Jedro

Seštevek neplačanih plač ali nadomestil plače delavcev ter členitev neplačanih plač po posameznem delavcu niso so sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega. Njegovo bistvo je v povzročenem prikrajšanju delavcev za pravice, ki jim pripadajo. To sta tudi pravica do plače in pravica do nadomestila plače, ki sta kršeni že ob neizplačilu ene plače ali nadomestila.

Ker so bili vsi delavci v sklenjenem časovnem obdobju prikrajšani na isti izvršitveni način, le da v različnem obsegu, je sodišče prve stopnje storilo prav, ko je obdolženčeva ravnanja za vse delavce skupaj opredelilo po tako imenovani kvalificirani obliki obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1 in ne tako kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve. Nenazadnje tudi zato, ker nobeno od obdolženčevih ravnanj ni bilo neposredno uperjeno v pravice posameznega delavca, temveč v opustitev dolžnosti, ki jo je obdolženec imel kot direktor gospodarske družbe do vseh delavcev, in ki bi jo moral, ne glede na razliko v obsegu, vsem enako izpolniti.

V ostalem sodišče druge stopnje opozarja, da uvedba ali začetek stečajnega postopka zoper gospodarsko družba po sebi ni pogoj za storilčevo zavestno opustitev dolžnosti in da je lahko zavest ugotovljena tudi po drugih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje pri obdolženemu ugotovilo tako, da ni nobenega dvoma, da je vedel, kaj opušča, kaj bo to povzročilo in da je to konec koncev tudi hotel.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 26. 8. 2021 obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso, oškodovanci pa so bili po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 21506/2016. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni opredelila, po pritožbeni obrazložitvi pa je ugotoviti, da zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Prva kršitev je v zvezi z izrekom in razlogi sodbe. Izrek sodbe je po pritožbeni obrazložitvi nerazumljiv (nekonkretiziran), ker v opisu dejanja ni navedena skupna višina neplačanih plač in nadomestil plače, niti so neplačane plače razčlenjene po posameznem delavcu. Gre za pomanjkljivost, ki je z napotitvijo oškodovancev na pravdo ni mogoče odpraviti, sodba pa v tej zvezi nima niti razlogov. Enako velja za dejstva po spremenjenem opisu dejanja za oškodovano B.B. in oškodovano C.C., saj v sodbi manjkajo razlogi o obsegu bolniške odsotnosti obeh oškodovank, za oškodovano B.B. pa posebej razlogi o naslovu, po katerem bi bila oškodovanka upravičena zahtevati nadomestilo plač od delodajalca ter v kolikšnem obsegu od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). Sodba nima razlogov niti o terjatvah, ki bi jih obdolženi moral prevrednotiti, potem o dopisu RS Ministrstva za finance, Finančna uprava RS, št. DT 0211-97605/2019 z dne 20. 12. 2019 (v nadaljevanju dopis FURS) in ne o drugih razbremenilnih okoliščinah. Končno, razlogi sodbe so glede odločilnih dejstev s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na eno od listin, za katero je hkrati ugotovilo, da je dvomljive narave. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je bila zatrjevana v delu pritožbene obrazložitve, po katerem obdolžencu ni bila dana možnost izjaviti se o očitku potem, ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis kaznivega dejanja.

5. Kršitev ni. Seštevek neplačanih plač ali nadomestil plače delavcev ter členitev neplačanih plač po posameznem delavcu niso so sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega. Njegovo bistvo je v povzročenem prikrajšanju delavcev za pravice, ki jim pripadajo (gl. Filipčič K. in Tičar L., v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), ur. Korošec D. in dr. druga knjiga 177. do 256. člen, Ur. l., Ljubljana 2019, stran 330). To sta tudi pravica do plače in pravica do nadomestila plače, ki sta kršeni že ob neizplačilu ene plače ali nadomestila (prav tam stran 338). Ker sta obe pravici kot predmet kršitve po konkretnem opisu dejanja v izreku sodbe znani, in ker je znan način kršitev količinsko ali numerično določanje obsega prikrajšanj s skupnim denarnim zneskom ter njegova zneskovna specifikacija po posameznem delavcu, kot izhajata iz povzete pritožbene obrazložitve, k razumljivosti izreka sodbe v ničemer ne prispevata. Razen tega sta pravica do plače in pravica do nadomestila plače po konkretnem opisu dejanja v izreku sodbe vezani na plačilno obdobje, zaradi česar je znano, ne samo kdo vse in zakaj vse je bil prikrajšan, ampak še kdaj vse oziroma kako dolgo je bil prikrajšan. Na takšen način sta subjekt in objekt ali vsebina prikrajšanja v zadostni meri specificirana in hkrati tako, da je obseg prikrajšanja, glede na poimensko naštete oškodovance in opredeljeni čas oziroma navedeno obdobje prikrajšanj, ustrezno konkretiziran. Napotitev oškodovancev na pravdo kot argument za zatrjevano nerazumljivost izreka sodbe, se po ugotovljenem izkaže za brezpredmetno, medtem ko se razlogi o prikrajšanjih oškodovancev kot odločilnih dejstev iz konkretnega opisa dejanja v izreku sodbe, nahajajo v točki 10 do 22 njene obrazložitve.

