Jedro

Tožnik je imel še leto in pol od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (vse do 1. 7. 1993) prijavljeno obrt. Od 1. 7. 1994 do 30. 12. 1996, torej še vedno v obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa je imel status samostojnega kulturnega delavca. To seveda pomeni, da statusa obrtnika ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ga očitno izbris ni oviral pri pridobitvi statusa samostojnega kulturnega delavca. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo.

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, ampak je vse posledice, nastale zaradi izbrisa, obravnavalo enotno, pri tem pa ga pri odločanju (v primeru, da tožnik razčleni in specificira posamezne oblike nematerialne škode) omejuje le skupni zahtevani znesek odškodnine.

V sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je glede na naravo zadev, v katerih se oškodovancem prisoja ustrezno zadoščenje za krivice, ki so jih pretrpeli zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, primerno, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, tudi če tožnik uspe z manj kot polovico zahtevka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za 2.450 EUR (tako da celoten znesek znaša 4.000 EUR); število obrokov se zniža s pet na štiri, znesek posameznega obroka pa se zniža s 1.290 EUR na 1.000 EUR; tožena stranka je dolžna v primeru zamude s plačilom posameznega obroka od zneska tega obroka plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 6. 6. 2017 (namesto od zapadlosti posameznega obroka), dokler ne dosežejo višine prisojene glavnice odškodnine.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 6.450 EUR v petih enakih obrokih po 1.290 EUR, od katerih prvi zapade v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, nato pa vsak naslednji v roku enega leta od zapadlosti prejšnjega obroka. Ob zamudi plačila posameznega obroka je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti obroka dalje. V II. točki je zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka in v III. točki odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo obe stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko sodbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Tožena stranka pa se pritožuje zoper I. in III. točko sodbe ter predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. podredno, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo sodišče odgovarjalo nanje.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika, predlaga da jo pritožbeno sodišče zavrne in ugodi njeni pritožbi, tožniku pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo. Toženec na pritožbo tožene stranke ni odgovoril. 4. Pritožbi obeh strank sta delno utemeljeni.

O PRITOŽBI TOŽNIKA:

5. Tožnik opozarja, da je bil zaradi izbrisa od 1. 7. 1993 do 30. 6. 1994 brezposeln. Pred izbrisom je bil zaposlen, pokojninsko in invalidsko zavarovan, zaradi izbrisa pa ni mogel več opravljati svoje obrtne dejavnosti. Zato meni, da bi mu zaradi nezmožnosti zaposlitve v Republiki Sloveniji sodišče moralo priznati odškodnino zaradi izgube na zaslužku v višini minimalne plače. 6. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je imel namreč tožnik še leto in pol od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (vse do 1. 7. 1993) prijavljeno obrt A. A., storitve s težko mehanizacijo. Od 1. 7. 1994 do 30. 12. 1996, torej še vedno v obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa je imel status samostojnega kulturnega delavca. To seveda pomeni, da statusa obrtnika ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ga očitno izbris ni oviral pri pridobitvi statusa samostojnega kulturnega delavca. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo. Pri tem nikakor ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do uveljavljane premoženjske škode, saj o njej govori v 11. do 14. točki obrazložitve. Obrazložitev zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka pa je prepričljiva in logična.

7. Pritožba nadalje navaja, da v obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnik ni prejemal socialne pomoči, otroškega dodatka, drugih socialnih transferjev, pomoči in dodatkov, ki bi mu pripadali in bi jih gotovo lahko prejemal. 8. Tudi na to je odgovorilo sodišče prve stopnje, ki je v 15. točki obrazložitve opozorilo, da tožnik ni podal nobenih trditev, da bi za navedene socialne transferje izpolnjeval zakonske pogoje. Hkrati je pojasnilo, da je pravica do otroškega dodatka povezana s pravnim položajem otroka, ne pa njegovih staršev. Sodišče prve stopnje je zato tudi v tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

9. Po stališču pritožbe je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, saj sodišče kljub tožnikovemu dokaznemu predlogu ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke.

10. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za procesno kršitev. Sodišče namreč izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.1 Ker ni bilo zatrjevanih pravno pomembnih dejstev, za ugotovitev ali razjasnitev katerih sodišče ne bi imelo strokovnega znanja, izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke ni bila potrebna.

