Jedro

V posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas je nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem lahko „onemogočeno“ zgolj do poteka tistega obdobja, v katerem bi sicer še veljala pogodba o zaposlitvi za določen čas, če ne bi bila prej odpovedana. Delodajalec zato v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavcu ni dolžan ponuditi zaposlitve za nedoločen čas, če z njo razpolaga. Ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve je mogoč kvečjemu zaključek, da je ustrezna zaposlitev, ki bi jo bil v tem primeru dolžan ponuditi, tista, ki bi se nanašala na časovno omejeno obdobje, in sicer do poteka tistega časa, za katerega je bila sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi – ker bi bila tako ponujena nova pogodba sklenjena le za določen čas, bi za njeno sklenitev morali biti seveda izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v 52. in 53. členu ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2007 nezakonita, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik predsednika uprave za področje prodaje, marketinga in financ ni prenehala veljati ter da velja za nedoločen čas še naprej. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je zaradi prerazporeditve odgovornosti, prerazporeditve posameznih poslovnih funkcij in ukinitve enega vodstvenega nivoja prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ukinitev njegovega delovnega mesta in podana odpoved iz poslovnega razloga zato nista bili posledica zamer s strani predsednika uprave. Drugega ustreznega dela tožniku glede na njegovo izobrazbo (magister ekonomskih znanosti) ni bilo mogoče ponuditi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni bil poslovodni delavec, zato je bila tožena stranka dolžna upoštevati tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Odpoved je nezakonita, ker mu tožena stranka ni ponudila delovnega mesta finančnega direktorja. Za to delovno mesto se zahteva VII. stopnja izobrazbe, ki je bila zahtevana tudi za ukinjeno delovno mesto in nenazadnje tudi za predsednika uprave. Tožnikova pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena v nasprotju z 52. in 53. členom ZDR, zato je potrebno šteti, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Tožena stranka v odpovedi ni vsebinsko obrazložila odpovednega razloga. Pravi razlog za odpoved ni bil obstoj poslovnega razloga, temveč zamera takratnega direktorja in dejstvo, da po njegovem mnenju tožnik ni dosegal pričakovanih rezultatov dela. Odpoved je bila podana prepozno, saj se je tožena stranka že 5. 6. 2007 odločila, da tožnika ne bo več potrebovala. Sodišče ne bi smelo upoštevati pooblastila za A. C., ki ga je tožena stranka predložila šele po prvem naroku, temveč bi moralo šteti, da je odpoved podala neupravičena oseba. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ta ni utemeljena in predlaga, da naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Tožnik je dne 12. 10. 2009 vložil popravek revizije, ki pa ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj je bil vložen po poteku zakonsko določenega roka za vložitev revizije iz 367. člena ZPP (ta se je iztekel dne 21. 1. 2009).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Iz revizijskih navedb je razbrati, da tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka le v zvezi z očitkom, da odpovedi ni podala upravičena oseba. Navedeni očitek utemeljuje s tem, da je tožena stranka šele po prvem naroku za glavno obravnavo predložila kot dokaz pooblastilo, na podlagi katerega je bil A. C. (direktor splošno kadrovskega sektorja) upravičen podati odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnik šele na prvem naroku zatrjeval neobstoj ustreznega pooblastila za podpis odpovedi (pred tem to dejstvo torej ni bilo sporno), zato je tožena stranka dokaz v zvezi s tem predložila pravočasno.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizija uveljavlja, da je tožnik že v tožbi zatrjeval, da je bila pogodba sklenjena za določen čas v nasprotju z 52. in 53. členom ZDR in da je zato prišlo do transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Te navedbe niso utemeljene. Tožnik je v postopku na prvi stopnji resda zatrjeval nezakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar le v tožbi in pavšalno, brez navedbe konkretnih dejstev, s katerimi bi utemeljil to trditev. Vsa ostala dejstva in dokazi so se nanašali na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi z nezakonitostjo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato tudi prvostopenjska sodba teh razlogov ne vsebuje. Če je tožnik menil, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati in odločiti tudi o nezakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka tega ni storilo, bi moral to uveljavljati že v pritožbi, vendar ta tovrstnih pritožbenih razlogov ne vsebuje. Predmet revizijskega preizkusa je le sodba sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena v zvezi z 371. členom ZPP). Ta vsebuje le razloge v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je Vrhovno sodišče lahko preizkusilo izpodbijano sodbo le v tem obsegu.

11. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto pomočnik predsednika uprave za področje prodaje, marketinga in financ. V skladu z drugim odstavkom 77. člena ZDR lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena, če se tako sporazumeta pogodbeni stranki ali če nastopijo razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami tega zakona (torej tudi zaradi poslovnega razloga, kakor v obravnavani zadevi). Poslovni razlog je podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka zaradi optimizacije organizacije strokovnih služb, znižanja stroškov, povezanih z delom, in prerazporeditve odgovornosti za opravljanje posameznih poslovnih funkcij, ukinila tožnikovo delovno mesto. Ta tudi ni zatrjeval, da bi tožena stranka na tem delovnem mestu zaposlila drugega delavca. Gre za dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), in ki utemeljujejo drugostopenjsko presojo o tem, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Z navedbami, da je bil pravi razlog za podajo odpovedi zamera takratnega direktorja tožene stranke, oziroma njegovo mnenje, da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, revident izpodbija dokazno oceno drugostopenjskega sodišča o vsebini odpovednega razloga, kar ni dovoljen revizijski razlog.

