Jedro

Upravni organ je prošnjo tožeče stranke za dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe zavrnil skladno z določbami 24. člena ZBPP. Tožeča stranka je namreč enako kršitev zatrjevala že v ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča v Kopru, Ustavno sodišče pa s sklepom z dne 9. 5. 2012 ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavano, z obrazložitvijo, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 23. 12. 2013, za sestavo ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 3323/2009 z dne 10. 10. 2013. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogojev iz petega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu ZBPP). Tožeča stranka je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla, da ji je bila v kazenskem postopku, v katerem je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem v zvezi z drugim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljnjem besedilu KZ) kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ker prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo treh predlaganih prič. Popolnoma isto kršitev je tožeča stranka že zatrjevala v ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 3323/2009 z dne 17. 3. 2011, ki jo je Ustavno sodišče RS že presojalo tako, da s svojim sklepom št. III U 59/2012-6 z dne 9. 5. 2012 ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo z obrazložitvijo, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljnjem besedilu ZUstS) torej, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika in tudi ne gre za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Glede na navedeno je prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke. V tožbi povzema celoten kazenski postopek, v katerem je bila tožeča stranka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja Posebno hude telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. V nadaljevanju navaja, da je v zadevi I K 3323/2009 vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka (skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP) in k predlogu za obnovo predložila nov dokaz, notarsko overjeno izjavo A.A. z dne 4. 2. 2013, iz katere izhajajo razlogi za njeno krivo pričanje v zadevni kazenski zadevi. Navedeni predlog je Okrožno sodišče v Novi Gorici dne 22. 5. 2013 zavrglo, Višje sodišče v Kopru pa je s svojim sklepom II Kp 3323/2009 z dne 10. 10. 2013 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče RS je sicer odločalo o ustavni pritožbi tožeče stranke v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 3323/2009 z dne 17. 3. 2011, zahtevo za obnovo postopka, pa je tožeča stranka vložila šele maja 2013, zato je zaključek tožene stranke, da je bilo v predmetni zadevi pred ustavnim sodiščem že odločeno neutemeljen, zato bi tožena stranka morala v skladu z petim odstavkom 24. člena ZBPP odobriti zahtevano brezplačno pravno pomoč. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in odobri zahtevano brezplačno pravno pomoč ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih, ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z tožbenimi dogovori pa še dodaja: Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožeča stranka s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I K 3323/2009 z dne 21. 1. 2010 spoznana za krivo kaznivega dejanja Povzročitve posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ, za kar ji je bila izrečena kazen zapora v trajanju šest let in šest mesecev. Tožeča stranka se je po pooblaščencu odvetniku B.B. zoper navedeno sodbo pritožila, vendar je pritožbo Višje sodišče v Kopru s sodbo opr. št. II Kp 3323/2009 z dne 17. 3. 2011 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper to sodbo je tožeča stranka po istem pooblaščencu vložila več pravnih sredstev med katerimi tudi ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 3323/2009 z dne 13. 10. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 3323/2009 z dne 17. 3. 2011 in sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I K 3323/2009 z dne 21. 1. 2010. Tožeča stranka v zadevi vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. II K 3323/2009 z dne 10. 10. 2013, s katerim je bila potrjena odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju predloga za obnovo postopka. Iz ustavne pritožbe tožeče stranke z dne 18. 1. 2012 izhaja, da je tožeča stranka v njej že uveljavljala krivo pričanje priče A.A. (točka 5.2 ustavne pritožbe tožeče stranke). Edini pravno relevanten razlog, na katerega bi bilo, glede na že navedeno, mogoče opreti zahtevo za obnovo kazenskega postopka bi tako lahko bila pravnomočna sodba zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 tako kot je to določeno v drugem odstavku 410. člena ZKP zaradi obnovitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 110. člena ZKP.

Glede na to, da je tožeča stranka enako kršitev zatrjevala že v ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru, Ustavno sodišče pa s sklepom z dne 9. 5. 2012 ustavne pritožbe ni sprejelo z obrazložitvijo, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZustS) torej da gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za tožečo stranko in tudi da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, tudi po mnenju tega sodišča niso izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 55.b člena ZustS, zato je bila prošnja tožeče stranke na podlagi petega odstavka 24. člena ZBPP pravilno zavrnjena, saj niso izpolnjeni pogoji določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo. Tožeča stranka pa tudi sicer v tožbi ne navaja, katere ustavne pravice naj bi ji bile kršene z sklepom Višjega sodišča v Kopru II Kp3323/2009 z dne 10. 10. 2013. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.