11. Glede nepremoženjske škode tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe o strahu in duševnih bolečinah, ki jih je trpel zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Opozarja, da se je razvezal zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da iz istega razloga ni mogel izvrševati roditeljske pravice in izvrševati stikov s sinom B. B. 12. Iz višine prisojenega zneska izhaja, da je sodišče prve stopnje vse v tožbi (in pritožbi) zatrjevane nevšečnosti in omejitve, ki so bile posledica tožnikovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ustrezno upoštevalo pri odmeri priznane odškodnine. Glede razveze je s pomočjo izvedenke ugotovilo, da je izbris gotovo vplival na slabšanje partnerskega odnosa med tožnikom in ženo, da pa je vpliv izbrisa težko oceniti količinsko. S takšno presojo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Nezmožnost izvrševanja tožnikove roditeljske pravice predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pred sodiščem prve stopnje tožnik tega ni zatrjeval.2

13. Pritožba pa ima prav, ko opozarja, da so v izpodbijani sodbi priznane zakonske zamudne obresti le od zapadlosti vsakega obroka dalje, ne pa od nastanka škodnega primera. Zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo. Do tega je nedvomno prišlo vsaj z vložitvijo obravnavane tožbe.3 Pritožba je v tem delu utemeljena, tožnik pa je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od priznane odškodnine do dneva vložitve tožbe (6. 6. 2017).

14. Glede na vse to je pritožbeno sodišče v obrestnem delu pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE:

15. Tožena stranka najprej opozarja, da poseg v osebnostne pravice sam po sebi še ni pravno priznana škoda, da predstavlja samo pravno relevanten vzrok duševnih bolečin in da se mora odražati v pravno priznanih oblikah nepremoženjske škode.

16. Določba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih4 (v nadaljevanju: ZOR) določa, da oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina med drugim tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Kot je razvidno iz sodbe, je bilo prepričljivo ugotovljeno, da pri tožniku ni šlo zgolj za poseg v osebnostne pravice, ampak da je tožnik zaradi tega posega utrpel tudi duševne bolečine.

17. Prav tako tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik na vrhuncu svojih moči in da mu je bilo onemogočeno delovanje, ni pa teh ugotovitev konkretiziralo.

18. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je bil tožnik ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva star 34 let in da je notorno dejstvo, da ta leta pomenijo vrhunec moči v življenju posameznika. Prav tako je notorno, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva omejil oz. do neke mere celo onemogočil delovanje izbrisani osebi. Pritožbeni pomisleki zato niso utemeljeni.

19. Na pritožbeno trditev, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, katerim izpovedbam tožnika je verjelo in zakaj, pritožbeno sodišče odgovarja, da je to pojasnjeno v 22. točki obrazložitve, na katero se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje pritožbeno sodišče. 20. Pritožba nadalje opozarja, da je izvedenka veliko pozornosti namenila ugotavljanju, da tožnik zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogel delati, da je zato občutil nelagodje, nesigurnost, tesnobo, da pa je bil tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnjen. Po prepričanju tožene stranke iz sodbe ni razvidno, kolikšen del neugodnega počutja tožnika izhaja iz posledic izbrisa, kolikšen pa iz nezaposlenosti.

21. Pritožba v tem delu nima prav. O tožnikovih psihičnih težavah sodišče prve stopnje govori v 23. in 25. točke obrazložitve, kjer pa niso omenjene nikakršne posledice, ki bi izvirale iz nezaposlenosti, ampak je govora samo o posledicah izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V zvezi s trditvami o tem, da izvedeniško mnenje ne vsebuje objektivno zaznane škode in da temelji le na subjektivnih ugotovitvah izvedenke, je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje na ta pomislek že odgovorilo v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje v izogib nepotrebnemu ponavljanju. Odgovori izvedenke, ki jih je v zvezi s tem podala, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi, so logični in prepričljivi, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost njenih ugotovitev.

22. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da tožnik po eni strani trdi, da ga je bilo strah deportacije na Hrvaško, kjer bi ga kot vojaškega obveznika vključili v vojaške operacije, po drugi strani pa je izpovedal, da je šel na Hrvaško po potni list, da je lahko potoval v Indijo. Prav tako opozarja, da je v času izbrisa planiral gradnjo hiše in nastopal v skupini C. in v folklorni skupini D., s tem naj bi tudi pridobil določene denarne prejemke (tožena stranka navaja, da najbrž niso bili slabi).

23. Po presoji pritožbenega sodišča je logično, da si je tožnik kljub izbrisu iz registra stalnega prebivalstva prizadeval živeti čimbolj normalno, kar nakazujejo aktivnosti, ki jih omenja pritožba, poleg tega pa je moral tudi zaslužiti določena denarna sredstva za preživljanje sebe in družine. Če ne bi bilo tako, bi bile posledice izbrisa še toliko hujše. 24. Glede tožnikove razveze pritožba opozarja, da izbris zanjo ni bil vzrok. To drži in tudi sodišče prve stopnje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni štelo kot razloga za tožnikovo razvezo5. 25. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo preko tožbenega zahtevka. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic6. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, ampak je vse posledice, nastale zaradi izbrisa, obravnavalo enotno, pri tem pa ga pri odločanju (v primeru, da tožnik razčleni in specificira posamezne oblike nematerialne škode) omejuje le skupni zahtevani znesek odškodnine.