6. Napadena sodba ima tudi razloge o odločilnih dejstvih iz dela konkretnega opisa dejanja v izreku sodbe, ki se nanašajo na oškodovano B.B. in oškodovano C.C., ki sta bili po ustreznih povzetkih izpovedb v 17. in 20. točki obrazložitve sodbe prikrajšani za plačo in za nadomestilo plače. Ker odstotkovno razmerje med plačo in nadomestilom plače ni sestavni del konkretnega opisa dejanja in sploh ne zakonskega opisa obravnavanega kaznivega dejanja se niti sodišče prve stopnje do tega, povsem neodločilnega razmerja ni bilo dolžno v razlogih sodbe posebej opredeliti. Enako velja za naslov, po katerem je bila oškodovana B.B. upravičena zahtevati nadomestilo plače od delodajalca in nato še v določenem obsegu od ZZZS, potem za terjatve, ki bi jih obdolženi moral prevrednotiti in za navedeni dopis FURS, ki prav tako niso v sestavu katerega od omenjenih dveh opisov. V takšnih primerih je kvečjemu podana kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP ter po izkazanem vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Slednjega pritožnica ni omenjala, izpovedba oškodovane B.B. je po že ugotovljenem glede obremenilnih odločilnih dejstev v 17. točki obrazložitvi sodbe ustrezno povzeta, kot so v 24. točki obrazložitve sodbe ustrezno navedene dejanske in pravne podlage za obremenilno ugotovitev v zvezi z prevrednotenjem oziroma slabitvijo terjatev.

7. Drugače je glede dopisa FURS in drugih razbremenilnih okoliščin. Do prvega se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe resnično ni opredelilo, vendar predložitev REK-1 obrazcev za izplačilo plač in plačilo obračunanih prispevkov iz predloženih istih obrazcev obdolženega ne razbremenjujeta. Obdolženi je namreč po konkretnem opisu dejanja oškodovance prikrajšal za izplačilo plač oziroma nadomestil plače in ne za plačilo prispevkov, medtem ko sama predložitev REK-1 obrazcev za izplačilo plač delavcev nujno ne vodi v ugotovitev o iskreni pripravljenosti ali volji, da bodo te tudi dejansko izplačane. Še zlasti ne po vseh obremenilnih dokazih, ki so v 25. do 32. točki obrazložitve sodbe ustrezno povezani v ugotovitev o obdolženčevi krivdi in zaradi katere se pritožničina ocena dokaznega pomena dopisa FURS, ki je imel za posledico zgolj zmanjšanje obsega ("utesnitev") očitane kršitve po spremenjenem obtožnem predlogu, izkaže za pretirano. Drugih okoliščin, ki bi naj obdolženega po pritožbeni obrazložitvi razbremenjevale in do katerih se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo, pritožnica ni navedla, sodišče druge stopnje pa jih samo, mimo meja pritožbenega preizkusa iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotavljalo.

