Jedro

Zadošča, da dejanski opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem v določenem obdobju plača in drugi prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani, zato z izrekom sodbe, ki ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov neplačanih delovnopravnih obveznosti, sodišče ne krši določb materialnega zakona.

Ker sodišču kot odločilnega dejstva ni treba ugotavljati točne višine prikrajšanja pri izplačilu bruto plače in ostalih prejemkov, ki pripadajo delavcu, teh podatkov tudi ne navaja v obrazložitvi sodbe. Inkriminacija očitanega kaznivega dejanja pa varuje pravico do celotne plače in nadomestila plače. Med položajema neizplačila plače in nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti z vsebinskega pogleda ni relevantne razlike, saj je oba zneska dolžan delavcu izplačati delodajalec, tudi po obdobju tridesetih dni od nastopa bolniškega staleža, ko delodajalec nadomestilo plače preneha izplačevati iz lastnih sredstev in ga v primeru daljše odsotnosti z dela delavca izplačuje v breme zdravstvenega zavarovanja.

Izvedenec je le pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja in sodišče na njegovo izvedensko mnenje ni vezano ter ga kot vsak drug dokaz v okviru dokazne ocene izvede in po načelu proste presoje dokazov oceni ter pri tem tudi presodi, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Kontradiktorna ocena dokazov je vedno pridržana sodišču. Obsojencu se očita enovito (kolektivno) kaznivo dejanje, izvršeno v kvalificirani obliki in čeprav posamezna ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri vseh obsojenčevih ravnanjih skupaj le za kvalitativno povečanje znotraj istega neprava in življenjsko gledano za del enotne kriminalne dejavnosti in eno kaznivo dejanje, kot takšno pa ga je treba presojati tudi glede zastaranja kazenskega pregona, ki teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26. 8. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, oškodovance pa na podlagi drugega dostavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29. 12. 2021 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse pritožbenega postopka v višini 168,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica iz razloga kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril, da ni utemeljena. Meni, da je sodišče druge stopnje prepričljivo zavrnilo zagovorničine navedbe glede konkretizacije kaznivega dejanja in manjka razlogov glede natančnega obsega bolniške odsotnosti oškodovank kot tudi glede obsojenčevega naklepa in kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Obsojencu se ne očita kaznivo dejanje zoper premoženje, zato v izreku sodbe ni treba navajati zneskov neizplačanih plač oziroma nadomestil plače, z navedbami, da je bilo neizplačilo plač oškodovancem posledica objektivne nezmožnosti ter obsojenčeve napačne poslovne odločitve, pa zagovornica z zahtevo uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kaznivo dejanje je pravilno opredeljeno kot kolektivno kaznivo dejanje v kvalificirani obliki, zato so neutemeljene tudi zagovorničine navedbe glede zastaranja pregona. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter zatrjuje, da opis kaznivega dejanja ni konkretiziran in ne vsebuje vseh potrebnih zakonskih znakov. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 27567/2012 z dne 22. 12. 2015 poudarja, da bi moralo biti iz izreka sodbe razvidno katerim delavcem, v katerem obdobju in v kakšni skupni višini niso bile izplačane plače in nadomestila plač. Navaja, da ti podatki niso navedeni niti v obrazložitvi sodbe, ni pa jih mogoče nadomestiti z navedbami v delu izreka, ki se nanaša na odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Poudarja, da poseg v temeljno pravico iz delovnega razmerja pomeni le neizplačilo plače ali nadomestila plače, ki bremeni delodajalca, zato delno neizplačilo plače še ne pomeni, da je prišlo do kršitve. Višino plače in nadomestila plače, ki delavcu ni bila izplačana, je v obtožbi treba konkretizirati, da je obdolžencu omogočena učinkovita obramba.1 Dodaja, da sodba sodišča druge stopnje o enakih pritožbenih navedbah nima razlogov, obsojenca pa bi bilo treba oprostiti obtožbe.

7. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že sprejeto stališče, da z izrekom sodbe, ki ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov neplačanih delovnopravnih obveznosti, sodišče ne krši določb materialnega zakona. Zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem v določenem obdobju plača in drugi prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani, kot je to sodišče ustrezno navedlo tudi v obravnavani zadevi. Gre za kaznivo dejanje, s katerim so varovane temeljne pravice delavcev, torej pravica do plačila za opravljeno delo in vsega, kar delavcu po zakonu pripada, in ne za kaznivo dejanje zoper premoženje, ko bi sodišče ugotavljalo še višino prikrajšanja.2 Ker sodišču kot odločilnega dejstva ni treba ugotavljati točne višine prikrajšanja pri izplačilu bruto plače in ostalih prejemkov, ki pripadajo delavcu, teh podatkov tudi ne navaja v obrazložitvi sodbe.3 Inkriminacija očitanega kaznivega dejanja pa varuje položaj delavca kot šibkejše stranke in v celoti njegova upravičenja na podlagi opravljenega dela, zato tudi pravico do celotne plače in nadomestila plače.4 Glede na navedeno je že sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo na enake zagovorničine navedbe v pritožbi.5

8. Zagovornica v zahtevi zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter po vsebini ponovno kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega, da B. B. in C. C. najkasneje osemnajst dni po preteku plačilnega obdobja ni izplačal plače oziroma nadomestila plače, pri tem pa ni upoštevalo, da sta bili delavki določeno obdobje v bolniškem staležu. Poudarja, da obsojenec po preteku tridesetdnevnega trajanja bolniškega staleža, ni bil zadolžen ali odgovoren za izplačilo nadomestila za bolniško odsotnost, saj je bilo to breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), sodba sodišča druge stopnje pa o tem nima razlogov. Pojasnjuje, da nadomestilo plače predstavlja plačilno obveznost delodajalca samo prvih trideset dni začasne odsotnosti delavca, nadalje pa pravico delavca v breme ZZZS. C. C. je sama povedala, da je bila v bolniškem staležu zadnji mesec, sodišče pa ni ugotovilo v katerem obdobju, niti tožilstvo ni uspelo dokazati, da je to obdobje trajalo do trideset dni, od česar je odvisna presoja obstoja elementov kaznivega dejanja. Sklicuje se na določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in 137. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) ter zatrjuje, da pravica do nadomestila plače, ki pripada delavcu po izteku tridesetdnevnega obdobja, ne more predstavljati kršitve temeljnih pravic iz delovnega razmerja. V spisu ni podatka o tem, koliko časa sta bili oškodovanki dejansko v bolniškem staležu, sodišče prve stopnje pa navede le, da sta bili v obdobju od oktobra 2014 do januarja 2015 deloma v bolniški. Sodbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, saj ni mogoče ugotoviti, koliko časa in iz katerega naslova bi bili upravičeni zahtevati nadomestilo plače od delodajalca in v kolikšnem obsegu od ZZZS. V sodbi zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna presoja, ali neizplačilo nadomestila plač v obdobju od oktobra 2014 do januarja 2015 plačilna obveznost delodajalca ali pravica oškodovank iz naslova zavarovanja za primer začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je zagovorničina zahteva neutemeljena tudi v tem delu. Med položajema neizplačila plače in nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti z vsebinskega pogleda ni relevantne razlike, saj je oba zneska dolžan delavcu izplačati delodajalec, tudi po obdobju tridesetih dni od nastopa bolniškega staleža, ko delodajalec nadomestilo plače preneha izplačevati iz lastnih sredstev in ga v primeru daljše odsotnosti z dela delavca izplačuje v breme zdravstvenega zavarovanja (tretji odstavek 137. člena ZDR-1). Delavec sicer lahko na podlagi desetega odstavka 137. člena ZDR-1 tudi sam od ZZZS zahteva izplačilo zapadlega in neizplačanega nadomestila, vendar šele pod pogojem, da delodajalec delavcem tega ni izplačal v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, torej, ko je s svojim ravnanjem že izpolnil zakonske znake iz prvega odstavka 196. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je zato na zagovorničine pritožbene navedbe pravilno odgovorilo, da je razmerje med plačo in nadomestilom plače ter podlaga, na podlagi katere je bila oškodovanka upravičena zahtevati nadomestilo plače od delodajalca in od ZZZS, za presojo v obravnavani zadevi povsem neodločilna.

