Jedro

Ker je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla odpovedni razlog in tožnika opozorila na posledice odpovedi, je odpoved zakonita, saj dodatne obrazložitve v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta v odpovedi ni bila dolžna zapisati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2007 nezakonita in se razveljavi in ugotovitvi, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik predsednika uprave za področje prodaje, marketinga in financ ni prenehala veljati ter velja za nedoločen čas še naprej ter da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in z vsemi pravicami in obveznostmi še traja ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 10. 8. 2007 do reintegracije in ji od 10. 8. 2007 do reintegracije za vsak mesec obračunati bruto plačo v višini 5.842,10 EUR, od tega odvesti in plačati vse davke in prispevke ter dohodnino in izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu do plačila, tožečo stranko prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji povrniti stroške postopka. Odločilo je, da tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter v celoti ugodi zahtevku in tožencu naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dolžan preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma, da ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožnik je na prvem naroku navajal, da obstajajo delovna mesta, na katera bi bilo tožnika mogoče zaposliti, in sicer gre za delovna mesta direktorja prodaje in finančnega direktorja. Tožena stranka je potrdila, da delovno mesto finančnega direktorja v spornem obdobju ni bilo zasedeno in da je K.D. zasedla to delovno mesto s 1. 11. 2007. Po mnenju tožene stranke tožnik ni imel ustreznih znanj in izkušenj za finančnega direktorja. Že iz teh navedb izhaja, da je bilo tožnika mogoče zaposliti na drugih delih in da bi toženec moral ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto finančnega direktorja. Tožnik je magister ekonomskih ved in je od leta 1996 delal kot bančnik in na področju projektnega financiranja, kar zahteva najzahtevnejša finančna znanja. Zato je sodišče napačno zaključilo, da tožena stranka ni imela možnosti tožniku ponuditi ustrezne zaposlitve. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na argument, da delodajalec ni bil dolžan tožniku ponuditi tega delovnega mesta, ker želijo lastniki za direktorja financ svojega človeka. Taka odločitev je v nasprotju z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR. Sodišče je tudi napačno štelo, da je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tega tožena stranka ni dokazala. Odpoved ne vsebuje vsebinske obrazložitve odpovednega razloga. Že zaradi take pomanjkljive obrazložitve je odpoved nezakonita. Tožena stranka pa tudi v postopku pred sodiščem ni podala ustreznih trditev oziroma navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je bil podan odpovedni razlog. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je bil pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da je takratni direktor menil, da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker naj dela ne bi opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato bi lahko pogodbo o zaposlitvi odpovedal kvečjemu iz razloga nesposobnosti. Odpoved je bila podana tudi prepozno. Toženec je že 5. 6. 2007 odločil, da tožnika ne potrebuje več, kar je razvidno iz dejstva, da ga je s pisnim navodilom poslal domov do 6. 7. 2000, nato pa še enkrat do 11. 7. 2007. Pri tem mu je jasno povedal, da njegovega dela ne potrebuje več, kar kaže na to, da je najkasneje takrat že vedel za obstoj odpovednega razloga, zato je bila odpoved podana 11. 7. 2007 podana po izteku 30-dnevnega roka. Navedbe in dokazi v zvezi s formalno in vsebinsko pravilnostjo odpovedi bi morala tožena stranka podati že na prvem naroku, zato sodišče ne bi smelo upoštevati pooblastila za A.C., ki ga je toženec predložil po prvem naroku.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka že v odpovedi dokazati obstoj poslovnega razloga, je zmotno. Tožena stranka je že v obvestilu o nameravani odpovedi in odpovedi jasno navedla, kateri poslovni razlog je bil upoštevan, in sicer ker je bilo delovno mesto pomočnika predsednika uprave za področje prodaje, marketinga in financ z dnem 22. 6. 