Jedro

Sodišče prve stopnje je upoštevalo delno zastaranje terjatve (tožnikom gre zaradi delnega zastaranja terjatve odškodnina le od 18.01.2004 do 30.10.2008).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati prvotožniku znesek 7.200,00 EUR, drugotožniku znesek 6.500,00 EUR, tretjetožniku in četrtotožnici pa vsakemu znesek 6.200,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2006 do plačila. Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnikov v višini 3.758,81 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V presežku je tožbeni zahtevek in vtoževane zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vključno s stroškovno odločitvijo se pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožba graja višino dosojene odškodnine kot previsoko. Meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo ter izpovedb tožnikov, ki so v primerjavi z nekaterimi oškodovanci v podobnih primerih imeli bistveno manj nevšečnosti. Prisojena odškodnina tako odstopa od sodne prakse. Meni, da je sodišče tožnikom neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od celotnih zneskov od 15.12.2006 dalje, saj so zahtevek zvišali šele 21.05.2008. Toženka graja tudi obrazloženost stroškovne odločitve ter potrebnost nekaterih priznanih stroškov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe oziroma podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) in preizkusu v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo odločitev s pravilno uporabo materialnega prava. V izogib ponavljanju zato sodišče druge stopnje povzema pravilne in zadostne razloge sodišča prve stopnje, k izrecnim pritožbenim navedbam pa dodaja:

5. Tožniki v obravnavani zadevi vtožujejo odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja. Temelj obveznosti na pritožbeni stopnji ni sporen, višina dosojene odškodnine pa je po mnenju toženke previsoka. Sodišče druge stopnje s takšno pritožbo ne soglaša. 6. Sodišče prve stopnje je upoštevaje zakonske pogoje za dosojo pravične denarne odškodnine (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ), načelo individualizacije odškodnine ter sodno prakso glede dosoje odškodnin za istovrstne škode, po mnenju sodišča druge stopnje prvotožniku pravilno dosodilo odškodnino v višini 7.200,00 EUR, drugotožniku 6.500,00 EUR, tretjetožniku in četrtotožnici pa vsakemu po 6.200,00 EUR odškodnine. Pri tem se je oprlo na ugotovitve izvedenca Inštituta za varstvo okolja, da so bile na naslovu tožnikov že v letu 2004 in 2005 presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, v slednjem letu pa tudi že kritične vrednosti dnevnega hrupa, v letu 2006 in vsekakor do dne 30.10.2008 pa so bile presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč ter nočnega hrupa. Upoštevalo je lego hiše (hiša tožnikov je od ceste oddaljena kakšnih 10 metrov, na cesto pa mejijo tudi dnevna soba in spalnice) ter izpovedbe tožnikov. O obremenjujočih vplivih so tožniki skladno izpovedali, da je bil hrup posebej neznosen ponoči, zato so slabo spali in bili podnevi utrujeni in nezbrani. Hrup je onemogočal normalno komuniciranje, načeti pa so bili tudi njihovi medsebojni družinski odnosi.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje upoštevaje delno zastaranje terjatve (tožnikom gre zaradi delnega zastaranja terjatve odškodnina le od dne 18.01.2004 do dne 30.10.2008) tožnikom prisodilo odškodnino, ki, glede na stopnjo duševnih bolečin in njihovo trajanje ter lego hiše, tudi ob upoštevanju tožnikovih dnevnih odsotnosti zaradi službenih in študijskih obveznosti (podrobneje drugi odstavek na strani 6 izpodbijane sodbe) ter omejitev prometa po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji, po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja ustrezno denarno zadoščenje. Tako prisojene odškodnine tudi ne odstopajo od odškodnin, prisojenih v drugih podobnih primerih. Glede konkretnih primerov, na katere se v pritožbi sklicuje toženka, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se vsaka odškodnina določi glede na okoliščine posameznega primera in je neposredna primerjava nemogoča. V pravdni zadevi P 260/2007, ki je v dejanskem pogledu primerljiva s predmetno (zaposlen tožnik je bil prekomernim imisijam izpostavljen skoraj pet let, njegova hiša pa je bila od ceste oddaljena okoli 10 m), pa je sodišče druge stopnje s sodbo opr. št. I Cp 944/2009 z dne 22.05.2009 (priloga B8) potrdilo prvostopenjsko odločitev, da mu gre odškodnina v višini 6.800,00 EUR. Ob upoštevanju različnih dnevnih odsotnosti tožnikov, so zato v obravnavani zadevi dosojene odškodnine primerne tudi s tega vidika.

8. Pritrditi je sicer potrebno pritožbenim navedbam toženke, da živimo v času, ko se v urbanem okolju imisije vseh vrst povečujejo. Omenjeno res zahteva večjo toleranco krajanov pri prenašanju teh obremenjujočih vplivov, vendar pritožba pri tem prezre, da je podlaga odškodninske odgovornosti takšna prekomerna obremenitev, ki presega normalne meje in je zato ljudje v določenih prizadetih okoljih niso dolžni več trpeti, saj jim Ustava RS in predpisi zagotavljajo pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je glede na načelo potrebnosti pravdnih stroškov v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP pravilno priznalo le povrnitev za pravdo potrebnih stroškov. Sodišče res ni obrazložilo katere stroške je priznalo, vendar je to razvidno iz priloženega stroškovnika (priloga A22), sodišče pa je podrobno obrazložilo katerih stroškov ni priznalo. Sodišče prve stopnje je kot potreben strošek tožeče stranke pravilno priznalo 700 točk za prvi narok za glavno obravnavo z dne 28.05.2007. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 17-19) namreč sledi, da je bil narok opravljen. Tožeča stranka je podala tožbo, tožena stranka pa odgovor na tožbo, podani so bili tudi dokazni predlogi. Zaradi založitve predujma za izvedenca je sodišče glavno obravnavo sicer res preložilo za nedoločen čas, vendar to ne predstavlja situacije po tar. št. 20/3 OT, saj se je pred preložitvijo naroka obravnavala glavna stvar. Prav tako tožena stranka neutemeljeno nasprotuje stroškom v zvezi s četrto, peto in sedmo pripravljalno vlogo tožeče stranke. Tožeča stranka je s četrto pripravljalno vlogo z dne 20.05.2008 modificirala tožbeni zahtevek, tako da ga je zvišala, peto in sedmo pripravljalno vlogo pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo za obrazložena dopisa in zanju priznalo za vsako le po 20 točk. 10. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da so obresti od nastale nepremoženjske škode priznane napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002. Sprejeto je bilo stališče, da začetek teka zakonskih zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo veže na uveljavitev OZ, to je 1.1.2002, če je hkrati izpolnjen dodatni pogoj zamude z izpolnitvijo na strani povzročitelja škode. Odškodninska terjatev je nastala v trenutku, ko je tožeča stranka vložila odškodninske zahtevke pri toženi stranki, le-ta pa je že takrat razpolagala tudi s podatki, na podlagi katerih je ocenila stopnjo obremenitve s hrupom v življenjskem okolju tožnikov, kar ji je omogočalo presojo o temelji odškodninske odgovornosti in o utemeljenosti zahtevka po višini.

11. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari skoraj v celoti propadla, uspela je le z minimalnim delom pritožbe. Sodišče druge stopnje je tako ob smiselni uporabi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora tožena stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.