).

14. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotke pritožbenega sodišča. Glede tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka od 21. 5. 2008 do 31. 1. 2011 je na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja F. fakultete Univerze v G. z dne 22. 6. 2020 ugotovilo, da je tožnikovo zdravljenje po škodnem dogodku trajalo do zaključene ambulantne fizioterapevtske rehabilitacije po odstranitvi osteosintetskega materiala, to je do 26. 9. 2010. Do takrat tožnik objektivno ni mogel opravljati dela, po tem datumu pa bi lahko opravljal pridobitno delo z omejitvami. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da iz dopolnitve medicinskega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja F. fakultete Univerze v G. z dne 13. 8. 2020, v delu, ki ga je podala prof. dr. H.H., dr. med. spec. psihiatrije, izhaja, da je tožniku njegovo duševno zdravstveno stanje objektivno onemogočalo iskanje zaposlitve do 11. 3. 2013, ko je bil še poudarjeno depresiven in anksiozen. Tožnikove osebnostne značilnosti, ki izpolnjujejo diagnostične kriterije za neuravnovešeno osebnostno motnjo, so namreč razlog za to, da oseba s to motnjo ne išče zaposlitve. Po 11. 3. 2013 pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnikove opustitve iskanja zaposlitve ni več mogoče vzročno povezati s psihoreaktivno motnjo, ki se je pri njem razvila po škodnem dogodku. Glede na takšna izhodišča je sodišče prve stopnje za čas od 26. 9. 2010 do 31. 1. 2011 na podlagi izračuna prikrajšanja, ki ga je izdelal sodni izvedenec finančne stroke C.C., pravilno ugotovilo višino odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo.

15. Glede tožbenega zahtevka za plačilo denarne rente pa je sodišče prve stopnje v novem sojenju, glede na ugotovitev izvedenke prof. dr. H.H., da po 11. 3. 2013 tožnikove opustitve iskanja zaposlitve ni več mogoče vzročno povezovati s psihoreaktično motnjo, rento pravilno določilo tako, da je znesek prikrajšanja pri plači, ki bi jo tožnik prejemal, če bi še delal pri toženi stranki, zmanjšalo za znesek minimalne plače, saj bi tožnik glede na svojo preostalo delovno zmožnost tak znesek plače lahko zaslužil. 16. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da navkljub pravnomočni odločitvi o temelju tožbenega zahtevka glede odškodninske odgovornosti še vedno meni, da tožnik do odškodnine sploh ni upravičen. Kot to ugotovi že sama tožena stranka, je bilo o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke že pravnomočno odločeno, tožena stranka pa tudi ni uspela s predlogom za obnovo postopka na podlagi zgoraj navedenega članka v časopisu A. 17. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožnik s srednješolskim izobraževanjem končal 6. 9. 2005, ko je pridobil naziv srednjega poklicnega izobraževanja pečar-keramik, ter da iz izpisa zavarovanj v Republiki Sloveniji za tožnika izhaja, da je bil tožnik v času šolanja od 1. 9. 2002 do 5. 9. 2005, skupaj eno leto, šest mesecev in en dan zaposlen najprej v družbi I. d. o. o. - v stečaju in nato v družbi J. d. o. o. - v stečaju. Po koncu šolanja je bil med 8. in 24. 11. 2005 zaposlen pri K.K. s. p. in nato med 12. 2. 2007 in 16. 12. 2007, skupaj deset mesecev in pet dni pri družbi L. d. o. o., 9. 1. 2008 pa se je zaposlil pri toženki. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni prerekala njegove izpovedi v delu, da je pred nesrečo nekaj časa delal na črno kot keramičar, nekaj časa pa raznašal časopise. Glede na to, da je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da tožnik pred 20. letom, ko je končal šolanje, upravičeno ni bil delovno aktiven, je sodišče prve stopnje v novem sojenju pravilno zaključilo, da je tožnik pred delovno nesrečo dohodke prejemal skoraj polovico delovno aktivnega obdobja, kar utemeljuje zaključek, da je pred 1. 2. 2008 kontinuirano pridobival dohodke. Za čas pred poškodbo tožena stranka tožniku torej neutemeljeno očita neaktivnost, saj za tak zaključek v izvedenih dokazih ni podlage, glede na to, da je bil tožnik v letu pred zaposlitvijo pri toženki že zaposlen za polni delovni čas pri drugem delodajalcu.

18. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkazana več kot 50 % verjetnost, da bi tožnik ob normalnem teku stvari še naprej pridobival dohodek kot ga je pridobival ob škodnem dogodku. Pritožbeno sodišče je že odločbi opr. št. Pdp 741/2017 zavzelo stališče, da je verižno sklepanje pogodb z delavci lahko eden od indicev, da bi bil tožnik, če škodnega dogodka ne bi bilo, tudi po 21. 5. 2008 zaposlen pri toženi stranki, njegova pasivnost pri iskanju nove zaposlitve pa je posledica škodnega dogodka. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča z več kot 50 % verjetnostjo dokazano, da bi tožnik v primeru, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, še naprej redno pridobival zaslužek. Pritožba neutemeljeno očita, da izpoved B.B., tožnikovega sodelavca, da bi delo podaljšali tudi tožniku, nima opore v izvedenem dokaznem postopku, saj je enako kot B.B. izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Glede na zgoraj navedeno je torej takšna verjetnost dokazana in jo izpoved priče le še potrjuje. Dokaznega zaključka tudi ne more izpodbiti pritožbena navedba, da je bila v letih od 2007 do 2009 pri toženi stranki velika fluktuacija delavcev, ter da je iz tistega obdobja ostal zaposlen le še manjši del delavcev.

19. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja F. fakultete Univerze v G. in izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 24. 1. 2019 ugotovilo, da je tožnikova delovna zmožnost zaradi posledic škodnega dogodka po končanem zdravljenju omejena. Po odstranitvi OSM je tožniku ostala omejena gibljivost prsno-ledvenega segmenta z sinstrokonveksno skoliozo in preobremenitvijo nadvretenčni sklepi segmentov, ki niso bili operirani, zaradi katere je njegova delovna sposobnost omejena. Sposoben je opravljati lažja fizična dela brez dvigovanja in prenašanja bremen težjih od deset kilogramov, z občasnimi prekinitvami in spreminjanjem položaja telesa sede in stoje, ne za tekočim trakom, kje ni potrebno plezanje, ne na višini in ni sposoben za dela, ki zahtevajo klečanje in počepanje, intelektualno in komunikacijsko nezahtevna dela brez frustracij, ki ne terjajo povečane koncentracije in brez količinsko opredeljenega delovnega učinka, s polnim delovnim časom. Ni pa sposoben za delo keramičarja, saj gre za tipično delo v prisiljeni drži, čepe in kleče. Tožnik je omejeno sposoben tudi za delo elektromonterja, je pa sposoben za opravljanje dela strojnika težke gradbene mehanizacije. Glede na navedeno, ko so izkazane posledice delovne nesreče, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, katera dela bi tožnik lahko opravljal, pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da je omejena delazmožnost posledica kasneje izvedene operacija tožnikovega levega kolena. Nebistvene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da tožnik nima izobrazbe za elektromonterja in da prav noben dokaz ne potrjuje, da bi tožnik v primeru, če ne bi utrpel delovne nezgode, še danes opravljal delo elektromonterja, saj je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu elektromonter. Glede na to je sodišče prve stopnje preostalo delovno zmožnost pravilno ugotavljalo tudi v zvezi z opravljanjem dela elektromonterja.