10. Zagovornica v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ki jo utemeljuje z navedbami, da je sodišče spremenilo očitek iz obtožnega predloga, da obsojenec zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter je prikrajšal delavce, med drugimi B. B. in C. C., s tem, ko jima najkasneje osemnajst dni po preteku plačilnega obdobja ni izplačal plače. Obsojenca pa je spoznalo za krivega, da navedenima delavkama najkasneje osemnajst dni po preteku plačilnega obdobja ni izplačal plače oziroma nadomestila plače. Zatrjuje, da obsojencu ni bila dana možnost izjaviti se o spremembi očitka kaznivega dejanja, da zavestno ni izplačal nadomestila plače. Meni, da je stališče sodišča druge stopnje napačno in ne gre za spremembo v korist obsojenca oziroma za nebistveno spremembo, saj so okoliščine o koriščenju bolniškega staleža bistvene. Obsojencu se ni očitalo, da oškodovankama ni izplačal nadomestila plač, zato v tej smeri ni podajal dokaznih predlogov in dokazoval, da je očitek neutemeljen, glede na določila ZZVZZ pa obveznosti izplačila plače in nadomestila plače ni mogoče enačiti. Nadomestilo plače je temeljna pravica delavca le prvih trideset dni njegove bolniške odsotnosti, nadalje pa izplačilo predstavlja obveznost ZZZS, zato obsojencu ni mogoče očitati kršitve temeljnih pravic oškodovank. V okviru dokazne ocene bi bilo treba preizkusiti, ali je bila obveznost plačila nadomestila plače v celoti obveznost delodajalca, sodba sodišča druge stopnje pa o zatrjevanem nima razlogov.

11. Glede na že navedeno nerelevantnost razlikovanja med neizplačevanjem plače in nadomestila plače v smislu prvega odstavka 196. člena KZ-1, s pripisom sodišča prve stopnje, ki je za besedo plača pri oškodovanih B. B. in C. C. dodalo besedilo »oziroma nadomestilo plače«, tak popravek ne predstavlja vsebinske spremembe očitka, niti ne gre obsojencu v škodo. S pripisom opis kaznivega dejanja ni bil spremenjen v nobenem odločilnem dejstvu, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja in gre torej za nebistveno spremembo opisa kaznivega dejanja, zaradi katere se vsebina očitanih izvršitvenih ravnanj in kazenskopravni očitek kot celota za obsojenca nista spremenila. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča gre zato le za natančnejši opis prejemkov iz delovnega razmerja, ki oškodovankama s strani obsojenca v zatrjevanih obdobjih niso bili izplačani. Zatrjevana kršitev zato ni podana, ravno tako ne kršitev objektivne identitete obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP).6

12. Zagovornica v zahtevi zatrjuje še napačno dokazno oceno v zvezi z obsojenčevo krivdo. Navaja, da je sodišče nepravilno dokazno ocenilo obstoj direktnega naklepa in je s tem kršilo obsojenčevo pravico v dvomu odločiti v njegovo korist. Dokazni postopek je pokazal, da neizplačilo plač ni bilo v obsojenčevem zavestnem hotenju, ampak posledica objektivne nezmožnosti. Obsojencu ni mogoče očitati, da je s tem, ko se je trudil izboljšati poslovanje družbe A. d. o. o., ravnal z direktnim naklepom, da oškodovancem ne izplača plač. Insolventnost družbe naj bi nastopila dne 31. 12. 2013, obsojenec pa bi moral najkasneje dne 31. 3. 2014 pričeti z ukrepi zaradi insolventnosti, čeprav je družba takrat in do oktobra 2014 še redno izplačevala vse plače. Plača za november je zapadla v plačilo dne 18. 12. 2014, zato se je glede na četrti odstavek 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) obsojenec z obstojem insolventnosti lahko seznanil šele dne 19. 12. 2014, ko družba ni zmogla delavcem izplačati plače oziroma dveh zaporednih plač za oktober in november 2014. Šele takrat je lahko domneval trajno nelikvidnost, najkasneje dne 19. 12. 2014 pa bi moral začeti postopek izvedbe prestrukturiranja ali predlagati stečaj. Med razlogi v sodbah je zato podana protispisnost, saj je sodišče druge stopnje zapisalo, da "je sodišče prve stopnje pri obdolženemu ugotovilo, da ni nobenega dvoma, da je vedel kaj opušča, kaj bo to povzročilo in da je to konec koncev tudi hotel". Poudarja, da dne 31. 12. 2013 obsojenec sploh še ni vedel za insolventnost družbe, ravno tako ni razpolagal z nobeno listino glede poslovanja družbe decembra 2013, ki bi bila izdana leta 2014 ali pozneje, v letu 2014 pa je izvedel še dokapitalizacijo.