26. Pritožba pa je utemeljena glede priznane višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku 8.500 EUR, kar je v trenutku sojenja pomenilo 6,6 povprečne plače. Upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih je tako priznana odškodnina previsoka. Pri tem je pritožbeno sodišče izhajalo zlasti iz naslednjih zadev: VSL 374/20207, VSC Cp 360/20178 in VSL II Cp 1191/20209. Trajanje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obravnavani zadevi je bilo precej krajše od izbrisov v navedenih zadevah. Prav tako tudi nevšečnosti, ki jih je prestajal tožnik, po intenzivnosti ne presegajo tistih, ki so jih prestajali oškodovanci v citiranih zadevah. Zato je bilo treba prisojeno odškodnino znižati za 2.450 EUR na 6.000 EUR (kar pomeni 4,66 povprečne plače), tak znesek pa bo še vedno ustrezal trajanju izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva in vsem pred sodiščem prve stopnje ugotovljenim duševnim bolečinam in nevšečnostim, ki jih je kot posledico izbrisa trpel tožnik.

27. Utemeljeno tožena stranka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na priznane zakonske zamudne obresti. Novelirani prvi odstavek 12. člena ZPŠOIRSP namreč določa, da se zapadle in neplačane zamudne obresti od denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, omejijo do višine prisojene glavnice odškodnine. Tožba v tej zadevi je bila vložena po uveljavitvi ZPŠOIRSP, zato ne pride v poštev izjema iz drugega odstavka istega člena.10 Če tožena stranka ne bi prostovoljno izvršila obveznosti po sodbi, bo potrebna izvršba, pri kateri pa je sodišče vezano na izvršilni naslov. Zaradi načela stroge formalne legalitete, na katerem temelji izvršilni postopek, je zato določbo prvega odstavka 12. člena ZPŠOIRSP treba upoštevati že v pravdnem postopku, v katerem je izdan izvršilni naslov. Pritožba je zato utemeljena tudi v tem delu, pritožbeno sodišče pa je temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in omejilo tek obresti dokler te ne dosežejo višine prisojene glavnice odškodnine.

28. Tožena stranka v pritožbi nazadnje nasprotuje še stroškovni odločitvi, saj meni, da uspeh tožnika (21 %) ne daje materialne podlage za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Stroški bi morali biti po njenem mnenju prisojeni upoštevaje uspeh, torej odločitev o glavnem zahtevku.

29. V sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je glede na naravo zadev, v katerih se oškodovancem prisoja ustrezno zadoščenje za krivice, ki so jih pretrpeli zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, primerno, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, tudi če tožnik uspe z manj kot polovico zahtevka11. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stroškovni odločitvi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

30. Pritožbeno sodišče je zaradi delne utemeljenosti tudi pritožbi tožene stranke delno ugodilo (glede prisojene višine in omejitve teka zamudnih obresti) in sodbo ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

31. Pravdni stranki glede na dosežen pritožbeni uspeh in v 29. točki te obrazložitve opisane okoliščine primera sami krijeta stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 243. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 25/99, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP 2 Njegove navedbe, da ni mogel ustvarjati boljših pogojev za družino in otroka, da zaradi izbrisa ni mogel primerno skrbeti za otroka, ga vzgajati in preživljati, ne pomenijo trditev, da ni mogel izvrševati roditeljske pravice. Poleg tega pa so te trditve tudi nekonkretizirane in pavšalne. 3 VSL sodba II Cp 1166/2019. 4 Uradni list SFRJ, št. 29/78, s spremembami. 5 Glej tudi 12. točko obrazložitve. 6 VSRS sodba in sklep II Ips 221/2017. 7 Izbris je trajal 76 mesecev, prisojeno je bilo 5,5 povprečne plače. 8 Tudi v tej zadevi je izbris trajal 76 mesecev in je bilo prisojeno 5,5 povprečne plače. 9 Izbris je trajal 95 mesecev, od tega 45 mesecev tožnica ni imela prijavljenega začasnega bivališča, prisojeno pa je bilo 5,5 povprečne plače. 10 Ta za primere, ko je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZPŠOIRSP, določa, da ne velja omejitev iz prvega odstavka 12. člena. 11 Tako je npr. v zadevi VSL II Cp 1359/2020 poudarjeno, da je toženka (Republika Slovenija), ki bi morala ščititi svoje prebivalce, tožniku s kršitvijo človekovih pravic povzročila duševno trpljenje, zaradi česar bi bilo nepravično, da bi tožnik toženki kljub delnemu uspehu v pravdi po medsebojnem pobotanju moral povrniti del njenih pravdnih stroškov.