8. So pa bili na koncu preizkušeni še razlogi sodbe v delu, ko je pritožnica zatrjevala, da si nasprotujejo. Gre za razloge v zvezi z listino, vodeno pod B 8, za katero je sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve sodbe izrazila dvom v njeno verodostojnost, na kar je v 28. točki obrazložitve sodbe na podlagi iste listine ugotovilo, da se je obdolženi zavedal, da delavcem ni mogoče izplačati plač. Nasprotja ni, ker pritožnica v pritožbeni obrazložitvi za navedene listinske dokaze ne uporablja pravih izrazov, in ker so predmet dokazne ocene sodišča prve stopnje v razlogih sodbe različne listine. V 26. točki obrazložitve sodbe je določno navedena dokumentacija, ki jo je pritožnica v svežnju predložila na nadaljevanju glavne obravnave dne 10. 9. 2020 (l. št. 807), v 28. točki obrazložitve sodbe pa je ocenjena vsebina elektronskega sporočila, ki ga je obdolženi 9. 2. 2015 poslal D.D. Listine in listina so bile očitno napačno označene, kar pa ob ustrezno uporabljenih izrazih v obrazložitvi sodbe ter glede na njeno siceršnjo razumljivost in preglednost, zatrjevanega nasprotja v razlogih sodbe ni povzročilo.

9. V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je po pritožbeni obrazložitvi domnevati, da se pritožnica sklicuje na kršitev pravnih jamstev iz 1. in 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in kršitev drugega odstavka 5. člena ZKP kot njegove izpeljanke. Pri tem ne pove, zakaj je napadena sodba nepravilna in nezakonita oziroma bi to utegnila biti, hkrati pa prezre, da je bil poseg sodišča prve stopnje v opis kaznivega dejanja v izreku sodbe obdolžencu v korist, saj je obseg kršitve po prenovljenem opisu dejanja dodatno zmanjšan (utesnjen), medtem ko je vsebina kršitve ostala nespremenjena. Pri takšnem stanju stvari, ko je bila obdolženemu dana možnost, da se je izjavil o večjem številu obremenjujočih dejstev, kot so bila kasneje zajeta v izreku sodbe, s katero je bil spoznan za krivega, in ko to ni imelo nobenega vpliva na vsebino ugotovljene kršitve, o kateri se je lahko prav tako izrekel, obdolženi za nobeno od navedenih jamstev ali katero od zakonskih izpeljav ni bil prikrajšan. Pomeni, da niti prvi pogoj za zgornjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni bil izpolnjen ter je bilo pritožnico še glede te kršitve zavrniti.

10. Pritožnica neposredno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP ter po pritožbeni obrazložitvi še kršitev po 3. točki tega člena. Po njenem je bilo v obravnavanem primeru uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času obdolženčevih izvršitev, vendar tako, da te ne bi bile opredeljene znotraj kvalificirane oblike kaznivega dejanja, saj pogoj neupravičenega izplačila treh zaporednih plač ni bil izpolnjen pri vseh delavcih. Pomeni, da bi morale biti obdolženčeve izvršitve opredeljene le v temeljni obliki kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki pa glede na višino zagrožene kazni ne sme biti več preganjano. Ko je torej sodišče prve stopnje pri pravni opredelitvi poseglo po tako imenovanem kolektivnem kaznivem dejanju, je obdolženega postavilo v slabši položaj, kot bi ga bil deležen, če bi vsako posamezno izvršitev posebej pravno opredelilo ali če bi kršitve opredelilo kot eno kaznivo dejanje, pri katerem bi izvršitve, za katere pregon ni več dovoljen, iz opisa dejanja izpustilo.

11. Čeprav se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti kazenski zakonik, ki je veljal v času obdolženčevih izvršitev, ji v nadaljevanju glede pravne opredelitve ravnanj ne pritrjuje. Po razumljivem opisu dejanja v izreku sodbe je obdolženi ravnal/deloval v času od aprila 2013 do vključno februarja 2015. V tem času je z neupravičenim neizplačilom treh zaporednih plač prikrajšal 3 delavce, preostale delavce je z neupravičenim neizplačilom prikrajšal za plačo, del plače ali nadomestilo. Ker so bili vsi delavci v sklenjenem časovnem obdobju prikrajšani na isti izvršitveni način, le da v različnem obsegu, je sodišče prve stopnje storilo prav, ko je obdolženčeva ravnanja za vse delavce skupaj opredelilo po tako imenovani kvalificirani obliki obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1 in ne tako kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve. Nenazadnje tudi zato, ker nobeno od obdolženčevih ravnanj ni bilo neposredno uperjeno v pravice posameznega delavca, temveč v opustitev dolžnosti, ki jo je obdolženec imel kot direktor gospodarske družbe do vseh delavcev, in ki bi jo moral, ne glede na razliko v obsegu, vsem enako izpolniti. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso po sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 13230/2o13 z dne 13. 6. 2019 v primerljivi zadevi, je zato na mestu in dodatno, ker potem niti dovoljenost kazenskega pregona za izvršitve, ki po povzročeni posledici niso dosegle praga iz drugega odstavka 196. člena KZ-1 ne more biti dvomljiva.