13. Navaja, da je izvedenec podal mnenje na podlagi novih dejstev, podatkov in poslovnih dogodkov, ki so se zgodili po 31. 12. 2013, za katere obsojenec dne 31. 12. 2013 ni mogel vedeti. V mnenju je navedel, da bi moral obsojenec prepoznati insolventnost dne 31. 12. 2013 in prevrednotiti posamezne terjatve, ki so bile neizterljive, čeprav dokazni postopek njihove neizterljivosti ni potrdil z gotovostjo. Izvedenec je le povzemal dejstva iz stečajnega spisa. Neizterljivost terjatev je bila ugotovljena šele v stečajnem postopku, ki se je nad družbo A. d. o. o. pričel z oklicem dne 9. 3. 2015, s tem, da je tudi stečajni upravitelj izhajal le iz domneve, da so terjatve neizterljive, sodišče pa je brez dokaznega vrednotenja izvedenčevega mnenja sprejelo zaključek, da mnenje potrjuje obsojenčev direktni naklep. Izvedenec tega ni preverjal, obsojenec pa je očitno ocenil, da so terjatve izterljive in jih zato ni prevrednotil. Ravno tako izvedenec ni ugotovil izčrpavanja premoženja družbe ali izvajanja kakšnih drugih plačil kot tistih, ki so se nanašala na redno poslovanje družbe. Izpostavlja še terjatev do dolžnika B. d. o. o., za katero je izvedenec zaključil, da bi jo obsojenec zaradi neizterljivosti moral oslabiti do konca leta 2013, čeprav obsojenec takrat ni mogel vedeti, da je terjatev neizterljiva, saj je bil nad družbo B. d. o. o. stečaj uveden šele dne 13. 1. 2014, ko je bilo mogoče terjatev še tri mesece priglasiti. Za lastno sklepanje izvedenca gre tudi v zvezi s terjatvami do C. d. o. o., D. d. o. o. ter E. d. o. o. Tudi dejstva, da obsojenec ni pripravil letnih poročil v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in Slovenskimi računovodskimi standardi, temveč je neverodostojno prikazal kratkoročne in dolgoročne terjatve, dokazni postopek ni potrdil. Sodbi o tem nimata razlogov, niti o tem, katere terjatve bi obsojenec moral prevrednotiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

14. Zagovornica meni, da je logično nevzdržen očitek, da bi moral obsojenec takoj odstopiti od reševanja podjetja v težavah, čeprav so dejansko poslovanje družbe in odprte terjatve do drugih subjektov kazali, da poslovanje lahko izboljša in posluje naprej ter ohrani delovna mesta. V procesu zmanjšanja obsega poslovanja je neuspešno iskal rešitev v kreditih bank, delavcem pa delovnega razmerja ni podaljševal vedoč in z namenom, da jim ne izplača plač. Sprejel je odločitev, da reši podjetje, morebitna napačna ali neugodna poslovna odločitev pa še ne konstruira kazenske odgovornosti, zlasti ne ob zavzemanju za dobrobit družbe in končno tam zaposlenih delavcev. V obdobju od dne 31. 12. 2013 do oktobra 2014 bi lahko marsikatera poslovna odločitev ali sprememba v gospodarskih razmerah v bistvenem spremenila poslovanje. V okvir tveganih poslovnih odločitev spada tudi presoja izterljivosti. Protispisni so razlogi sodišča druge stopnje, da obsojenec ni izvedel finančnega prestrukturiranja in je družba plačevala tudi druge obveznosti, saj je izvedenec v mnenju zapisal, da je obsojenec družbo dokapitaliziral, družba pa je plačevala obveznosti v okviru rednega poslovanja, kar je skladno s pravili ZFPPIPP. Niti dokazni postopek ni potrdil očitka, da bi obsojenec od septembra 2014 dalje zavestno plačeval druge obveznosti družbe, preverljivih razlogov o pritožbeni graji zmotne dokazne ocene pa nima niti sodba sodišča druge stopnje. Ravno tako od dne 1. 1. 2014 obsojenec ni sklepal novih ali tveganih poslov, izvrševal je le posamezna plačila tekočega rednega poslovanja. Pojasnil je, da se je družba v letih 2013 in 2014 soočala z upadom naročil kot posledice globalne gospodarske krize in je s tem seznanil tudi vse zaposlene. Plač ni bilo mogoče izplačevati iz objektivnih razlogov, tudi sebi ni ničesar izplačeval, kar kaže, da je do delavcev ravnal transparentno. V obdobju od 1. 1. 2014 pa je poplačeval samo tiste upnike in pogodbene partnerje, ki so bili strateško pomembni za nadaljevanje poslovanja družbe. Razlogi sodišča prve stopnje, ob sklicevanju na pravila ZFPPIPP, da bi moral obsojenec dajati prednost izplačilu plač pred plačevanjem ostalih obveznosti, pa so neustrezni, saj nad podjetjem od oktobra 2014 do januarja 2015 ni bil uveden stečajni postopek. V elektronskem sporočilu računovodstvu (priloga B8), je obsojenec izkazal skrb, da je vprašljivo zagotovilo sredstev za izplačilo plač, ne pa, da gre za gotovo dejstvo.

