Jedro

Toženec – delavec ni dolžan vrniti sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto, v katerem mu je delovno razmerje v mesecu avgustu prenehalo. Ker je v tem letu pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, je pridobil tudi pravico do celotnega regresa in ni bil obogaten na račun delodajalca – tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 409,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2008 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 264,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 216,00 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 409,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2008 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi stranki naj se prisodijo tudi stroški pritožbenega postopka, ki jih priglaša, in naj se naložijo v plačilo tožeči stranki. Pritožba izpodbija sodbo zaradi prepričanja, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga določbi 131. in 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.). Ker je bil toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki od 11. 5. 2007 do 25. 8. 2008, je po določbi 161. člena ZDR pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in s tem po določilih 1. odstavka 131. člena ZDR tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust. Bistvo spora je v različnem tolmačenju določb 4. odstavka 131. in 2. odstavka 162. člena ZDR. Po 4. odstavku 131. člena ZDR ima delavec, ki ima pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta, pravico le do sorazmernega dela regresa. V 1. odstavku 162. člena ZDR pa so našteti primeri, v katerih ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu in gre torej za izrabo sorazmernega dela dopusta. Toženca med te primere ni mogoče uvrstiti, saj mu je delovno razmerje v letu 2008 prenehalo po 1. juliju in sicer 25. 8. 2008 in bi bil tako upravičen do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta le v primeru, če bi bil v delovnem razmerju manj kot šest mesecev, oziroma bi z delovnim razmerjem prenehal pred 1. 7., s tem pa bi bil upravičen le do sorazmernega dela regresa. Sodišče prve stopnje pa je napačno tolmačilo 2. odstavek 162. člena ZDR, po katerem je, v primeru menjave delodajalca med letom, vsak delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta v razmerju s trajanjem zaposlitve pri njem v tekočem koledarskem letu. Po stališču pritožbe je bil drugi odstavek 162. člena ZDR umeščen v spremembo ZDR, ki je stopila v veljavo konec leta 2007, zato, da je zaradi dosedanje nejasnosti v praksi po novem novi delodajalec delavcu dolžan omogočiti koriščenje vsaj sorazmernega dela dopusta in ni več priznavanje preostalih dni dopusta arbitrarno prepuščeno novemu delodajalcu, po drugi strani pa se ga tudi ne penalizira s tem, da mora delavcu omogočiti koriščenje tudi dela dopusta, ki ga ni koristil pri starem delodajalcu in ga je prenesel na novega delodajalca. Dejstvo, da se je toženec v letu 2008, ko je pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, odločil koristiti le del pridobljenega dopusta, ni mogoče enačiti s tem, da ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta in s tem pravice do celotnega regresa za letni dopust. Tožnik je tako upravičen do celotnega regresa za letni dopust ne glede na to, da ni izkoristil celotnega letnega dopusta pri toženi stranki. Tako pri tožencu ni prišlo do neupravičene obogatitve za vtoževani znesek, saj je pravico pridobil v celoti, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Ker ni obrazložitve v smeri, zakaj naj bi pozneje odpadla podlaga, tega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev postopkovnih pravil. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo stroškov za odgovor na pritožbo, ki pa jih tožena stranka ni priglasila. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo 131. in 162. člen ZDR in da je razlaga tožene stranke v pritožbi napačna. Čeprav ZDR izrecno ne ureja načina vračila regresa za letni dopust, je potrebno določila, ki se nanašajo na regres in dopust interpretirati skupaj v skladu z namenom zakonodajalca, ki je bil, da delavec izrabi v koledarskem letu celotni dopust in prejme celotni regres, če pridobi to pravico, ni pa bil namen zakonodajalca, da delavci, ki menjavajo več delodajalcev, pridobijo večje pravice kot tisti, ki ostanejo pri istem delodajalcu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka ni storilo, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje napačno interpretira določbi 131. in 162. člena ZDR. Po 131 .členu ZDR je dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in sicer najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. V primeru, da ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. Skladno z 161. členom ZDR pridobi delavec pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti krajši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas od polnega. Po 162. členu ZDR ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta; če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta ali pa če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec ne dogovorita drugače. Pri izračunavanju sorazmernega dela letnega dopusta se najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta.

Ker je bil toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki od 11. 5. 2007 do 25. 8. 2008, je na podlagi 61. člena ZDR pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in s tem pravico do celotnega regresa za letni dopust po 131. členu ZDR. Glede na to, da je toženec pri tožeči stranki pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, tožeča stranka zanj določil 162. člena ZDR ne more uporabiti. To določilo lahko uporabi le toženčev novi delodajalec. Ker gre za dopust za leto 2008, v katerem je toženec že prejel celotni regres, pri novem delodajalcu do regresa ni več upravičen. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožencu naložilo, da je dolžan vrniti del prejetega regresa za letni dopust v vtoževani višini, napačna, saj toženec za vtoževani znesek regresa za letni dopust za leto 2008 ni neopravičeno obogaten, ker mu pripada celoten znesek regresa.

Ker je pritožba tožene stranke utemeljena, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Glede na spremenjeni uspeh v pravdi je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela je dolžna skladno z 154. členom ZPP toženi stranki povrniti povzročene stroške postopka. Te je sodišče odmerilo skladno z veljavno odvetniško tarifo in sicer je toženi stranki kot nagrado za postopek priznalo 200,00 EUR, pavšalno za materialne stroške 20,00 EUR, kar skupaj z 20 % DDV znaša 264,00 EUR in te stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela ji je tožeča stranka skladno z 154. členom ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP povrniti tudi pritožbene stroške in sicer nagrado za pritožbo v višini 150,00 EUR, pavšal za materialne stroške v višini 30,00 EUR ter 20 % DDV na odvetniške storitve, tako da pritožbeni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki znašajo 216,00 EUR.