12. Glavnina pritožbene obrazložitve v zvezi z odločilnimi dejstvi je namenjena graji ugotovljene krivdne oblike, ki po pritožnici obdolžencu ni bila dokazana. Obdolženi za insolventnost gospodarske družbe ni mogel vedeti že od 31. 12. 2013, saj je še vse do oktobra 2014 delavcem izplačeval plače, gospodarska družba pa se je hkrati soočala s hudimi posledicami gospodarske krize. V tako zaostrenih razmerah se je obdolženi trudil obdržati gospodarsko družbo na trgu, pri čemer je mogoče kdaj storil tudi kakšno napako, vendar nikoli, da bi se izognil dolžnostim, ki jih je imel do delavcev. Nasprotne ugotovitve niso možne niti po izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke, ki ni z nobeno listino ali z drugim preverljivim dokazom strokovno preverljivo utemeljil, da so bile terjatve do upnikov neizterljive, temveč je o tem zgolj domneval. To je pomembno, kajti potem niti ugotovitve izvedenca o obdolženčevem prevrednotenju kot eni od podlag za grajano krivdno obliko ne more biti zanesljiva. Še zlasti glede na dinamiko časa, v kateri je obdolženi sprejemal poslovne odločitve, ki so se kot neustrezne izkazale šele ob uvedbi stečajnega postopka, ko stečajni upravitelj ni mogel vnovčiti terjatev. Po drugi strani navedeni izvedenec ni ugotovil, da bi obdolženi izčrpaval premoženje družbe in ne da bi izvajal kakšna druga plačila od tistih, ki so se nanašala na redno poslovanje družbe. Nasprotno, izvedenec je ugotovil, da je gospodarska družba likvidnostne težave reševala z dokapitalizacijami in s prodajo terjatev, kar pomeni, da opustitvena ravnanja niso bila metodično zastavljena, druge opustitve, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, pa znova temelje zgolj na izvedenčevih domnevah, ki z drugimi dokazi niso bile potrjene. Posebej zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede obdolženčeve dolžnosti do oškodovane E.E., ki je zaradi časovne razlike ni mogoče povezati z drugimi oškodovanci in glede obdolženčevega dajanja prednosti drugim dolžnostim pred dolžnostmi, ki jih je imel do delavcev. V obdobju od oktobra 2014 do januarja 2015 se gospodarska družba še ni nahajala v stečajnem postopku, sploh pa ugotovitve sodišča prve stopnje v tej zvezi ne morejo pomeniti, da obdolženi drugih poslovnih odločitev ne bi mogel sprejemati. Izpovedbe posameznih oškodovancev o obdolženčevem preusmerjanju sredstev v Republiko Srbijo nimajo podlage v izpovedbi stečajnega upravitelja in ne v ugotovitvah izvedenca finančne stroke, medtem ko so se ostale pogodbe, ki jih je obdolženi še sklepal z delavci, nanašale na druga poslovna razmerja in niso bile v zvezi z obravnavanimi izplačili. Vse obrazloženo je pritožnica nato še povzela, in sicer da se je obtožba pod B) nanašala na neplačilo plač za obdobje od oktobra 2014 do januarja 2015, vendar obdolžencu od novembra 2014 ni mogoče očitati naklepa, da je opustil obveznosti finančnega prestrukturiranja ali uvedbe stečaja. Pod vprašajem tako ostaneta le plači za december 2014 in januar 2015, pri čemer pri nobeni ni šlo za neupravičeno izplačilo treh zaporednih plač. Izvedeni dokazni postopek je po pritožnici tudi pokazal, da je bila oškodovani E.E. za mesec marec 2013 izplačana neto plača, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi. Neto plača je bila namreč izračunana, izhajajoč iz osnove ter zneska nadomestila za prevoz, s čemer je bila za mesec marec 2013 ustrezno izplačana. Torej v njenem primeru ne gre za stanje, po katerem obdolženi ne bi poskrbel, da ne bi prejela izplačila plač v treh zaporednih mesecih.

13. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo kot pravilno povzema ter v odgovor pritožnici navaja:

14. Sodišče prve stopnje je pri oceni obdolženčeve zavesti pravilno izhajalo iz njegovega vodilnega - direktorskega položaja ter večletnih izkušenj, ki vodita v nedvomno ugotovitev o obdolženčevem zavedanju dolžnosti izpolnjevanja obveznosti do delavcev. Drugo pravilno izhodišče, ki mu nenazadnje obdolženi ni nasprotoval je, da te obveznosti v danem primeru niso bile izpolnjene. Čeprav se sodišče druge stopnje v splošnem strinja s pritožnico, da je lahko opustitev izpolnjevanja obveznosti do delavcev posledica objektivnih razmer na tržišču, na katere posameznik ne more vplivati, te v danem primeru obdolženčevega ravnanja niso določale do mere, da navedenih obveznosti ne bi mogel izpolniti. Insolventnost gospodarske družbe XY, d.o.o. za obdolženega ni bila nobeno presenečenje, kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve. Zlasti glede na ugotovitve izvedenca finančne stroke XX, po katerih je bil obdolženi direktor še dveh gospodarskih družb z dolgovi do navedene gospodarske družbe, ki niso bili izterljivi. Že po takšnem stanju stvari je bilo jasno, da so bili finančni temelji gospodarske družbe XY, d.o.o. trhli in da bi se obdolženi na nastali položaj, ki mu zaradi osebne povezanosti z vsemi tremi gospodarskimi družbami ni bil neznan, moral odzvati s finančnim prestrukturiranjem, ne pa nadaljevati z običajnim poslovanjem. Pritožničina graja ugotovitev zgornjega izvedenca v tej zvezi je pavšalna, ker ne pove, katere listinske podlage so v izvedenčevem mnenju manjkale in hkrati netočna, ker je bilo pisno izvedensko mnenje izdelano po pregledu razpoložljive dokumentacije v sodnem spisu (l. št. 870 do 871), kar vse je bilo nato v odgovorih na vprašanja sodišča v ustreznem kontekstu povzeto. Pomembno je tudi, da se je zaslišani izvedenec na glavni obravnavi skliceval na ugotovitve iz pisno izdelanega mnenja, medtem ko je ugotovitev v zvezi z manjkajočo dokumentacijo v odgovoru na pritožničino vprašanje postavil v povsem drug kontekst od tistega iz pritožbene obrazložitve. Povedal je namreč, da za dolgoročne terjatve ni nobene dokumentacije, kje so nastale in v kakšni višini, da tega stečajni upravitelj ni prejel, da so te terjatve "čudne", da še ni imel primera, ko bi bile terjatve vpisane v bilanco in zanjo ne bi bilo dokumentacije ter da je zato stečajni upravitelj te terjatve 100 % odpisal kot neizterljive (l. št. 924 do 925). Pri povedanem tako ni šlo za domnevo, s katero bi si izvedenec pomagal pri premostitvi težav zaradi manjkajoče dokumentacije ampak za izražen dvom v obstoj dolgoročnih terjatev, kot so bile v bilancah opisane. Podobno velja za ostale izvedenčeve ugotovitve iz pritožbene obrazložitve, ko se denimo izvedenec ni neposredno izjavil o obdolženčevem morebitnem izčrpavanju premoženja gospodarske družbe, temveč je na smiselno povezano vprašanje odgovoril, da je družba najkasneje 31. 3. 2014 postala insolventna, pri čemer poslovodstvo ni ukrepalo po 34. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da družba ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati dolžnosti, razen tistih, ki so nujne za redno delovanje družbe (l. št. 877). Tudi glede reševanja likvidnostnih težav z dokapitalizacijo in prodajo terjatev je izvedenec odgovoril, da je bila gospodarska družba dokapitalizirana s strani povezane gospodarske družbe, vendar v premajhnem obsegu, medtem ko iz prodaje terjatev niso razvidne terjatev, do katerih kupcev so bile prodane gospodarskima družbama, ki sta financirali te terjatve (l. št. 884). Končno, povprašan po plačevanju gospodarske družbe drugih obveznosti razen obveznosti do delavcev, je izvedenec odgovoril, da je gospodarska družba plačevala tudi druge obveznosti (l. št. 875) in da po pregledu nakazil transakcijskega računa gospodarske družbe ni bilo ugotovljenih dvigov gotovine (l. št. 880). Spet torej drugače ali vsaj ne tako, da bi bilo mogoče izvedenčeve ugotovitve oceniti na način kot izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve.