15. Zagovornica še navaja, da sodba nima razlogov glede očitka o neizplačanih plačah v obdobju september 2014 in pozneje, čeprav obrazložitev sodbe daje vtis, da so oškodovanci izpovedovali o težkem finančnem poslovanju in nezmožnosti izplačila plač že v decembru 2013, ko naj bi po zaključkih izvedenca nastopila insolventnost družbe. Insolventnost ni izhajala iz bilanc družbe, ki jih je pripravljalo računovodstvo kot zunanji poslovni partner, zato obsojenec ni imel razloga, da ne bi zaupal v njihovo pravilnost. Sklicuje se na dopis Finančne uprave RS z dne 20. 12. 2019, iz katerega izhaja, da je A. d. o. o. do vključno decembra 2014 predlagala REK-1 obrazce za izplačilo plač delavcem ter v roku plačevala tudi obračunane prispevke, kar kaže, da je obsojenec plače obračunal, s čimer je izkazal namen in željo po plačilu nadomestila plače. Družba je v letu 2014 poslovala z nižjim negativnim kapitalom kot v letu 2013, kar kaže na pravilnost obsojenčevih poslovnih odločitev, sodišče druge stopnje pa tudi o tej pritožbeni graji nima razlogov. Sodišče prve stopnje pa je določene dokaze označilo kot vprašljive narave (priloga B8) ter jih brez dokazne ocene zavrnilo kot neverodostojne. Obrazložitev sodišča druge stopnje je zelo splošna in pavšalna ter je ni mogoče preizkusiti, neskladna pa je tudi z izvedenimi dokazi. Dokazni postopek zato ni potrdil, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, saj se je zavedal svojih finančnih obveznosti do delavcev, pa jih objektivno ni bil zmožen izpolniti. Zato ne gre za kaznivo dejanje, pač pa za neizpolnitev delovnopravnih obveznosti in dolžniško upniško razmerje med delavcem in delodajalcem.

16. Zagovornica v tem delu zahteve, kot navaja že sama, izraža le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in želi uveljaviti svoje videnje dogajanja in lastno oceno dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je z njo strinjalo. Sodišče prve stopnje je zaključke glede obsojenčeve krivde navedlo v točki 32 obrazložitve sodbe, in sicer, da je obsojenec ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa, saj se je glede na način izvršitve kaznivega dejanja kot direktor zavedal, da mora poskrbeti za plačilo plač oziroma nadomestila plač delavcem, pa jim teh zavestno ni izplačal. V točki 25 obrazložitve sodbe je ugotovilo, da obsojenec ni pripravil letnih poročil v skladu z določbami ZGD-1 in Slovenskimi računovodskimi standardi, temveč je neverodostojno prikazal kratkoročne in dolgoročne terjatve (premoženje družbe) in s tem plačilno sposobnost družbe, ki je bila konec leta 2013 že insolventna, kljub insolventnosti družbe pa v nadaljevanju tudi ni ravnal v skladu s pravili ZFPPIPP, ki bi jih kot poslovodja moral upoštevati. Celo v času, ko delavcem več ni izplačeval plač, je plačeval terjatve tretjim osebam, kar vse je imelo za posledico prikrajšanje delavcev pri plači. Sodišče je navedeno ugotovilo na podlagi izpovedbe stečajnega upravitelja Roberta Bičeka in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za finance Miklavža Borca, ki mu je glede na jasne, argumentirane in prepričljive zaključke v celoti sledilo. V točki 28 obrazložitve sodbe je zaključilo, da je obsojenec v bilancah za leto 2013 neverodostojno prikazal premoženje družbe in s tem solventnost družbe, čeprav je najpozneje dne 31. 3. 2014 kot poslovodja družbe in pooblaščena oseba na TRR-jih družbe kot edini direktor A. d. o. o. in z njo povezanih družb, vedel za insolventnost družbe, kljub insolventnosti pa je zaposloval nove delavce, C. C. in E. E. V času, ko družba več ni izplačevala plač, je plačeval terjatve tretjim osebam in sredstev družbe ni prvenstveno namenil za poplačilo plač delavcev, kljub temu, da je vedel, da je delavce s tem prikrajšal za tisto, kar jim pripada.