12. Zmotna je revizijska navedba, da odpovedni razlog v odpovedi ni vsebinsko obrazložen in da je zato kršen drugi odstavek 86. člena ZDR. V skladu s tem določilom mora delodajalec med drugim v odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je tožnikovo delovno mesto ukinila, pojasnila pa je tudi razlog ukinitve (optimizacija organizacije strokovnih služb, znižanje stroškov, povezanih z delom, in prerazporeditev odgovornosti za opravljanje posameznih poslovnih funkcij). S tem je v celoti zadostila zahtevam iz citiranega določila ZDR: navedla je odpovedni razlog (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR) in ga utemeljila z razlogi, ki zadoščajo za ugotovitev obstoja poslovnega razloga. Glede na vsebino odpovedi je bilo tožniku tako lahko znano, zakaj je tožena stranka ocenila, da je prenehala potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

13. Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogom za odpoved (peti odstavek 88. člena ZDR). Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da začetka teka tega roka ni mogoče vezati na dan, ko je predsednik uprave tožene stranke začel razmišljati o novi ureditvi organizacije poslovanja in o tem, kaj naj stori s tožnikovim delovnim mestom, temveč je pomemben datum, ko se je dokončno odločil za ukinitev njegovega delovnega mesta. Glede na ugotovitev izpodbijane sodbe je rok za odpoved pričel teči 22. 6. 2007, ko je tožena stranka sprejela sklep o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano, in ki utemeljuje presojo, da je bila odpoved dne 11. 7. 2007 podana pravočasno. Revizija neutemeljeno navaja, da je odpoved prepozna, ker naj bi se tožena stranka že dne 5. 6. 2007 seznanila z razlogom za odpoved. S tem izpodbija drugostopenjsko dokazno oceno glede trenutka seznanitve tožene stranke z odpovednim razlogom, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

14. V tretjem odstavku 88. člena in 90. členu ZDR je urejen institut odpovedi s ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Delodajalca zavezuje, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji; če je pri delodajalcu na razpolago ustrezna zaposlitev (za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), mora ponuditi delavcu sklenitev nove pogodbe. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo drugega ustreznega dela za tožnika in to presojo oprlo na naslednje odločilne razloge: tožnik je magister ekonomije, kar je VIII. stopnja strokovne izobrazbe, za finančnega direktorja pa se je zahtevala VII. stopnja, zato to delo zanj ni bilo ustrezno; za predčasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožene stranke je bila dogovorjena posebna odškodnina, ki jo je tožnik prejel poleg odpravnine iz 109. člena ZDR; tožena stranka mu ni bila dolžna ponuditi drugega dela za nedoločen čas, saj je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za čas mandata predsednika uprave.

15. Revizija ima sicer prav, da je potrebno pri ugotavljanju možnosti ponudbe ustrezne zaposlitve glede na zakonsko določilo (tretji odstavek 90. člena ZDR) upoštevati stopnjo izobrazbe, ki se je zahtevala za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, ne pa dejanske stopnje izobrazbe delavca. Pravilno je tudi revizijsko zatrjevanje, da tožnik ni bil poslovodni delavec, zato veljajo zanj vse določbe ZDR. Vendar pa je potrebno pri ugotavljanju pravic, ki mu pripadajo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izhajati iz tega, da je bila ta sklenjena le za določen čas. Kakšno zaposlitev (za nedoločen ali za določen čas) in če sploh je delodajalec dolžan ponuditi delavcu, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ZDR ne ureja. Pri odgovoru na to vprašanje je zato potrebno izhajati iz temeljne značilnosti te pogodbe, t. j. da sta stranki obstoj delovnega razmerja dogovorili za časovno določeno, omejeno obdobje. Glede na drugi odstavek 88. člena ZDR mora biti odpovedni razlog med drugim takšen, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas je nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem lahko „onemogočeno“ zgolj do poteka tistega obdobja, v katerem bi sicer še veljala pogodba o zaposlitvi za določen čas, če ne bi bila prej odpovedana. Delodajalec zato v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavcu ni dolžan ponuditi zaposlitve za nedoločen čas, če z njo razpolaga. Ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve je mogoč kvečjemu zaključek, da je ustrezna zaposlitev, ki bi jo bil v tem primeru dolžan ponuditi, tista, ki bi se nanašala na časovno omejeno obdobje, in sicer do poteka tistega časa, za katerega je bila sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi – ker bi bila tako ponujena nova pogodba sklenjena le za določen čas, bi za njeno sklenitev morali biti seveda izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v 52. in 53. členu ZDR.

16. Glede na stališča, ki so bila zavzeta v 15. točki te sodbe, tožena stranka ni bila dolžna ponuditi tožniku delovnega mesta finančnega direktorja. Da bi imela možnost ponuditi tožniku drugo ustrezno zaposlitev za določen čas, pa tožnik niti ni zatrjeval niti to ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja.

17. Glede na vse obrazloženo je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (tretji odstavek 370. člena ZPP).