15. V zvezi z izvedenčevimi ugotovitvami je pomembno še, da so v jedru skladne z izpovedbo stečajnega upravitelja in priče F.F., ki je po bilanci stanja videl, da je gospodarska družba XY, d.o.o. dlje časa plačilno nesposobna in da računovodski izkazi za leto 2013 ne izražajo verodostojnega prikaza ter nato še z izpovedbami oškodovancev, po katerih ni nobenega dvoma, da so se v gospodarski družbi že nekaj časa soočali s finančnimi težavami in da je potem treba v teh okvirih ocenjevati obdolženčevo opustitev dolžnosti, ki jih je kot delodajalec imel nasproti delavcem. Neizplačilo plače in delno izplačilo plače oškodovani E.E. v aprilu, maju in juniju 2013 tako kljub časovni razliki v razmerju do ostalih oškodovancev ni bilo posledica kakšnega ločenega ali izoliranega vzroka, ki ga končno niti obdolženi v zagovoru ni omenjal, ampak je naznanjalo način ali enega od načinov obdolženčevega spoprijemanja z navedenimi finančni težavami. V zvezi z oškodovano E.E. je sodišče druge stopnje ugotovilo še, da povzeta pritožbena obrazložitev nima opore v oškodovankini izpovedbi, ki je jasno razmejila med obdobjem, ko je obdolženi del plače prikazoval kot potni strošek in obdobjem, ko se je vrnila s porodniškega dopusta in ko ni prejela niti izplačanih prevoznih stroškov, čeprav je dejansko ves čas živela in delala v Ljubljani.

16. V ostalem sodišče druge stopnje opozarja, da uvedba ali začetek stečajnega postopka zoper gospodarsko družba po sebi ni pogoj za storilčevo zavestno opustitev dolžnosti in da je lahko zavest ugotovljena tudi po drugih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje pri obdolženemu ugotovilo tako, da ni nobenega dvoma, da je vedel, kaj opušča, kaj bo to povzročilo in da je to konec koncev tudi hotel. Pritožničin poskus v sklepnem delu pritožbene obrazložitve v smeri naključnih in nehotenih izpadov posameznih izplačil zato ni bil uspešen, kot ni bila uspešna pripomba, da sprejemanje drugih poslovnih odločitev v zaostrenih pogojih poslovanja ni prepovedano. Pripomba je namreč na mestu le do razmejitve med poslovnimi odločitvami, povezanimi s pridobivanjem dobička in poslovnimi odločitvami, povezanimi z izpolnjevanjem obveznosti, ki imajo pred prvimi prednost. Še zlasti, ko je posredi plačilo plač in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki morajo biti izpolnjena pred vsemi drugimi obveznostmi gospodarske družbe, ki na račun teh obveznosti ne more ohranjati poslovanja (nazadnje sodba VS I Ips 37440/2014 z dne 25. 11. 2021).

17. Pritožnica se je pritožila zoper odločbo o kazenski sankciji, kot je zapisala, v posledici predhodno uveljavljanih izpodbojnih razlogov. Več od tega ni obrazložila, sodišče druge stopnje pa je navedeno odločbo preizkusilo po zapovedi iz 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolžencu izrečena le kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po višini oziroma dolžini ustrezata teži storjenega kaznivega dejanja, obdolženčevi krivdi in ciljem, ki naj bodo s to sankcijo doseženi. Glede na ugotovljeno, in ker samo ni zasledilo drugih ali novih dejanskih okoliščin, ki bi bile obdolžencu v korist, sodišče druge stopnje preizkušene odločbe o kazenski sankciji ni spreminjalo.

18. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu z 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega A.A. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številka 7112, 7113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.