17. Ob sklicevanju na uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje ustrezno izpostavilo, da poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačanih plač in drugih prejemkov delavcev, obsojenec pa je ob tem, ko delavcem ni izplačeval plač, plačeval terjatve celo s seboj lastniško in poslovodsko povezanim pravnim osebam ter po večmesečnih neizplačilih plač delavcem v skladu ZFPPIPP ni predlagal uvedbe stečajnega postopka. Obsojenčeve navedbe, da je oktobra 2014 predlagal dokapitalizacijo pri krovni družbi, pa na presojo sodišča prve stopnje niso vplivale, saj je bil s krovno družbo premoženjsko in poslovno povezan kot družbenik in direktor. Sodišče druge stopnje je na grajo ugotovljene obsojenčeve krivde za storjeno kaznivo dejanje obširno odgovorilo v točkah 13 do 16 obrazložitve sodbe ter tudi v tem delu v celoti pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje. Izpostavilo je, da insolventnost A. d. o. o. za obsojenca ni bilo nobeno presenečenje, saj je bil sam direktor še dveh gospodarskih družb z dolgovi do te družbe, ki niso bili izterljivi, zato bi se zaradi osebne povezanosti z vsemi tremi družbami na nastali položaj moral odzvati s finančnim prestrukturiranjem, ne pa nadaljevati s poslovanjem. Dolgoročne terjatve, ker zanje ni bilo nobene dokumentacije, pa je stečajni upravitelj odpisal kot neizterljive. Z izpovedbo stečajnega upravitelja, ki je navedel, da je bila A. d. o. o. dlje časa plačilno nesposobna, računovodski izkazi za leto 2013 pa niso izražali verodostojnega prikaza, so bile skladne ugotovitve izvedenca. Že izplačilo plače D. D. v letu 2013 pa je kazalo na način obdolženčevega spoprijemanja s finančnimi težavami.

18. Glede na zagovorničine navedbe še treba pojasniti, da je izvedenec le pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja. Sodišče na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ni vezano in ga kot vsak drug dokaz v okviru dokazne ocene izvede in po načelu proste presoje dokazov oceni ter pri tem tudi presodi, ali se izpovedba izvedenca giblje v mejah njegove strokovne specialnosti in, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Kontradiktorna ocena dokazov pa je vedno pridržana sodišču,7 ki je tudi v obravnavani zadevi na podlagi vrednotenja dokazov presodilo, da potrjujejo obsojenčev direktni naklep. Glede REK-1 obrazcev je sodišče druge stopnje v točki 7 obrazložitve sodbe ustrezno navedlo, da je obsojenec oškodovance prikrajšal za izplačilo plač oziroma nadomestil plač, zato njihova predložitev ne vodi nujno v ugotovitev, da bodo plače tudi dejansko izplačane, še zlasti glede na ostale ugotovitve sodišča o obsojenčevi krivdi. Neutemeljene so tudi zagovorničine trditve, ki se nanašajo na obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, saj zagovornica pri tem ne pojasni, zakaj bi bila pavšalna, s tem, ko je pritrdilo dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je dolžno presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in druga pomembna dejstva, se z njimi seznaniti, zavzeti do njih stališče in jih obrazložiti, pri tem pa ni nujno, da se vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente sodbe sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja, saj standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo, ni pa dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki so očitno pravno nepomembne in neutemeljene.8 Kolikor se zagovornica ne strinja s presojo ugotovljenega dejanskega stanja, pa z zahtevo ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP, enako z zatrjevanjem protispisnosti v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na zagovorničine pritožbene navedbe, da zaključki izvedenca temeljijo le na njegovih domnevah, ko je v točki 14 obrazložitve sodbe navedlo, da je stečajni upravitelj terjatve v celoti odpisal kot neizterljive, pri tem pa ni šlo za domnevo, s katero bi si pomagal pri premostitvi težav zaradi manjkajoče dokumentacije, ampak za njegov izražen dvom v obstoj dolgoročnih terjatev, kot so bile opisane v bilancah.

