Jedro

Trditvena podlaga mora sodišču dopuščati presojo morebitne ničnosti pogodbenega določila. Sodišče namreč pazi na ničnost po uradni dolžnosti šele, če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo 2.583,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2006 dalje, ter povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 69,25 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska.

Tožeča stranka v pritožbi zoper gornjo sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba trdi, da je sodba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, te svoje trditve pa določneje ne utemelji. Zato velja odgovoriti, da ni podana kakšna od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP).

Na pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine, ter da hoče imeti restitucijo za škodo, velja sprva pojasniti, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka na plačilo popolne škode, ki jo krije zavarovanje, v določbi drugega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/06-1 (v nadaljevanju: Splošni pogoji). Po tej se v primeru poškodovanja zavarovane stvari višina škode ugotavlja po kriterijih za popolno škodo, če je vrednost zavarovane stvari, zmanjšana za vrednost ostankov te stvari na dan ugotavljanja višine škode, manjša od stroškov popravila.

Dejstva, da popravilo ni ekonomsko utemeljeno, sicer izhajajočega iz mnenja izvedenca, tožeča stranka ni trdila. Ugotovitve izvedenca same po sebi ne morejo predstavljati trditvene podlage stranke (prim. 7. člen ZPP). V tej fazi postopka je tožeča stranka z novo trditvijo o ekonomski neutemeljenosti popravila prekludirana, saj niti ne navaja, zakaj tega dejstva ni navajala že predhodno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kljub temu pa velja še poudariti, da je takšna trditev presplošna, da bi jo sodišče lahko sploh obravnavalo.

Tekom postopka je tožeča stranka navajala, da je tržna vrednost zavarovane stvari 14.741,98 EUR, vrednost rešenih delov pa 4.422,59 EUR. Ob tem, ko je zatrjevala, da je tožniku nastala čista premoženjska škoda v višini 10.319,39 EUR, dejstva, koliko so sploh znašali stroški popravila, ni zatrjevala. Navedla je le, da je znesek 2,178.596,81 SIT oz. 9.091,12 EUR, ki ga je za stroške popravila ponudila tožena stranka, prenizek.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stroški popravila znašajo 8.525,66 EUR. Tega dejstva pritožba ne izpodbija. Zato se izkaže, da zaključek prvega sodišča, da višine škode ni moč ugotavljati po kriterijih za popolno škodo, pravilen. Za ostanke stvari zmanjšana vrednost zavarovane stvari (14.741,98 EUR – 4.422,59 EUR = 10.319,39 EUR), je namreč večja od stroškov popravila (8.525,66 EUR).

Pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava še s trditvijo, da je določba drugega odstavka 16. člena Splošnih pogojev nepravična in pretirano stroga za tožnika, hkrati pa preveč ugodna za toženo stranko, ki je splošne pogoje sestavila. Meni, da bi moralo sodišče v skladu z drugim odstavkom 121. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) zavrniti uporabo te pogodbene določbe, saj sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti (92. člen OZ).

Tudi gornje trditve predstavljajo t.i. novoto, katere ni moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kljub temu, da so torej tudi trditve o ničnosti pogodbene določbe prepozne, pa gre pojasniti, da na vprašanje ničnosti sodišče res pazi po uradni dolžnosti. Vendar določba 92. člena OZ ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Presojo morebitne ničnosti mora namreč dopuščati trditvena podlaga (7. člen ZPP). V predmetni zadevi pa prvo sodišče ni razpolagalo z dejstvi, ki bi tvorila podlago za izrek ničnostne sankcije.

Ker kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba niso podani, prav tako pa ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti, ter odločitev prvostopnega sodišča, po kateri tožnik ni upravičen do nadaljnje zavarovalnine, potrditi (353. člen ZPP).

Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti stroške, ki so ji z vložitvijo pritožbe nastali (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).