20. Pritožba tožene stranke povsem protispisno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obveznosti oškodovanca o 171. členu Obligacijskega zakonika (OZ; ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), da po svojih močeh zmanjša nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč odločanje o denarni renti za čas po 11. 3. 2013 oprlo prav na ugotovitev izvedenke, da tožnikove opustitve iskanja zaposlitve ni več mogoče vzročno povezati s psihoreaktivno motnjo, ki se je pri njem razvila po škodnem dogodku ter da tožnikova motnja tudi ni indikacija za oceno trajne nezmožnosti za delo. Zato je za obdobje po 11. 3. 2013 rento znižalo za znesek minimalne plače, ki bi jo tožnik glede na zgoraj obrazloženo lahko prejel. Razlika, ki je tožniku dosojena, ni posledica tožnikove neaktivnosti pri iskanju zaposlitve, temveč dejstva, da višjih dohodkov od minimalne plače tožnik ne more ustvarjati zaradi posledic poškodbe, ki jih je utrpel na delu pri toženi stranki. V tem delu pa sklicevanje tožene stranke na neaktivnost tožnika pri zmanjševanju škode ni utemeljeno. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo celoten čas tožnikove zaposlitve po poškodbi, je bil utemeljeno zavrnjen dokazni predlog tožene stranke za opravo poizvedbe o zaposlitvi tožnika oziroma doseženi delovni dobi, saj je sodišče v največji možni meri znižalo znesek rente v smislu določbe 171. člena OZ. Tožnik je bil po poškodbi zaposlen trikrat, in sicer pri družbah M. d. o. o., N. d. o. o. in O.O. s. p. - v stečaju, kar izhaja iz izpisa zavarovanj v Republiki Sloveniji za tožnika, vse zaposlitve pa so bile kratkotrajne in so trajale manj kot dva tedna. Posledično so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je izvedenec finančne stroke ugotovil višino denarnega prikrajšanja glede na zmotna izhodišča sodišča prve stopnje, na katera ob izdaji ob imenovanju izvedenca tožena stranka ni mogla vplivati oziroma se zoper sklep pritožiti.

21. Pritožba tožnika pa neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali obstaja realna možnost zaposlitve tožnika za delo, za katero ima preostalo delazmožnost. Za čas po 11. 3. 2013 je namreč sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tožena stranka ne more odgovarjati v smislu, da bi mu bila dolžna plačevati polno rento, torej prikrajšanje pri plači, kot bi jo prejemal, če do poškodbe pri toženi stranki ne bi prišlo. Prav tako pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, da tožnik po 11. 3. 2013 ni aktivno iskal zaposlitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz dopisa Zavoda za zaposlovanje z dne 13. 5. 2015 sicer izhaja, da je bil tožnik po škodnem dogodku v evidenci brezposelnih prijavljen od 8. 4. 2009 do 12. 10. 2014 in nato od 14. 1. 2015 naprej, kar potrjujejo tudi vabilo na razgovor pri svetovalcu na Zavodu za zaposlovanje z dne 14. 1. 2015, zaposlitvena načrta z dne 17. 3. 2014 in 14. 1. 2015 ter Pogodba o vključitvi v aktivnost Učenje veščin vodenja kariere z dne 17. 6. 2014, vendar to dejstvo še ne pomeni, da je tožnik zaposlitev ves čas tudi aktivno iskal. Pravilno je zaključilo, da se v skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl.) šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če redno spremlja objave prostih delovnih mest oziroma vrst dela in se pravočasno prijavlja na prosta delovna mesta oziroma vrste dela v skladu z zaposlitvenimi cilji v zaposlitvenem načrtu; se odziva na napotnice zavoda in drugih izvajalcev ukrepov po tem zakonu; se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov; se javi zavodu v 15 dneh po poteku roka za izvedbo zadnje dogovorjene aktivnosti, določene v zaposlitvenem načrtu iz 113. člena tega zakona in uresničuje vse druge dogovorjene aktivnosti v zaposlitvenem načrtu. Navedenih okoliščin tožnik ni uspel dokazati, saj je navsezadnje izpovedal, da zaposlitve od škodnega dogodka naprej ni iskal, razen enkrat, sicer pa ni poslal niti ene prošnje za zaposlitev. Sodišče prve stopnje se ob takšni neaktivnosti tožnika zato niti ni moglo opredeliti do vprašanja, ali je tožnik realno zaposljiv, saj zaposlitve dejansko sploh ni iskal (tožnik je bil, kot je že zgoraj navedeno, po poškodbi zaposlen trikrat, vse zaposlitve pa so bile kratkotrajne in so trajale manj kot dva tedna).

22. Glede na navedeno, ko je ugotovljena neaktivnost tožnika pri iskanju zaposlitve, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je na dokazno breme za razbremenitev tožnika o neaktivnosti pri iskanju zaposlitve na toženi stranki ter da bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti le v primeru, da bi dokazala, da je bilo tožniku ponujeno primerno delo, ki ustreza pri njem podani (preostali) delovni zmožnosti, pa bi ga zavrnil. Tudi ni odločilno, da je tožnik prejemal denarno socialno pomoč, kar naj bi dokazovalo, da zaposlitve ni zavračal brez utemeljenih razlogov.