19. Zagovornica v zahtevi po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s kršitvijo iz 3. točke istega člena ter navaja, da neizplačila plače delavki D. D. ni mogoče okvalificirati kot enotno kaznivo dejanje v zvezi z neizplačilom plač ostalim delavcem v obdobju od oktobra 2014 do januarja 2015. Obsojencu se očita kazniva dejanja storjena v letih 2013, 2014 in januarja 2015, zato je treba uporabiti Kazenski zakonik KZ-1B, ki je kot sankcijo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena določal kazen zapora do enega leta ali denarno kazen, saj je bil Kazenski zakonik KZ-1C sprejet po navedenem obdobju. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja je podana, kadar gre za neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač, tak pogoj pa ni izpolnjen najmanj za E. E. (sedaj ...), ki ni prejela plače le za oktober 2014, in F. F., ki ni prejela plače za september in oktober 2014. Pogoj treh neizplačanih plač ravno tako ni podan za G. G. in H. H., ki plače za oktober 2014 nista prejela le delno izplačane, zakon pa kot izvršitveno obliko ne definira delnega neizplačila plače. D. D. v manjšem obsegu v bruto znesku ni dobila izplačane plače za marec 2013, v celoti pa je dobila izplačano plačo v neto znesku 951,07 EUR, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi. Zatrjuje, da zato ne gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja in je nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Kazniva dejanja je treba opredeliti kot eno kaznivo dejanje ter posamezna dejanja, glede katerih je nastopilo zastaranje, izpustiti iz opisa kaznivega dejanja, sklicevanje sodišč na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 pa je neustrezno, saj je sodišče kljub temu, da gre za eno kaznivo dejanje, dolžno upoštevati pravila zastaranja glede na kvalifikacijo posameznih kaznivih dejanj kot temeljnih in kvalificiranih. Predpostavka, da gre za enovito (kolektivno) kaznivo dejanje, ki se v celoti preganja v kvalificirani obliki, obsojenca postavlja v slabši položaj. V zvezi z zatrjevanima kršitvama v zahtevi še navaja, da je obsojenčeva krivda podana le glede neizplačila plač za meseca december 2014 in januar 2015, saj obsojencu direktni naklep do vključno novembra 2014 ni dokazan. Zato pri nobenem od zaposlenih ni prišlo do neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač in kvalificirana oblika kaznivega dejanja tudi zato ni podana. Ker je preteklo več kot šest let od njegove storitve, pa je pregon zastaran. Navaja, da sodba sodišča druge stopnje o tovrstnih pritožbenih navedbah nima razlogov, čeprav gre za pravno odločilna dejstva.

20. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, da se obsojencu očita enovito (kolektivno) kaznivo dejanje, izvršeno v kvalificirani obliki, čeprav posamezna obsojenčeva ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1.9 Pri vseh obsojenčevih ravnanjih skupaj gre le za kvalitativno povečanje znotraj istega neprava in življenjsko gledano za del enotne kriminalne dejavnosti in eno kaznivo dejanje, kot takšno pa je treba kaznivo dejanje presojati tudi glede zastaranja kazenskega pregona. Sodišče druge stopnje je ustrezno pritrdilo, da je obsojenec deloval v času od aprila 2013 do februarja 2015, ko je z neupravičenim izplačilom treh zaporednih plač prikrajšal tri delavce, ostale pa za plačo, del plače ali nadomestilo plače, vendar je pravilna opredelitev ravnanj za vse delavce po kvalificirani obliki kaznivega dejanja, tudi zato, ker nobeno ni bilo neposredno usmerjeno v pravice posameznega delavca, temveč v opustitev dolžnosti obsojenca do vseh delavcev. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so posamezna obsojenčeva ravnanja povezana na tak način, da so pravilno opredeljena kot eno (kolektivno) kaznivo dejanje, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo tudi obsojenčev subjektivni odnos do zakonskih dolžnosti ves čas inkriminiranega obdobja. V skladu z ugotovitvami sodišča je obsojenec že v bilancah za leto 2013 neverodostojno prikazoval premoženje družbe (kratkoročne in dolgoročne terjatve) in s tem solventnost družbe, že neizplačilo plače D. D. v letu 2013 pa je kazalo način njegovega spoprijemanja s finančnimi težavami, nakar je dne 31. 12. 2013 nastopila insolventnost družbe. Posledično družba v času od septembra 2014 do januarja 2015 ni izplačevala plač in nadomestil plač še ostalim delavcem. Gre za enotno dejavnost, čeprav so se posledice v vsakem posamičnem primeru uresničevale postopoma, zato je sodišče prve stopnje posamezna kazniva dejanja pravilno pravno opredelilo kot kvalificirano obliko kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, katerega zastaranje teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.10 Zastaranje kazenskega pregona zato ni nastopilo.11