2007 ukinjeno. Okoliščine, navedene v obrazložitvi, predstavljajo samo pojasnila razlogov oziroma motive in cilje, zaradi katerih je predsednik uprave sprejel sklep o ukinitvi spornega delovnega mesta. Dokazovanje obstoja poslovnega razloga se izvaja pred sodiščem, kjer pride v poštev določba o dokaznem bremenu. Tožena stranka vztraja, da je razloge za sporno odpoved in vse druge relevantne okoliščine jasno navedla v odgovoru na tožbo in v svojih vlogah in navedbah. Tožeča stranka je izkoristila vse dokazne možnosti, da bi dokazala, da v odpovedi navedeni poslovni razlog ni bil podan. Večina zaslišanih prič je bila zaslišana na predlog tožeče stranke. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe te priče niso potrdile navedb tožeče stranke glede neobstoja poslovnega razloga in datuma nastanka tega razloga. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da moral direktor namesto ukinitve delovnih mest pomočnikov odpovedati tožniku pogodbo o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Priča R.L. ni nikoli ocenjevala, da bi bil tožnik nesposoben. Organizacija dela pa spada med poslovne odločitve, ki so v pristojnosti uprave družbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana pravočasno, saj iz dokaznega postopka kot nesporno izhaja, da pred podpisom sklepov o ukinitvi delovnih mest pomočnikov z dne 22. 6. 2007, direktor še ni imel jasne predstave o tem, kaj je potrebno storiti. Tožnika tudi ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Kot je pravilno ugotovilo sodišče za zasedbo delovnega mesta, kjer se zahteva VII. stopnja izobrazbe magister ekonomije, kar je VIII. stopnja izobrazbe, ni ustrezna stopnja izobrazbe, tožena stranka pa tudi ni imela na razpolago nobenih delovnih mest s takšno izobrazbo. Po postopku pa je bilo tudi izkazano, da so lastniki želeli za direktorja financ izbrati svojega človeka, kar je bil direktor nedvomno dolžan upoštevati. Zato okoliščina, da je tožnik kasneje trdil, da je bil pripravljen sprejeti tudi neustrezno delovno mesto, ni upoštevna. Tožnik je bil angažiran zgolj z namenom zagotavljati pomoč pri delu direktorja in je šlo za delovno razmerje za določen čas, ki je bilo vezano na mandat direktorja. Zato bi pogodba o zaposlitvi tožniku v vsakem primeru prenehala 8. 10. 2007, ko je prišlo do prenehanja mandata R.L.. Zato po mnenju tožene stranke tožnik ni bil upravičen do ponudbe druge ustrezne zaposlitve za nedoločen čas. V zvezi s trditvijo, da je bila tožena stranka prekludirana s predložitvijo posebnega pisnega pooblastila A.C. za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tožena stranka poudarja, da nespornih dejstev ni potrebno dokazovati. V odpovedi je bilo pri podpisu navedeno „zanj po posebnem pooblastilu A.C.“. Tožeča stranka v tožbi ni izpostavila, da bi bilo s tem kaj narobe, zato je tožena stranka štela da je to vprašanje nesporno. Ko se je vprašanje odprlo, je postavila ustrezno dejansko trditev in predlagala ustrezne dokaze. Zato je stališče pritožbe, da gre za prekluzijo dokazov, zmotno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbena navajanja pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni imela podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč da bi pogodbo o zaposlitvi lahko odpovedala le iz razloga nesposobnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), to je zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog) iz razloga, ker je bilo delovno mesto, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pomočnik predsednika uprave za področje prodaje, marketinga in financ, ukinjeno. Ukinitev delovnega mesta je tipičen poslovni razlog. Zato ugotovitev tožene stranke, da dela po pogodbi o zaposlitvi ne potrebuje več in ga ukine, ne more predstavljati razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, za kar se zmotno zavzema tožeča stranka. Zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

Neutemeljena je tudi pritožba, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka, določenega v 5. odstavku 88. člena ZDR. Tožniku je bila namreč pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta, iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da je bilo to dne 22. 6. 2007, zato je odpoved, podana dne 11. 7. 2007, podana znotraj navedenega roka in je tako pritožba v tej smeri neutemeljena. Zmotno je stališče tožnika, da je rok začel teči že z dnem, ko je predsednik uprave začel razmišljati, kako na novo urediti organizacijo poslovanja, da bo optimalna in kaj storiti z delovnim mestom pomočnik predsednika uprave za področje prodaje, marketinga in financ. Rok je namreč pričel teči takrat, ko je bila sprejeta dokončna odločitev o ukinitvi delovnega mesta, to pa je bilo 22. 6. 2007, ko je bil sprejet sklep o ukinitvi tega delovnega mesta.