23. Sodni izvedenec finančne stroke je pravilno izračunal višino prikrajšanja, zato pritožba tožnika neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče tudi za čas po 1. 1. 2017 upoštevati indeks rasti povprečne plače. Takšnega zahtevka tožnik tudi ni postavil. 24. Pritožba tožnika pa utemeljeno izpostavlja, da sodišče ni pravilno odmerilo stroškov postopka, ker je štelo, da je bil tožnik ves čas trajanja sodnega postopka upravičen do brezplačne pravne pomoči. Iz podatkov v spisu namreč o tem ni mogoče z gotovostjo sklepati. Tožniku je bila namreč brezplačna pravna pomoč odobrena z odločbo opr. št. Bpp 413/2011 z dne 18. 11. 2011 (list. št. 139), zatem z odločbo z dne 22. 4. 2013 (list. št. 351), zatem z odločbo z dne 7. 7. 2014 (list. št.434), zatem pa je v sodnem spisu sklep z dne 29. 8. 2018 (list. št. 852), da se postopek izvajanja dodeljene BPP ustavi. V spisu je nadalje tudi obvestilo službe za BPP sodišča prve stopnje z dne 31. 8. 2018 (list. št. 854), da še naprej velja odločba Bpp 413/2011, enako tudi v dopisu z dne 27. 2. 2019. Glede na sklep o ustavitvi izvajanja dodeljene BPP in kasnejše dopise z drugačno vsebino, ter sklepov, na katere opozarja pritožba - z odločbama Delovnega sodišča v Mariboru Bpp 33/2019 z dne 22. 3. 2019 in Bpp 38/2020 z dne 13. 3. 2020 je bila tožniku prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da nesporno ugotovi trajanje BPP, saj je od tega odvisna pravilna uporaba Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09).

25. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika ter sodbo razveljavilo v točki III izreka (355. člen ZPP), v preostalem pa pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

26. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Pomanjkljivosti odločitve o stroških postopka v zvezi z BPP ni mogoče preizkusiti, to pomanjkljivost pa bo sodišče prve stopnje lahko bistveno hitreje odpravilo kot bi to storilo pritožbeno sodišče. O stroških postopka lahko po določbi osmega odstavka 163. člena ZPP odloči tudi strokovni sodelavec, o ugovoru zoper njegovo odločitev pa sodnik, šele nato pa pritožbeno sodišče. Zato ni smotrno, da o njih odloča višje sodišče. Razveljavitev odločitve o stroških postopka torej ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi opravljanja poizvedb po višjem sodišču, o katerih ima vse podatke sodišče prve stopnje, saj je služba za BPP organizacijska enota sodišča. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Pritožba tožnika namreč utemeljeno poudarja, da je sodišče stroške nepravilno odmerilo, ker ni upoštevalo nižje vrednosti spornega predmeta v kasnejših sojenjih, prav tako pa so bili toženi stranki priznani stroški za vloge, s katerimi ni uspela (nagrada za revizijo in za postopek z obnovo), tožniku pa niso bili priznani stroški za pritožbo zoper sodbo opr. št. Pd 94/2017 z dne 20. 12. 2018, saj je bila odločitev o teh stroških pridržana za končno odločitev. Zmotno pa meni, da o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke zoper navedeno sodbo ni že bilo odločeno. Sodišče prve stopnje bo torej moralo uspeh presojati glede na vsakokratno vrednost spornega predmeta (ki je odvisna od nepravnomočnega dela tožbenega zahtevka), ki se je med postopkom spreminjala, tožnik pa se zmotno zavzema za ločeno upoštevanje uspeha po temelju in po višini, saj za takšno razlogovanje v ZPP ni pravne podlage. Odločitev o stroških postopka, ki so v tej zadevi znatni, torej ni vezana le na tožniku odobreno BPP, temveč še na druga pravna vprašanja, zato je za stranki bistveno, da se zoper odločitev o stroških lahko pritožita. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.