21. Zagovornica bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja še trditvami o nasprotju med razlogi sodbe, ki je podano z opiranjem sodišča prve stopnje v točki 28 obrazložitve sodbe na dokazno listino B8, za katero sodišče v točki 26 obrazložitve sodbe navaja, da je vprašljive narave. Drugačna razlaga sodišča druge stopnje, ki tolmači, da gre za dve različni listini, nima podlage v listinah sodnega spisa. Zagovorničina zahteva je neutemeljena tudi v tem delu. Iz vsebine spisa izhaja, da so pravilne navedbe sodišča druge stopnje o napačni označbi listin oziroma prilog spisa, saj se listine, ki jih je zagovornica predložila sodišču na naroku dne 10. 9. 2020, v prilogah spisa nahajajo popisane kot priloga B8,12 elektronsko sporočilo z dne 9. 2. 2015, ki ga je zagovornica vložila v spis na zadnjem naroku glavne obravnave dne 26. 8. 2021, pa je sodišče ravno tako popisalo kot prilogo B8 (pripis B8 na zapisniku o glavni obravnavi). Glede na to, da se je sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve sodbe sklicevalo na naknadno predloženo dokumentacijo za stečajnega upravitelja, ki naj bi jo obsojenec še imel pri sebi, čeprav bi jo moral ob uvedbi stečajnega postopka predložiti stečajnemu upravitelju in jo je zato označilo kot »vprašljive verodostojnosti«, v točki 28 pa izrecno na elektronsko pošto, zatrjevana protispisnost ni podana.

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

23. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR po tarifnih številkah 7112 v zvezi z 71113 ter 7152 Taksne tarife ter v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in zapletenosti kazenskega postopka.

24. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Pri tem izpostavlja bolniško odsotnost delavca do trideset dni in 137. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). 2 Na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Kp 30816/2012 z dne 14. 3. 2014, I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018 in I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019 in I Ips 21966/2017 z dne 8. 9. 2022. 3 Ugotovitev točne višine prikrajšanja posameznega delavca je predmet obrazložitve le v primeru odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih ali odvzemu premoženjske koristi. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019. 5 V sodbi Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje zagovornica, ne gre za presojo enakega vprašanja kot v obravnavani zadevi, saj je v navedeni zadevi Vrhovno sodišče presodilo le, da zatrjevana kršitev ni podana, ker plačani prispevki, čeprav navedeni v obdobjih in skupni višini za vsakega delavca, niso bili razdeljeni po vrstah zavarovanja. 6 Če je obtožba prekoračena, je podana kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V skladu s prvim odstavkom 354. členom ZKP sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obtoženca obsodi za dejanje, za katero ni bil obtožen. Sodišče kršitev zagreši tako, da spremeni opis dejanja v izreku in s tem povzroči, da med obtožbo in sodbo ni več identitete. 7 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 65361/2012 z dne 19. 1. 2017 in I Ips 84/2007 z dne 17. 5. 2007. 8 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020. 9 Določba 196. člena KZ-1 je bila spremenjena z novelo KZ-1B, ki se uporablja od 2. 7. 2017 in za kaznivo dejanje po prvem odstavku predpisuje strožjo kazen (zapor do treh let in denarno kazen) kot jo predpisuje drugi odstavek 196. člena KZ-1B (zapor do treh let). 10 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017, I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019, I Ips 12522/2010 z dne 30. 9. 2020 in I Ips 17331/2015 z dne 6. 5. 2021. 11 Sicer pa se obsojencu očita, da tudi D. D. ni izplačal plač oziroma ni izplačal v celoti treh zaporednih plač za marec, april in maj 2013. 12 Gre za večje število listin, ki jih je sodišče vse navedlo na tretji strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 9. 2020, ko je ugotavljalo, katere listine je zagovornica predložila v spis.