Tožena stranka je izkazala obstoj poslovnega razloga s tem, ko je obrazložila, zakaj se je odločila za ukinitev delovnega mesta, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sama organizacija dela je namreč v pristojnosti delodajalca in sodišče smotrnosti odločitev v sodnem postopku ne presoja. V sodnem postopku se le presoja ali je šlo za dejansko prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela, kar je tožena stranka dokazala. Tožnik tudi ni trdil, da bi tožena stranka na tem delovnem mestu zaposlila drugega delavca.

Formalna oblika odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustreza zakonskim zahtevam, ki predpisujejo pisno obliko, v kateri morata biti navedena razlog in opozorilo na pravne posledice odpovedi. Zmotno pa je stališče tožeče stranke, da bi moralo biti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi obrazloženo, zakaj je bilo ukinjeno delovno mesto pomočnik predsednika uprave za področje prodaje, marketinga in financ. Navedba, da je delo postalo nepotrebno zaradi ukinitve delovnega mesta, v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadostuje. V sodnem postopku pa sodišče preizkusi, ali je dejansko podan odpovedni razlog, kot ga je navedel delodajalec v odpovedi.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka prepozno predložila dokazilo o pooblastilu A.C. za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot pravilno razlaga tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je tožeča stranka šele na prvem naroku za glavno obravnavo izpostavila, da naj ne bi bilo ustreznega pooblastila za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je tožena stranka lahko po prvem naroku za glavno obravnavo predložila navedene dokaze. Poleg tega pa tudi v primeru, da tožena stranka tega ne bi predložila, bi sodišče prve stopnje moralo to razčistiti v okviru razčiščevanja dejanskega stanja, kajti v individualnih delovnih sporih velja preiskovalno načelo, določeno v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in bi sodišče moralo to razčistiti tudi, če stranke ne bi predlagale ustreznih dokazov v zvezi s tem vprašanjem.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala, da tožnika ni mogla zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma da ga ni bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vezano na mandat predsednika uprave in v tej pogodbi tudi določeno posebno odškodnino v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca v višini treh povprečnih plač zadnjih treh mesecev, katero je tožena stranka tožniku tudi priznala, kot izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre torej za poseben status tožnika, ki je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejel poleg odpravnine, določene v 109. členu ZDR, še posebno odškodnino po individualni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je magister ekonomije, kar je VIII. stopnja strokovne izobrazbe, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delo finančnega direktorja, za katerega se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe, ni ustrezno in mu ga tožena stranka tudi iz tega razloga ni bila dolžna ponuditi. Poleg tega tožena stranka tožniku tudi ni bila dolžna ponuditi drugega dela za nedoločen čas, glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena le za določen čas za čas mandata predsednika uprave. Za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi pred potekom časa iz razlogov na strani tožene stranke, je bila dogovorjena posebna odškodnina, zato se postavlja tudi vprašanje, ali je bila tožena stranka, glede na to, da je šlo za delo po individualni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni na določen čas in vezani na mandat predsednika uprave, sploh dolžna iskati za tožnika drugo ustrezno zaposlitev. Vendar to vprašanje ni aktualno, glede na to, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeno, da drugega ustreznega dela za tožnika ni bilo in je zato tudi glede tega kriterija odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Glede na vse navedeno je pritožba tožnika neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.